Jedro

Trditveno breme glede obstoja diskriminacije je na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bila razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin. Trditve morajo biti dovolj verjetne, da opravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Šele ko delavec postavi ustrezne trditve, je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo.

Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje navedel, da je imel v skladu z 8. členom pogodbe o zaposlitvi pravico do uporabe službenega vozila tudi v zasebne namene, in da je tožena stranka to njegovo pravico kršila od spornega dne dalje, ko mu ni več omogočala, da bi službeno vozilo uporabljal tudi v zasebne namene, zaradi česar mu je nastala vtoževana škoda. Tožnik je s takšnimi navedbami podal zadostno in dovolj konkretizirano trditveno podlago o protipravnosti ravnanja tožene stranke, tj. o kršitvi pogodbenih obveznosti tožene stranke. Tožena stranka je bila zato tista, ki je bila dolžna podati ugovorne trditve, da je bodisi tožniku v resnici omogočala uporabo službenega vozila v zasebne namene bodisi, da so obstajali konkretni razlogi, da mu te uporabe ni bila dolžna omogočiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa (odločitev v I. točki izreka o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo stroškov zaradi odtegnitve službenega vozila v višini 23.203,50 EUR in odločitev o stroških postopka v III. in IV. točki izreka) se razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek: da je tožena stranka dolžna tožniku plačati vse materialne izgube, ki jih je tožnik utrpel zaradi mobinga tožene stranke, in sicer vrednost odvzetega denarja med 3/95 in 3/97 v višini 23.882,92 EUR, izboljšavo acetilenske jeklenke v višini 10.000,00 EUR, dodatek za delovno dobo v višini 1.050,83 EUR, obljubljeno neuresničeno nagrado A. v višini 8.000,00 EUR in stroške zaradi odtegnitve službenega vozila v višini 23.203,50 EUR; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi mobinga v višini 30.000,00 EUR; ter da se je tožena stranka dolžna tožniku opravičiti za izvajani mobing, pri čemer mora biti opravičilo objavljeno najkasneje v desetih dneh po pravnomočnosti sodbe v dnevnikih B. in C. ter mora biti uokvirjeno in formata najmanj 10 cm x 15 cm (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnik umaknil tožbo za znesek 168,03 EUR in postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v znesku 2.735,85 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeno sodbo in sklep izpodbija odločitev I. točke izreka o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo stroškov zaradi odtegnitve službenega vozila in posledično odločitev o stroških postopka v III. in IV. točki izreka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter sodbo in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži, naj tožniku plača 23.203,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da mu tožena stranka kljub določilu VIII. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2005 od 28. 6. 2010 pa do prenehanja delovnega razmerja na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v avgustu 2014 ni več omogočala uporabe službenega vozila v zasebne namene. V nasprotju z navedbo v obrazložitvi sodbe, da tožnik ni zatrjeval, da bi prevozil letno več kot 18.000 km v službene namene, iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo izhaja, da je tožnik izpovedal, da je prevozil približno 25.000 km letno. Poleg tega niti tožena stranka niti direktor tožene stranke nista nikoli izjavila, da bi tožnik letno službeno prevozil manj kot 18.000 km. Tožena stranka se je v svojih navedbah sklicevala zgolj na to, da za uporabo službenega vozila v privatne namene ni odločilno le določilo v pogodbi o zaposlitvi, ampak tudi določbe Pravilnika o uporabi službenih vozil. Tožnik svojih navedb, da je letno prevozil več kot 25.000 km, ni mogel podpreti z dokazi, saj se mesečna poročila o prevoženih službenih poteh tožnika nahajajo pri toženi stranki. V vsakem primeru je tožnik izpolnjeval pogoje tako iz pogodbe o zaposlitvi kot tudi iz Pravilnika o uporabi službenih vozil. Tožnik tudi ni imel možnosti dokazati, da so v času, ko je bil zaposlen pri toženi stranki, službena vozila v privatne namene uporabljali vsi tam zaposleni komercialisti. Nasprotno bi morala dokazati tožena stranka. Podredno tožnik prereka veljavnost priloženega Pravilnika o uporabi službenih vozil. Kot je zapisano v točki 1.4, se pravilnik prične uporabljati z dnem podpisa vodstva. Tožena stranka je sodišču prve stopnje in tožniku 23. 6. 2017 pred pričetkom prvega naroka za glavno obravnavo predložila po en izvod teksta pravilnika, podpisanega s strani direktorja, a brez zapisanega datuma, ko je bil pravilnik podpisan s strani vodstva. Pred tem pa je tožena stranka predložila pravilnik, ki ni bil podpisan s strani vodstva. Vendar tudi iz dne 23. 6. 2017 predloženega dokaza ni mogoče nedvoumno ugotoviti, ali je bil pravilnik glede na določilo točke 1.4 dne 10. 6. 2010 že v veljavi oziroma od kdaj naprej se uporablja.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici navedenega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o utemeljenosti odškodninskih tožbenih zahtevkov tožnika, ki temeljijo na kršitvi prepovedi trpinčenja na delovnem mestu in prepovedi diskriminacije, smiselno pa tudi na kršitvi delovnopravnih obveznosti tožene stranke. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2005 na delovnem mestu komercialist I. Tožena stranka je tožniku z odločbo z dne 10. 4. 2014 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, na podlagi katere mu je delovno razmerje prenehalo avgusta 2014. 7. Predmet pritožbenega preizkusa je zgolj odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo stroškov zaradi odtegnitve službenega vozila v višini 23.203,50 EUR. V zvezi s tem zahtevkom je tožnik navajal, da je uporabljal službeno vozilo tudi v zasebne namene do 28. 6. 2010, od tedaj dalje pa mu tožena stranka tega ni več omogočala. Navedel je, da je tožena stranka s tem kršila sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, konkretno določilo iz 8. člena, in da je ravnala v nasprotju s prepovedjo diskriminacije, saj je vsem ostalim komercialistom omogočala uporabo službenega vozila v zasebne namene. Vtoževani znesek predstavlja stroške porabe goriva, vinjet, registracij, zavarovanj, popravil, rednih servisov in zamudnih obresti. Tožena stranka je navajala, da je uporaba avtomobilov v družbi podrobno urejena s Pravilnikom o uporabi službenih vozil, ki definira, kdo in kdaj je upravičen do uporabe službenega avtomobila tudi v privatne namene in kdo odloča o takšni uporabi. Prav tako je navajala, da delovno mesto komercialist avtomatsko ne prinaša bonitete uporabe avtomobila v privatne namene.

8. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo ob upoštevanju Pravilnika o uporabi službenih vozil (B23), iz katerega izhaja, da so do uporabe službenega vozila v službene in privatne namene upravičeni vsi sodelavci, ki službeno prevozijo najmanj 18.000 km letno, ter da lahko vodstvo v dogovoru s sosvetom odobri uporabo službenega vozila za sodelavce na terenu, ki letno ne prevozijo 18.000 km v službene namene. Sodišče prve stopnje je sprejelo izpodbijano odločitev zato, ker tožnik ni zatrjeval, da bi letno službeno prevozil več kot 18.000 km, ker zgolj na podlagi njegove pogodbe o zaposlitvi do uporabe službenega vozila ni upravičen in ker so bile njegove navedbe o kršitvi prepovedi diskriminacije presplošne in nepodprte z dokazi.

9. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da so bile tožnikove navedbe o dejstvih v zvezi s kršitvijo prepovedi diskriminacije presplošne. V skladu s prvim odstavkom 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) ‒ v bistvenem enako določbo je vseboval tudi prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) v prvem odstavku 6. člena ‒ mora delodajalec kandidatu pri zaposlovanju ali delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na osebne okoliščine1 v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Če kandidat oziroma delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije (šesti odstavek 6. člena ZDR-1 oziroma ZDR). Iz navedene določbe izhaja, da je trditveno breme glede obstoja diskriminacije na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bila razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin. Trditve morajo biti dovolj verjetne, da opravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Šele ko delavec postavi ustrezne trditve, je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo2. Zgolj z navedbami, da je tožena stranka vsem ostalim komercialistom omogočala uporabo službenega vozila v zasebne namene, pa tožnik ni opravičil domneve kršitve prepovedi diskriminacije. Tožena stranka zato ni bila dolžna dokazovati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo (niti tega zaradi nekonkretiziranih navedb tožnika ni mogla). Posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnikova vtoževana odškodninska terjatev ni utemeljena na kršitvi prepovedi diskriminacije.

10. Tožnik pa v pritožbi pravilno opozarja na materialnopravno zmotne zaključke sodišča prve stopnje pri presoji, ali je vtoževana odškodninska terjatev utemeljena na kršitvi pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja s strani tožene stranke. V skladu s prvim odstavkom 179. člena ZDR-1 oziroma prvim odstavkom 184. člena ZDR mora delodajalec delavcu, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninska odgovornost delodajalca pa se v skladu z drugim odstavkom istega člena nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Splošna pravila pogodbene odškodninske odgovornosti izhajajo iz Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), konkretno iz drugega odstavka 239. člena, ki določa, da je upnik, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Dolžnik pa je v skladu z 240. členom OZ prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

11. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje navedel, da je imel v skladu z 8. členom pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2005 pravico do uporabe službenega vozila tudi v zasebne namene in da je tožena stranka to njegovo pravico kršila od 28. 6. 2010 dalje, ko mu ni več omogočala, da bi službeno vozilo uporabljal tudi v zasebne namene, zaradi česar mu je nastala vtoževana škoda. Tožnik je s takšnimi navedbami podal povsem zadostno in dovolj konkretizirano trditveno podlago o protipravnosti ravnanja tožene stranke, tj. o kršitvi pogodbenih obveznosti tožene stranke. Tožena stranka je bila zato tista, ki je bila dolžna podati ugovorne trditve, da je bodisi tožniku v resnici omogočala uporabo službenega vozila v zasebne namene bodisi da so obstajali konkretni razlogi, da mu te uporabe ni bila dolžna omogočiti. Tožena stranka (in ne tožnik, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje) je bila tako dolžna navesti, da tožnik do uporabe službenega vozila v zasebne namene ni bil upravičen, ker ni letno službeno s službenim vozilom prevozil 18.0000 km ali več, kar kot pogoj za uporabo službenega vozila v zasebne namene določa Pravilnik o uporabi službenih vozil. Tožena stranka pa je bila nato dolžna te svoje navedbe tudi dokazati. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je breme navedbe tega dejstva na tožniku, ni izhajalo iz trditvene podlage tožene stranke in ni ugotavljalo, ali je slednja uspela dokazati, da ni kršila pogodbeno dogovorjene obveznosti tožniku zagotavljati službeno vozilo v zasebne namene.

12. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do veljavnosti Pravilnika o uporabi službenih vozil v vtoževanem obdobju. Navedbe v tej smeri je tožnik podal v pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2015, tj. pred prvim narokom za glavno obravnavo 21. 4. 2017. Tožnik je navedel, enako pa navaja tudi v pritožbi, da datum veljavnosti iz pravilnika (listina pod prilogo B23) ni razviden3 in da zato ni mogoče ugotoviti, ali je ta pravilnik že veljal v času, ko tožena stranka tožniku ni omogočala uporabe službenega vozila v zasebne namene. To dejstvo je relevantno v tem sporu, saj lahko tožnik v skladu z 8. členom pogodbe o zaposlitvi (A2) osebni avto, ki mu ga tožena stranka daje na razpolago, uporablja tudi v privatne namene, pri čemer pa je dolžan spoštovati določila ustreznega pravilnika. Če tak pravilnik pri toženi stranki ne bi obstajal oziroma če še ni veljal, potem bi bila tožena stranka tožniku dolžna brez kakršnihkoli omejitev že na podlagi pogodbe o zaposlitvi omogočiti uporabo službenega vozila tudi v zasebne namene.

13. Pritožbeno sodišče je ob ugotovitvi, da so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, kot izhaja iz izreka tega sklepa (355. člen ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti vtoževane odškodninske terjatve na podlagi kršitve pogodbenih obveznosti tožene stranke izhajati iz pravilne razmejitve trditvenega bremena med pravdnima strankama. Ugotoviti bo moralo, ali je v vtoževanem obdobju veljal Pravilnik o uporabi službenih vozil in nato presoditi, ali iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka kršila pravico tožnika do uporabe službenega vozila v zasebne namene, dogovorjeno v njegovi pogodbi o zaposlitvi. Po ponovno sprejeti odločitvi o odškodninskem zahtevku bo moralo ponovno odločiti tudi o stroških postopka.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Zakon primerom navaja narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje. 2 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 230/2015 z dne 23. 2. 2016 in sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 557/2016 z dne 12. 1. 2017. 3 Prvotno je bil v spis s strani obeh strank vložen pravilnik, ki ni bil niti podpisan in ožigosan s strani pristojne osebe niti ni bil opremljen z datumom ‒ A15 in B18.