Jedro

I. Pravnomočnost sanira litispendenco. II. Sklicevanje na strožjo ureditev v ODZ ne more pripeljati do za nasprotnega toženca ugodnejše odločitve. Če je sodišče že po milejših določbah ugotovilo, da do priposestvovanja ni prišlo, bi do takšnega rezultata prišlo še toliko prej, če bi uporabilo strožja merila. Sicer pa je sodna praksa že v letu 1960 zavzela stališče, da priposestvovalna doba 30 let ni v skladu z veljavnim pravnim redom in z načelom pravne varnosti (Poročilo VS Slovenije, št. I/1960, str. 9-12). Že odtlej dalje je sodna praksa priznavala najdaljšo priposestvovalno dobo dvajset let. Obe ureditvi pa izključujeta možnost priposestvovanja v primeru, ko gre za prekaristično razmerje.

Izrek

1. Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku se zavrže. 2. Revizija zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku se zavrne kot neutemeljena. 3. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev služnosti in ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku, da služnost ne obstoji ter da je nasprotni toženec dolžan opustiti vsako vožnjo in hojo preko sporne parcele. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče in nasprotne tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik in nasprotni toženec. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi v celoti ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 11. točke 2. odstavka 354. člena ZPP s tem, ko nasprotne tožbe ni zavrglo, čeprav gre za identičen zahtevek s tožnikovim zahtevkom. Enako kršitev je storilo tudi sodišče druge stopnje, ko v tem delu pritožbi ni ugodilo. Sodišče prve stopnje pa nasprotne tožbe nasprotnemu tožencu tudi ni vročilo dovolj zgodaj, da bi lahko nanjo odgovoril, s čemer je storilo kršitev iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je nadalje v nasprotju z ugotovitvami v dokaznem postopku ugotovilo, da je imela tožnikova parcela dostop do javne ceste po travniškem pasu "jeziku". Zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Za priposestvovanje bi bilo treba uporabiti pravna pravila ODZ in ne ZOR. Ta pravila so bila strožja. Potrebna je bila priposestvovalna doba 30 let ter pravična, poštena in pristna posest. Vseh teh elementov sodišči nista ugotavljali, kar pomeni, da je dejansko stanje ostalo pomanjkljivo ugotovljeno. Tožnik oz. nasprotni toženec še ponavlja svoje dejanske trditve o izvrševanju voženj po sporni parceli. Ker je sodišče prve stopnje v dvakratnem sojenju zavzelo dve različni stališči, predlaga sojenje pred drugim senatom. Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlaga, da revizijsko sodišče revizijo glede odločbe o tožbi zavrže, revizijo glede odločbe o nasprotni tožbi pa zavrne kot neutemeljeno.

Ad 1. Revizija ni dovoljena.

Po 3. odstavku 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določen znesek. V času vložitve tožbe (28.8.1990) je bil to znesek 8.000,00 SIT (Ur.l. SFRJ, št. 20/90). Vrednost spornega predmeta mora tožnik v skladu z 2. odstavkom 186. člena ZPP navesti v denarni enoti. V točkah (po analogiji s taksno in odvetniško tarifo) označena vrednost spora pomeni, da tožnik vrednosti spornega predmeta ni navedel. Če pa je ni navedel, si ni zagotovil pravice do revizije. Revizija zoper odločitev o tožbi, v kateri je tožnik navedel kot vrednost spornega predmeta 750 točk, je tako nedovoljena (primerjaj pravno mnenje Občne seje VS RS z dne 14.12.1994, Pravna mnenja, št. II/94, str. 5, 6). Na podlagi 392. člena ZPP jo je zato revizijsko sodišče zavrglo.

Ad 2. Revizija ni utemeljena.

Nasprotni toženec v reviziji zoper odločitev o nasprotni tožbi sicer pravilno ugotavlja, da je 1. točka nasprotnega tožbenega zahtevka identična s 1. točko izreka tožbenega zahtevka. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ta del nasprotne tožbe zavreči. Vendar pa kršitev po 11. točki 2. odstavka 354. člena ZPP ni revizijski razlog (1. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). Pravnomočnost namreč sanira litispendenco. Nima pa prav nasprotni toženec, ko ugovor, da gre za identičen zahtevek, razširja na celoten zahtevek iz nasprotne tožbe. Prepovedni zahtevek iz 2. točke je negatorni zahtevek, ki ni identičen z zahtevkom iz tožbe. Zato ga je nasprotni tožnik lahko uveljavljal z nasprotno tožbo.

Nasprotni toženec tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev po 7. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da je nasprotni toženec imel možnost obravnavanja pred sodiščem. To možnost je tudi izkoristil, in sicer tako, da je dne 6.10.1993 prišel na obravnavo in na njej podal odgovor na nasprotno tožbo. V odgovoru je navedel vse tiste ugovore, pri katerih je vztrajal tudi v nadaljevanju postopka in tudi še v reviziji. Sodišče samo zaradi nespoštovanja osemdnevnega roka ni bilo dolžno obravnave preložiti. Uveljavljeni revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako ni podan.

Sodišči prve in druge stopnje pa tudi nista zmotno uporabili materialnega prava. Sklicevanje na strožjo ureditev v ODZ ne more pripeljati do za nasprotnega toženca ugodnejše odločitve. Če je sodišče že po milejših določbah ugotovilo, da do priposestvovanja ni prišlo, bi do takšnega rezultata prišlo še toliko prej, če bi uporabilo strožja merila. Sicer pa je sodna praksa že v letu 1960 zavzela stališče, da priposestvovalna doba 30 let ni v skladu z veljavnim pravnim redom in z načelom pravne varnosti (Poročilo VS Slovenije, št. I/1960, str. 9-12). Že odtlej dalje je sodna praksa priznavala najdaljšo priposestvovalno dobo dvajset let. Obe ureditvi pa izključujeta možnost priposestvovanja v primeru, ko gre za prekaristično razmerje. Končno tudi ni res, da je sodišče prve stopnje sprejelo dve nasprotujoči si odločitvi. V obeh primerih je ugotovilo, da služnost ne obstoji. Predmet revizijske presoje pa je lahko le sedanja odločitev. Nasprotni toženec jo izpodbija zato, ker sodišči nista pravilno presodili in tudi ne izvedli vseh dokazov. Takšen ugovor pa je vsebinsko ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP).

Glede na navedeno reviziji tudi zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ad 3. Ker nasprotna tožena stranka z revizijo ni uspela, odgovor nasprotne tožeče stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (1. odstavek 166. in 155. člen ZPP).