Jedro

Med strankama je sporna odločitev tožene stranke, da se vloga tožnika za dodelitev spodbude v obliki nepovratnih sredstev za ukrep C – vgradnja toplotne črpalke za pripravo sanitarne toplotne vode, ne dodeli. V konkretnem primeru je tožena stranka pravilno upoštevala predpise, ki so veljali v času odločanja in izdaje izpodbijane odločbe. Iz listin upravnega spisa namreč nesporno izhaja, da je 3. 7. 2014, ko je bila izdana izpodbijana odločba, Odlok o načrtu za kakovost zraka Mestne občine Ljubljana že stopil v veljavo (5. 4. 2014). Tako po presoji sodišča v danem primeru ne gre za uporabo predpisa lokalne skupnosti za nazaj oz. za retroaktivno uporabo predpisa. Tako ne gre slediti predlogu tožnika, da so za predmetno zadevo odločujoči predpisi, ki so veljali na dan oddaje vloge.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v točki 6 izreka odločila, da se zavrne vloga tožnika v delu, ki se nanaša na ukrep C – vgradnja toplotne črpalke za pripravo sanitarne tople vode in/ali centralno ogrevanje stanovanjske stavbe, zavrne. Gre za investicijo v enostanovanjski stavbi na naslovu … (novogradnja) Ljubljana, parc. št. 164/129, k.o. … v občini Ljubljana.

Tožnik se z zavrnitvijo vloge, ki je navedena v točki 6 izreka izpodbijane odločbe, ne strinja in jo v delu, ki se nanaša na točko 6 izreka izpodbija z laično tožbo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe v zavrnilnem delu, ki se nanaša na točko C predmetnega razpisa, tožena stranka navaja, da vlogi za dodelitev nepovratne finančne spodbude ni ugodila, ker se predmetni stanovanjski objekt nahaja na območju, na katerem občinski akt ali lokalni energetski koncept določa drug prednostni način ogrevanja. Sklicuje se na Odlok o načrtu za kakovost zraka Mestne občine Ljubljana (Uradni list RS, št. 24/14 z dne 4. 4. 2014, v nadaljevanju Odlok MOL). Vendar je bil predhodno naveden odlok sprejet po tem, ko je tožnik že vložil vlogo na predmetni javni razpis (23. 3. 2014). V navedenem odloku, ki določa prednostni način ogrevanja in zaradi katerega naj ne bi bilo mogoče tožniku podeliti subvencije v delu, ki se nanaša na ukrep C, pa je bil sprejet 2. 4. 2014 in stopil v veljavo 5. 4. 2014. Predmetni razpis pa je odprt vse do izčrpanja sredstev. Tožena stranka je naveden odlok uporabila retroaktivno. Sodišču predlaga, da točko 6 izreka oz. zavrnilni del izpodbijane odločbe, ki se nanaša na ukrep C, razveljavi (pravilno odpravi – op. sodišča) in toženi stranki naloži da predmetno vlogo v tem delu ponovno obravnava v skladu z razpisnimi pogoji na javnem pozivu, kot so veljali na dan oddaje vloge.

Tožena stranka v odgovoru tožbo navaja, da se je tožnik prijavil na predmetni razpis z vlogo, ki jo je oddal 24. 3. 2014 priporočeno po pošti. V obrazcu je navedel, da bo zadevna naložba izvedena v stavbi z naslovom: …, ki stoji na parc. št. 164/129 k.o. …. Iz 4. odstavka razdelka C1 predmetnega javnega poziva izhaja, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo v vgradne toplotne črpalke zraka ne more biti dodeljena, kolikor občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. Navaja 2. člen in 4. člen Odloka MOL. Ker se predmetni objekt tožnika nahaja na območju, kjer je kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina, spodbuda za vgradnjo električne toplotne črpalke, skladno s pogoji iz zadevnega poziva in določili Odloka MOL, tožniku ne more biti dodeljena. Za odločanje pa je upravni organ uporabil materialni predpis, ki je veljal v času odločanja upravnega organa. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS U 1133/93-8 z dne 20. 12. 1994 in na načelo materialne zakonitosti. V danem primeru tudi ne gre za uporabo predpisa lokalne skupnosti z učinkom za nazaj (retroaktivnost). Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge. Zato jih sodišče v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporna odločitev tožene stranke iz točke 6 izreka izpodbijane odločbe, da se vloga tožnika za dodelitev spodbude v obliki nepovratnih sredstev za ukrep C – vgradnja toplotne črpalke za pripravo sanitarne toplotne vode, ne dodeli. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnik priporočeno po pošti 24. 3. 2014 oddal vlogo na Javni poziv tožene stranke 24UB-OB14 Nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energijske učinke stanovanjskih stavb, objavljen v Uradnem listu RS, št. 15/14, 35/14 in 50/14 (v nadaljevanj javni poziv). Iz 4. odstavka C.1 točke navedenega javnega poziva izhaja, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo v vgradne toplotne črpalke zraka ne more biti dodeljena, kolikor občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. Med strankama ni sporno, da gre v predmetni zadevi za investicijo (vgradnjo električne toplotne črpalke zraka) v stanovanjski objekt tožnika, ki stoji na parc. št. 164/129, k.o. … (v nadaljevanju predmetna nepremičnina) in da Odlok MOL za območje Ljubljane, kjer lezi predmetna nepremičnina v lasti tožnika določa kot prednostni način ogrevanja uporabo zemeljskega plina in ne električne energije. Tako v danem primeru ni sporno ugotovljeno dejansko stanje, marveč je sporna uporaba materialnega prava.

Tožnik toženi stranki zlasti očita retroaktivno uporabo določb Odloka MOL. Predmetni odlok je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 24/14 z dne 4. 4. 2014. V skladu z določbo 14. člena tega odloka je stopil v veljavo naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, torej 5. 4. 2014, kot to pravilno navaja tožnik. Izpodbijana odločba je bila izdana 3. 7. 2014, kar izhaja iz listin upravnega spisa. Kot to pravilno navaja tožena stranka, jo pri uporabi materialnih predpisov pri odločanju veže načelo materialne zakonitosti. Glede na predhodno navedeno je tožena stranka povsem pravilno upoštevala predpise, ki so veljali v času odločanja in izdaje izpodbijane odločbe. Iz listin upravnega spisa namreč nesporno izhaja, da je 3. 7. 2014, ko je bila izdana izpodbijana odločba, Odlok MOL že stopil v veljavo (5. 4. 2014). Tako tudi po presoji sodišča v danem primeru ne gre za uporabo predpisa lokalne skupnosti za nazaj oz. za retroaktivno uporabo predpisa, kot to ugovarja tožnik. Tudi sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe po stanju na dan izdaje odločbe. Tako ne gre slediti predlogu tožnika, da so za predmetno zadevo odločujoči predpisi, ki so veljali na dan oddaje vloge.

Ker po predhodno navedenem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).