Jedro

Pogodbena kazen je v luči določb ZVPot v korist podjetja dovoljena le, če je v skladu z načelom enake vrednosti storitev, torej če je sorazmerna glede na pridobljeno korist oziroma če je s plačilom le-te pokrita protivrednost neplačanega predmeta prodajne pogodbe; v nasprotnem primeru je nična.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. 0350 I 3181/2007 z dne 17. 1. 2008, v 1. in 3. odstavku izreka ostane v veljavi za glavnico 224,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 1. 12. 2007 naprej in za 83,80 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2010 naprej, v preostalem delu (za znesek 36,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2007 dalje in za 13,61 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2010 dalje) pa se sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.“

II. V ostalem se pritožba toženca zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Zavrne se predlog toženca za povrnitve pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. 0350 I 3181/2007 z dne 17. 1. 2008 obdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka za znesek glavnice 261,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2007 dalje do plačila in za 97,41 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je sklenilo, da bo o njih odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper navedeno sodbo toženec po začasni zastopnici vlaga pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, tožnici pa naloži v plačilo vse pravdne stroške. Nasprotuje odločitvi sodišča, da je dolžan tožnici plačati celotni znesek pogodbene kazni v višini 125,19 EUR. Ponavlja, da je sklenil naročniško razmerje s tožnico 21. 4. 2005, prvi račun, ki ga vtožuje tožnica pa je zapadel januarja 2006. Tožena stranka je tako od dneva nakupa telefonskega aparata sedem mesecev koristila usluge tožnice in tudi med pravnima strankama nesporno plačala vse račune do takrat. Tožnica bi bila tako upravičena le do sorazmernega dela pogodbene kazni, ne pa do celotnega zneska. Nadalje se toženec ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je tožnica specificirala in konkretizirala opravljene storitve po računu št. 0602270343730 za obdobje od 27. 1. 2006 do 25. 2. 2006. Tožnica je dne 31. 1. 2006 blokirala izhodne klice, dne 9. 2. 2006 pa pošiljanje izhodnih sms sporočil. Iz računa je razvidno, da zahteva plačilo 27,54 EUR, čeprav je imel izhodne klice in sms sporočila blokirana. Ni jasno, kako je lahko prišlo do tega zneska. Sodišče je zmotno prisodilo zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov od 21. 7. 2010 dalje. Te bi moralo prisoditi od poteka paricijskega roka od vročitve izpodbijane sodbe, ne pa od vročitve sklepa o izvršbi. Sodišče je prisodilo zamudne obresti od glavnice od 1. 12. 2007, medtem ko je iz spisa razvidno, da je bil predlog za izvršbo vložen na sodišče 20. 12. 2007. Tudi sicer pa je tožnica upravičena do obresti od glavnice šele po poteku paricijskega roka, ki prične teči od izdaje sodbe dalje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj vtoževani znesek ne presega 2.000,00 EUR (1. odst. 443. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Po 1. odst. 458. člena ZPP se sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega psotopka iz 1. odst. 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na neplačane račune v skupnem znesku 136,18 EUR, zapadlih 8. 1. 2006, 10. 2. 2006 in 12. 3. 2006 (63,31 EUR po računu št. 0512270350648, 25,33 EUR po računu št. 0601270348188 in 27,54 EUR po računu 0602270343730). Toženec ni izpolnil prevzetih obveznosti po naročniški pogodbi, sklenjeni dne 21. 4. 2005, saj ni plačal računov. Da bi jih, ni dokazal. Tožnica je odstopila od naročniške pogodbe in trajno izklopila toženčevo številko iz mobilnega omrežja šele 4. 4. 2006. S tem dnem je naročniško razmerje med pravdnima strankama prenehalo. Pogodbene obveznosti iz naslova uporabe mobilnih storitev pa se nanašajo na obdobje od 27. 11. 2005 do 25. 2. 2006. Gre za plačilo naročnin in storitev, ki jih je tožnica nudila, toženec pa jih je uporabljal. Tožnica je pojasnila, kaj zajema zaračunana obveznost po naročniški pogodbi. Glede opravljenih storitev zaračunanih z računom 0602270343730 z dne 2. 3. 2011 za obdobje 27. 1. 2006 do 25. 2. 2006, je tudi pojasnila, da od 31. 1. 2006, ko so bili tožencu blokirani izhodni klici, oziroma od 9. 2. 2006 pa blokirano še pošiljanje izhodnih sms sporočil, teh storitev od tedaj dalje ni več zaračunala, mu je pa zaračunala vse ostale storitve, ki jih je koristil in so zavedene v računu. Med njimi pa sodi po določbah naročniške pogodbe in splošnih pogojev tudi sprejemanje dohodnih klicev in dohodnih sporočil. Toženec ni trdil, da drugih storitev ni mogel koristiti. Sicer pa pritožbeno navajanje v smeri nesubstanciranja opravljenih storitev predstavlja izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja in uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, ki pa v tem postopku nista dopustna pritožbena razloga.

7. Utemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev glede zahtevanega plačila zneska ugodnosti v primeru predčasne odpovedi naročniškega razmerja s strani naročnika (po izstavljenem računu gre za znesek 125,19 EUR), ki predstavlja pogodbeno kazen v smislu 247. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravdni stranki, poleg dne 21. 4. 2005 sklenjeni naročniški pogodbi, sklenili dne 25. 4. 2005 še pogodbo o prodaji telefonskega parata, ki ga je toženec prejel po ceni 41,73 EUR; toženec pa se je zavezal da bo naročniško razmerje s tožnico trajalo najmanj 24 mesecev od sklenitve pogodbe. Toženec je s prejemom telefonskega aparata pridobil ugodnost v znesku 125,19 EUR, ki predstavlja pridobljeno korist v višini razlike med ceno telefonskega parata po ceniku tožnice, če do sklenitve prodajne pogodbe med pravdnima strankama ne bi prišlo, in ceno telefonskega parata v posledici sklenitve te pogodbe, ter vse stroške tožnice, ki so povezani z zagotavljanjem in izvajanjem te ugodnosti. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je toženec zaradi predčasnega prenehanja naročniškega razmerja zaradi kršitev pogodbenih obveznosti na njegovi strani, v skladu s 3. alinejo 4. točke prodajne pogodbe in 80. točko Splošnih pogojev dolžan plačati tožnici dogovorjeno ugodnost, in sicer celotno dogovorjeno pogodbeno kazen v znesku 125,19 EUR. Takšen zaključek je materialnopravno zmoten.

8. Pravno razmerje med pravdnima strankama je potrebno presojati po specialnem predpisu ZVPot. OZ res uzakonjena v 3. členu načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij. Ne smejo pa jih stranke urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Ni sporno, da je toženec s podpisom pogodbe sprejel pogodbeno določilo glede obveznosti plačila celotne prejete ugodnosti. Vendar pa je toženec pred sodiščem prve stopnje obrazloženo navajal, da tožnica ni upravičena do plačila celotne vrednosti pridobljene ugodnosti, pač pa le do sorazmernega deleža od navedenega zneska ugodnosti, saj je od nakupa aparata sedem mesecev koristil usluge tožnice in za ta čas vse pogodbene obveznosti izpolnil, s čimer je smiselno ugovarjal nepoštenost pogodbene zahteve po plačilu celotnega zneska pogodbene kazni. Pogodbena kazen je v luči določb ZVPot (24. člena) v korist podjetja dovoljena le, če je v skladu z načelom enake vrednosti storitev, torej če je sorazmerna glede na pridobljeno korist (prim. odločbe VSC Cp 1418/2006, Cp 1283/2006 in druge) oziroma če je s plačilom le-te pokrita protivrednost neplačanega predmeta prodajne pogodbe; v nasprotnem primeru je nična. Ob nesporni ugotovitvi, da toženec ni bil naročnik zahtevanih 24 mesecev, pač pa slabo leto, in glede na trditveno podlago toženčevega ugovora, da je izpolnil in poravnal vse pogodbene obveznosti za sedem mesecev, čemur tožnica ni nasprotovala, bi tožnica s plačilom celotnega zahtevanega zneska ugodnosti dobila neprimerno več. Ugodnost v višini 125,19 EUR je bila dana v zameno, da bo naročniško razmerje trajalo vsaj 24 mesecev. Ker je trajalo bistveno manj, je po presoji sodišča druge stopnje, upoštevaje okvir ugovornih navedb (glede izpolnjevanja pogodbenih obveznosti sedem mesecev), tožnici dolžan plačati (le) sorazmerni delež pogodbene kazni, in sicer za preostalih 17 mesecev, kar znaša 88,68 EUR. Pogodbena določba, ki presega plačilo sorazmernega dela od navedenega zneska ugodnosti, je v nasprotju z določbami ZVPot. Zato je tožbeni zahtevek za znesek 36,51 EUR neutemeljen.

9. Pritožba neutemeljeno izpodbija tek zakonskih zamudnih obresti od vtoževanega in prisojenega zneska po vtoževanih računih. Toženec trditvam tožnice o tem, kdaj je prišel v zamudo s plačili računov, ki so bili po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožencu vročeni in poslani na naslov, ki ga je navedel ob sklenitvi pogodbe, morebitne spremembe pa ni sporočil, ni ugovarjal. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o teku obresti od glavnice in sicer, da jih je toženec dolžan plačati od 1. 12. 2007 naprej, ko so zapadle oziroma dospele terjatve po vtoževanih računih. Pritožbeno stališče, da naj bi bila tožnica upravičena do obresti od vložitve predloga za izvršbo oziroma še kasneje, od poteka paricijskega roka od vročitve izpodbijane sodbe, je zato zmotno.

10. Tožničin uspeh v postopku je bil delen, in sicer 86 %, zato ji v skladu z doseženimi uspehom pripadajo izvršilni stroških v znesku 83,80 EUR. Neutemeljena je pritožbena graja glede teka zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov. Zakonske zamudne obresti od stroškov v posameznem postopku (pravdnem, izvršilnem in drugem sodnem postopku) tečejo šele v primeru, ko zavezanec za njihovo plačilo te obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za prostovoljno izpolnitev (v paricijskem roku, ki znaša v našem primeru 8 dni). Takrat zavezanec za plačilo izvršilnih stroškov pride v dolžniško zamudo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Dolžnikova zamuda torej nastopi, ko dolžnik ne izpolni svoje obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg stroškov tudi zamudne obresti. Le-te začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga sodišče določi na podlagi 313. člena ZPP oziroma drugega odstavka 21. člena ZIZ (načelno pravno mnenje, občna seja Vrhovnega sodišča RS dne 13. 12. 2006). Odločitev sodišča prve stopnje, da zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov pričnejo teči od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi začasni zastopnici (po nesporni ugotovitvi sodišča prve stopnje od 21. 7. 2010 naprej), je pravilna.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 358. členom ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. V ostalem delu pa je pritožba kot neutemeljena zavrnjena, saj zatrjevani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (353. člen ZPP).

12. Kljub delnem uspehu toženca v pravdi, spremembe sodbe ni bilo mogoče upoštevati pri stroškovni odločitvi, ker s sodbo o stroških ni bilo odločeno, razen o stroških, ki so nastali v fazi izvršilnega postopka. O tem bo šele odločalo sodišče prve stopnje. Iz podatkov spisa (list. št. 97) je razvidno, da je odločitev o povrnitvi stroškov začasne zastopnice toženca, nastalih pred sodiščem prve stopnje, že pravnomočna in bodo poplačani iz že založenega predujma. Stroške začasnega zastopnika lahko uveljavlja kvečjemu tožnica z ostalimi za pravdo potrebnimi stroški, če s tožbo uspe. V tem primeru ji jih mora povrniti toženec. Če s tožbo ne uspe, jih mora tožnica trpeti sama. O stroških postopka na prvi stopnji, katerih del so tudi stroški začasnega zastopnika, bo šele odločeno.

13. Kar zadeva zahteve toženca za povrnitev pritožbenih stroškov, pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da toženec do njihove povrnitve ni upravičen, čeprav je s pritožbo delno uspel. Tožencu s pritožbo niso nastali nobeni pravdni stranki. Stroški v zvezi z opravljanjem dejanj za toženca so nastali začasni zastopnici, ki jih bo šele morala priglasiti, saj pravica začasnega zastopnika do nagrade in povračila izdatkov, ni odvisna od izida pritožbe (1. odst. 83. člena ZPP). Stroške začasnega zastopnika se bodo krili iz predujma, ki ga bo morala založiti tožnica (5. odst. 82. člena ZPP). Glede na navedeno je bilo treba zavrniti predlog toženca za povrnitev pritožbenih stroškov.