Jedro

Toženčeva vožnja je bila protipredpisna, kršil je določbe čl. 38 in 120 v zvezi s čl. 121 ZTVCP, in je bila vzrok za nastanek prometne nezgode, zato je materialno pravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je toženčeva krivda za nastanek prometne nezgode 70 % kot je zatrjevala in uveljavljala v tožbi tožnica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 4.413,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25.9.1998 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 79,79 EUR v 15 dneh, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti.

Toženec je s pravočasno pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje in pri tem uveljavljal vse tri pritožbene razloge po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal sodišču druge stopnje, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek ter tožnici naloži povračilo pravdnih stroškov vključno s stroški pritožbe. Navajal je, da je tožbenemu zahtevku nasprotoval po temelju in po višini že v odgovoru na tožbo in glede na to bi morala tožnica že na prvi glavni obravnavi podati v zvezi s tem vse navedbe ter ponuditi dokaze. Tega ni storila, ampak je na obravnavi navedla, da je že predložila vse ustrezne listine za izkaz višine škode in da bo preverila v roku 15 dni, če je sodišču predložila vso dokumentacijo glede višine in jo bo dostavila sodišču. Sodišče prve stopnje pa je ravnalo v nasprotju z določili ZPP, ko je tožnici podelilo poseben rok za morebitno predložitev listin v zvezi z višino zahtevka, tožnica bi morala že na prvi glavni obravnavi predložiti vse listine ali pa vsaj točno specificirati, s katerimi listinami bo višino terjatve izkazala. Višina škode ni bila pravočasno izkazana in bi moralo sodišče iz tega razloga tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Dalje je navajal, da toženec ni kršil določb 116. in 121. čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), kakor mu to očita sodišče prve stopnje, saj se ni ustavil, niti ni polkrožno obračal, ampak je le zavijal levo na gradbišče, kar ni bilo prepovedano. V zvezi s tem je bil sicer izpostavljen tudi znak za prepoved zavijanja v levo, vendar je izvedenec cestnoprometne stroke podal mnenje, da je znak prepovedoval zavijanje na počivališče, ne pa na gradbišče, kamor je zavil toženec. Pravdni stranki nista izpodbijali izvedenskega mnenja in sodišče je vezano na ugotovitve izvedenca glede zavijanja v levo. Še posebej je izvedenec izpostavil, da bi moral prometni znak, če bi prepovedoval zavijanje na gradbišče, stati v bližini odcepa na gradbišče, dejansko pa je stal pred odcepom za počivališče in ne za odcepom za gradbišče. Toženec ni odgovoren za prometno nezgodo ter nastalo škodo, in tudi če bi kršil takrat veljavne predpise, je sodišče soprispevek drugega udeleženca v prometni nezgodi povsem napačno ocenilo. Po ugotovitvah izvedenca je voznik M. že z večje razdalje lahko videl spredaj vozeče vozilo in s tem je lahko tudi ocenil način vožnje tega vozila in je lahko ugotovil, da se mu približuje. M. je ravnal v nasprotju s takratnim veljavnim 94. čl. ZTVCP, ki določa, da kdor vozi za drugim vozilom, mora voziti za njim na potrebni razdalji tako, da ne ogroža varnega prometa. Pri tem je glede soodgovornosti obeh udeležencev v prometni nezgodi potrebno upoštevati, da je prav gotova večja odgovornost na strani voznika, ki vozi za drugim vozilom in ne tistega, ki vozi pred njim, saj zaradi svojega ugodnejšega položaja lažje ocenjuje in odreagira na kakršnokoli reakcijo voznika pred sabo. Sodišče je tudi nepravilno ocenilo hitrost vožnje soudeleženca v prometni nesreči, ko je ugotovilo le hitrost ob samem trčenju. Ni pa sodišče upoštevalo dodatnega mnenja izvedenca, ki je na tretje vprašanje toženca odgovoril, da je M., če je pričel z močnim zavijanjem 50 m pred mestom trčenja, vozil s hitrostjo 127,2 km/h. M. je vozil prehitro 27,2 km/h, če je bila hitrost omejena na 100 km/h, kot so zapisali policisti, če pa drži toženčeva trditev, da je bila hitrost omejena na 80 km/h, pa je vozil prehitro kar 47,2 km/h. V vsakem primeru je vozil dosti prehitro in ni prilagodil hitrosti razmeram na cestišču, tako da je zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov v celoti odgovoren za nastalo škodo.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da zapisnik o glavni obravnavi z dne 3.10.2005 potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podelilo pravdnima strankama, torej tudi tožnici, 30-dnevni rok za izjasnitev glede pravnomočnosti prekrškovne odločbe in ugodilo tudi predlogu tožnice za podelitev posebnega roka za morebitno predložitev listin v zvezi z višino zahtevka, pri tem pa se ni izreklo o dolžini tega roka. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je neposredno pred tem podeljen 30-dnevni rok nanašal tudi na predložitev dokaza glede višine zahtevka za tožnico. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da je tožena stranka šele na prvem naroku za glavno obravnavo konkretizirala svoje trditve glede prerekanja tožbenega zahtevka po višini, saj je višino le-tega v odgovoru na tožbo le pavšalno prerekala tudi po presoji pritožbenega sodišča. Zato sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju z določbami ZPP, ko je kot pravočasen sprejelo tožničin dokaz o višini terjatve – cenitev. S tem, ko je na prvem naroku za glavno obravnavo napovedala, da bo dostavila sodišču vso dokumentacijo glede višine zahtevka, je dovolj določno ponudila dokaze glede višine in v skladu z določbo I. odst. 286. čl. ZPP. S tem je tožeča stranka zadostila citirani zakonski določbi in ravnala v skladu s podeljenim rokom za predložitev dokazov v zvezi z višino zahtevka, kot ji je naložilo sodišče prve stopnje in ni storjena kršitev določb postopka po I. odst. 339. čl. ZPP, kot to smiselno uveljavlja toženec v pritožbi.

Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je cesta v času prometne nezgode izpolnjevala pogoje za uvrstitev med ceste rezervirane za motorna vozila, da je torej imela status ceste rezervirane za motorna vozila po 4. tč. 10. čl. ZTVCP, je zmotno stališče pritožbe, da tožencu ni bilo prepovedano zavijati levo na gradbišče. Prepovedi zavijanja levo mu res ni določal poseben prometni znak postavljen pred počivališčem (ki se je nahajalo na levi strani vožnje obeh udeležencev očitno pred gradbiščem v smeri vožnje obeh udeležencev). Takšno prepoved mu je nalagalo zakonsko določilo II. odst. 120. čl. ZTVCP v zv. s 121. čl. ZTVCP, ki je določalo, da voznik, ki se z vozilom izključuje iz prometa, mora z njim pravočasno zavzeti položaj na skrajnem desnem prometnem pasu in čimprej preiti na poseben zaviralni pas, če ima vhod na priključno cesto takšen pas. Voznik se z vozilom torej lahko v skladu s citirano določbo izključi iz prometa po taki cesti le z zavijanjem v desno, toženec se je izključeval iz prometa po cesti rezervirani za promet z motornimi vozili v levo, ker je imel namen zaviti s ceste na gradbišče, kar je nesporno. Vendar je to počel v nasprotju s citirano določbo, ker je zavijal s ceste levo preko nasprotnega voznega pasu. Da se je toženec zavedal svojega protipredpisnega ravnanja, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje na podlagi njegove izpovedi, ki jo je sodišče prve stopnje tudi povzelo v obrazložitev izpodbijane sodbe in poudarilo v drugem odstavku na strani 5 svoje sodbe. Zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec storil kršitev cestno-prometnih predpisov z zavijanjem v levo, je torej materialno pravno pravilen, dejstvo, da neposredno pred odcepom za gradbišče v smeri toženčeve vožnje ni bilo tudi prometnega znaka, ki bi posebej prepovedoval zavijanje levo, pa torej ni odločilno za presojo protipravnosti toženčevega ravnanja. Odločilno dejstvo je, da se je izključeval iz prometa na prepovedan način glede na zgoraj citirane določbe ZTVCP, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Pritožbene trditve glede navedb o premajhni varnostni razdalji drugega udeleženca v prometu pa so nedovoljene pritožbene novote (I. odst. 337. čl. ZPP), saj trditve o tem dejstvo toženec ni podal v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno glede na II. odst. 286. čl. ZPP, zato pritožbeno sodišče teh trditev ni obravnavalo.

Pritožbeno sodišče sprejema presojo sodišča prve stopnje, da je izračun izvedenca cestnoprometne stroke o hitrosti vožnje M. pred zavijanjem desno oziroma pred trčenjem v toženca zgolj hipotetičen, ker izvedenec ni imel na razpolago potrebnih podatkov, ker na cestišču ni bilo zavornih sledi M. vozila pred ugotovljenim krajem trčenja med voziloma v trenutku oziroma ob trčenju pa se je M. vozilo gibalo s hitrostjo 91,7 km/h, kar pritožbeno ni izpodbijano. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo toženčevo ravnanje, ko je zavijal levo, povsem nepričakovano, ker je bila takšna sprememba smeri vožnje na cestah rezerviranih za promet z motornimi vozili nasploh prepovedana, niso pravno relevantne pritožbene trditve o tem, da je M. vozil prehitro in ni prilagodil hitrosti razmeram na cestišču. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki niso pritožbeno izpodbijane, je M. storil eno kršitev cestnoprometnih predpisov in sicer po tč. 33, 229. čl. ZTVCP, ker ni upošteval prepovedi ali obveznosti, izraženih s postavljenimi prometnimi znaki, ker je pričel prehitevati toženca na delu ceste, kjer je bila sredinska črta še neprekinjena, ker torej ni upošteval označbe na vozišču. Glede na zgoraj obrazloženo pritožbi ni uspelo izpodbiti pravilnosti ugotovljenega dejstva, da je toženčevo zavijanje v levo protipredpisna vožnja, saj taka vožnja predstavlja kršitev po 28. tč. 229. čl. ZTVCP. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo še, da je toženec ravnal protipredpisno tudi s tem, ko se pred zavijanjem v levo ni dovolj prepričal, če to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu (kršitev 38. čl. ZTVCP), kar pritožbeno ni izpodbijano. Toženec je torej storil tudi kršitev po 28. tč. 226. čl. ZTVCP. Zato je glede na ugotovljene kršitve, ki sta jih storila toženec in drugi udeleženec v prometu, sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določbe II. odst. 178. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih ugotovilo krivdo toženca v deležu 70 %, kot je zatrjevala in s tožbo uveljavljala tožnica. Takšna presoja o višini deleža toženčeve krivde je materialno pravno povsem pravilna, saj je toženec storil dve kršitvi cestnoprometnih predpisov, ki sta vzrok za nastalo nezgodo, toženec pa je storil le eno kršitev, ki pa glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje glede na nepričakovano ravnanje toženca niti ni v vzročni zvezi z nastalo nezgodo.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni izpodbil domneve, da je podana vzročna zveza med njegovo alkoholiziranostjo v času nastanka škodnega dogodka in nastankom škode, pa pritožbeno ni bila izpodbijana.

Pritožbeno tudi ni bila izpodbijana odločitev o stroških pravdnega postopka, uraden preizkus pa je pokazal, da je sodišče svojo odločitev o stroških pravdnega postopka obrazložilo in navedlo tudi pravilno materialno pravno podlago.

Pritožbeno sodišče je še ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče sicer paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, ker je neutemeljena in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).