Jedro

Če je tožnik v tožbi predlagal glavno obravnavo (1. odst. 50. čl. ZUS) in izvedbo dokazov, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo postopek v upravnem sporu, ker je odločalo na seji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelek v Celju, št. U 123/99-20 z dne 18.9.2001, se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.5.1999. Z njo je tožena stranka pod 1. točko združila pritožbena postopka tožnika in B.M., z 2. točko pa je zavrnila njuni pritožbi zoper odločbo Centra za socialno delo C. z dne 22.6.1998, s katero je prvostopni organ zavrnil tožnikov zahtevek za razrešitev M.B. - L., kot skrbnice za posebni primer. Ta je bila kot skrbnica za posebni primer imenovana z odločbo istega prvostopnega organa z dne 8.12.1994 (za upravljanje denacionaliziranega premoženja po pok. upravičencu R.M.).

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je tožena stranka pravilno, na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja in pravilne uporabe predpisov (Zakona o denacionalizaciji in Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za razrešitev skrbnice in je zato utemeljeno zavrnilo tožnikovo zahtevo. Sodišče v zadevi glavne obravnave ni razpisalo kljub temu, da jo je tožnik predlagal. Presodilo je, da izvedba glavne obravnave ne bi mogla v ničemer pripeljati do drugačne odločitve.

V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da sodišče kljub zahtevi ni razpisalo glavne obravnave in izvedlo zaslišanja oseb, ki jih je v tožbi predlagal. Izpodbijane sodbe tudi ni mogoče preizkusiti. Prav zaradi odločanja brez glavne obravnave dejansko stanje ni ugotovljeno, materialno pravo pa je bilo napačno uporabljeno (skrbnica bi morala biti razrešena). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Stranki z interesom Z.B. in M.L., v odgovorih na pritožbo smiselno predlagata zavrnitev pritožbe. Tožena stranka pa na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči tudi brez glavne obravnave, (sojenje na seji) samo, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali pa tudi sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo niso zahtevale glavne obravnave (2. odstavek 50. člena ZUS).

Iz tožbe izhaja, da je tožnik zahteval, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Zatrjeval je nepravilnosti pri delu skrbnice in v ta namen predlagal zaslišanje strank in dokaz z izvedencem gradbene stroke. Poleg bistvenih kršitev določb postopka je izrecno uveljavljal tudi razlog nepravilnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Upravno sodišče tožnikovemu predlogu ni sledilo, ampak je ocenilo, da odločitev sodišča po opravljeni glavni obravnavi ne bi bila drugačna. Zato je odločitev sprejelo na seji.

Toda namen glavne obravnave po presoji zakonitosti upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh bilo ugotovljeno oziroma je bilo ugotovljeno pravilno in popolno.

Po presoji pritožbenega sodišča zato sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, glede na tožnikovo zahtevo za opravo glavne obravnave in glede na v tožbi predlagane dokaze, ni imelo podlage za odločanje na seji in tožnikove zahteve za glavno obravnavo ni mogel zavrniti z utemeljitvijo, da izvedba glavne obravnave ni bi mogla v ničemer pripeljati do drugačne odločitve.

Glede na navedeno tožnik zato v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb v upravnem sporu ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Presoja pravilnosti uporabe materialnega prava pa je možna šele potem, ko je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo, da opravi nov postopek.