Jedro

Postopek, končan z dokončnim upravnim aktom, je dopustno obnoviti le iz razlogov, ki so navedeni v drugem odstavku 89. člena ZDavP-2. Med razlogi pa ni navedena novejša sodna praksa SEU in tudi ne drugačna razlaga materialnega prava od tiste, kot je veljala v prejšnjem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje tožnikov predlog za obnovo postopka davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in posledično vračilo DDV za obračunsko obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 7. 2009 po odločbi DT 0610-402/2009-3 (0407-07) z dne 30. 10. 2009 v skupnem znesku 7.873,46 EUR, zavrnil. Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka na podlagi drugega in tretjega odstavka 89. člena Zakona o davčnemu postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Kot zakonski razlog za obnovo postopka je navedel nov dokaz in sicer sodno prakso Sodišča EU (v nadaljevanju SEU), konkretno sodbo v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 z dne 21. 6. 2012. Po mnenju tožnika ta sodba negira dosedanjo prakso davčnih nadzorov in dokazuje, da davčni organ ni imel pravne podlage, da obveznost dokazovanja prevali na tožnika. Prvostopenjski organ je zaključil, da je predlog za obnovo postopka neutemeljen, saj sodba SEU ne pomeni razlage direktive v primerih postopanja posameznih nacionalnih davčnih organov, ki je odvisno od različnih dejavnikov, predvsem pa od načina prenosa določb direktive v nacionalno zakonodajo in od nacionalnih postopkovnih pravil, vključno z dokaznimi, ki jih mora upoštevati vsak davčni organ.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in sledi njegovi obrazložitvi (drugi odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Dodaja, da sodba na katero se tožnik sklicuje ne predstavlja novega dokaza v smislu drugega odstavka 89. člena ZDavP-2, saj gre za akt, ki je bil izdan po dokončnosti odločbe v zadevi odmere DDV z dne 30. 10. 2009, v zvezi s katero tožnik predlaga obnovo postopka. Navedeni dokaz, sodba, v času pred izdajo odločbe ni obstajala, zato ne predstavlja obnovitvenega razloga. Pritožbeni organ se strinja s tožnikom, da gre pri sodbah SEU za enotno razlago in uporabo prava EU, katerih interpretativne sodbe imajo učinek za nazaj in veljajo za vse, vendar je sodba zavezujoča za postopke in odločitve o katerih še ni pravnomočno odločeno. Prav tako dejstva, ki jih tožnik navaja, da ni njegova dolžnost preverjati ali izvajalci del plačujejo davke, vodijo predpisane evidence, delujejo na sedežu, da so bile storitve po spornih računih opravljene, da tožniku ni mogoče očitati goljufije ipd., ne predstavljajo obnovitvenega razloga. Ta dejstva so bila tožniku znana že v času pred izdajo odločbe za odmero DDV, katere obnovo zahteva in bi jih tožnik lahko uveljavljal v okviru rednega pravnega sredstva, česar pa ni storil. Pritožbeni organ še dodaja, da bi prvostopenjski organ moral tožnikov predlog zavreči, ne pa zavrniti, vendar pa ta procesna pomanjkljivost ni bistvena, tožnikov položaj pa se zaradi tega ni poslabšal. Tožnik se ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa. Meni, da je odločitev nepravilna, nezakonita, neutemeljena in protiustavna. Po izdaji odločbe z dne 30. 10. 2009 je pridobil možnost uporabiti nov dokaz, zato je skladno z določili ZDavP-2 vložil predlog za obnovo postopka. Republika Slovenija je dolžna upoštevati sodbe SEU in njegovo sodno prakso. Nespoštovanje le-te pomeni kršitev Ustave RS in mednarodnih pogodb. Prvostopenjski organ namenoma ne upošteva sodbe SEU in vztraja pri svojih razlogih, zato gre po mnenju tožnika za nezakonito ravnanje prvostopenjskega organa. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, kršeno je materialno pravo ter procesne določbe. Glede na navedeno tožnik predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je sporno vprašanje ali je novejša sodna praksa SEU, konkretno sodba v združeni zadevi C-80/11 in C-142/11 z dne 21. 6. 2012, novo dejstvo in nov dokaz, na podlagi katerega bi bil spor za tožnika ugodneje rešen, če bi se nanj tožnik skliceval ali bi ga uporabil v prejšnjem postopku.

Na podlagi drugega odstavka 89. člena ZDavP-2 se davčni postopek obnovi, če davčni organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Davčni organ lahko začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Obnovo postopka lahko predlaga tudi zavezanec za davek (tretji odstavek 89. člena ZDavP-2).

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je bila tožniku izdana odločba DT 0610-402/2009-3 (0407-07) z dne 30. 10. 2009. Zoper navedeno odločbo se tožnik ni pritožil. Odločba je tako postala dokončna in pravnomočna. Postopek, končan z dokončnim upravnim aktom, je dopustno obnoviti le iz razlogov, ki so navedeni v drugem odstavku 89. člena ZDavP-2. Med razlogi pa ni navedena novejša sodna praksa SEU in tudi ne drugačna razlaga materialnega prava od tiste, kot je veljala v prejšnjem postopku1. Tožnik se v predlogu za obnovo postopka sklicuje na stališče SEU in navaja, da naj bi bila odločitev v odločbi z dne 30. 10. 2009 v nasprotju s stališči SEU. V zvezi s tem sodišče dodaja, da sprememba stališča o določenem pravnem vprašanju, kot tudi sprememba prava oziroma pravnega naziranja, po naravi stvari niso nova dejstva oziroma dokazi v smislu drugega odstavka 89. člena ZDavP-2. Nova dejstva in dokazi po tej določbi so le nova dejstva in dokazi v zvezi z dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga za odločitev, ne pa nova pravna stališča. Tožnik pa želi doseči obnovo postopka iz razloga, ki tudi po presoji sodišča, ni dopusten obnovitveni razlog.

Sodišče še pojasnjuje, da pravo EU nacionalnega sodišča ne obvezuje, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava EU. Da nacionalno sodišče ni dolžno ignorirati nacionalnih postopkovnih pravil, ki urejajo upravne in sodne postopke, da bi lahko ponovno preučilo pravnomočno sodno odločbo in jo razveljavilo, če bi se izkazalo, da je v nasprotju s pravom EU, kljub načelu lojalnega sodelovanja, je potrdilo tudi SEU v sodbi v zadevi Rosmarie Kapferer, C-234/04 z dne 16. 3. 20062, (enako tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 157/2014 z dne 24. 4. 2014). Ker ZDavP-2 ne omogoča obnove postopka zaradi spremembe pravnih stališč oziroma zaradi nove sodne prakse SEU, je po presoji sodišča odločitev pravilna.

V skladu z določbo 267. člena ZUP mora organ, ki je pristojen za odločanje o obnovi postopka, ko prejme predlog, tega preizkusiti, ali je dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če navedeni pogoji niso izpolnjeni, organ predlog zavrže. V obravnavanem primeru že izsledki predhodnega preizkusa predloga za obnovo očitno kažejo, da obnovitveni razlog ni verjetno izkazan, zato bi moral prvostopni organ predlog na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavreči, ne pa zavrniti. Vendar navedeno po presoji sodišča ne vpliva na zakonitost odločitve (enako tudi Upravno sodišče RS v sodbi II U 208/2010 z dne 15. 6. 2011).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.