Jedro

Presoja razlogov za odreditev pripora zaradi begosumnosti (1. točka 1. odstavka 432. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega D.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper obdolženega D.P. (sedaj obsojenca, ker je bil kazenski postopek med tem pravnomočno končan z izrekom obsodilne sodbe) zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ odrejen pripor iz razloga po 1. točki 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper ta pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 3.8.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razloga po 1. točki 1. odstavka 432. člena ZKP" in predlagal, da Vrhovno sodišče pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo ugotavlja, da so bili v času odločanja o priporu izpolnjeni zakonski pogoji za njegovo odreditev in da sodišče s tem ni kršilo zakona, zato je predlagala zavrnitev zagovornikove zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, čeprav je veljavnost izpodbijanih sklepov v času izdaje te odločbe potekla, saj je bil obdolženi D.P. za kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil zoper njega odrejen pripor, že pravnomočno obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici z dne 6.9.2005. Vložniku zahteve ni mogoče odrekati pravnega interesa za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, saj učinkovito varstvo ustavne pravice do osebne svobode (1. odstavek 19. člena Ustave) zahteva, da ima prizadeti možnost pridobiti sodno odločbo o posegih v tako pomembno človekovo pravico, četudi poseg ne učinkuje več.

Vrhovno sodišče je glede na navedeno zato tudi v tem primeru presojalo utemeljenost zagovornikove zahteve za varstvo zakonitosti in ugotovilo, da so bili v času odločanja za odreditev pripora podani vsi zakonski pogoji: utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po 3. odstavku 256. člena KZ, priporni razlog begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 432. člena ZKP in neogibnost pripora za potek kazenskega postopka.

V izpodbijanem prvostopenjskem sklepu je bil utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ, skrbno presojen in obrazložen, drugostopenjsko sodišče pa se je vsebinsko opredelilo tudi do pritožnikovih ugovorov, s katerimi je izpodbijal obstoj utemeljenosti suma kot enega od zakonskih pogojev za pripor. Vložnik zahteve ostaja pri stališču, da utemeljen sum ni bil pravilno ugotovljen in s tem v zvezi zanika obdolženčevo krivdo oziroma njegovo vedenje, da je njegov potni list, ki ga je predložil mejnemu policistu ob izstopu iz države, ponarejen. Takšne navedbe pa sodijo v okvir ugotavljanja dejanskega stanja in jih Vrhovno sodišče ni presojalo, saj zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Po mnenju vložnika zahteve je pravnomočna izpodbijana odločba nezakonita tudi zato, ker naj ne bi bil izpolnjen nobeden od zakonskih kriterijev za odreditev pripora iz razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 432. člena ZKP. Bistvo zagovornikovih očitkov je v tem, da so ugotovljene okoliščine nekonkretizirane in da naj ne bi opravičevale obdolženčeve begosumnosti, da je obrazložitev begosumnosti skopa in brez prave vsebine, sodišču druge stopnje pa očita, da so njegovi razlogi o zavrnitvi pritožbe pavšalni in da ne upošteva oziroma ne odgovori na pritožnikovo grajo o "nezakonitem in nepravilnem ravnanju preiskovalnega sodnika", pri čemer se nedoločno sklicuje na 17. člen in 371. člen ZKP.

V izpodbijanih odločbah je priporni razlog begosumnosti določno utemeljen z navajanjem konkretnih in specifičnih okoliščin, med njimi: da je obdolženec tujec, državljan Srbije in Črne gore, da ima tam, - točneje v Majdanpeku - tudi stalno prebivališče in zaposlitev, po lastnih navedbah pa tudi premoženje (lastno trgovino), da je za kaznivo dejanje predpisana kazen zapora do treh let in da se je obdolženec "na ozemlju Republike Slovenije, na katero ga ne veže nobena okoliščina, znašel le v tranzitu". Na podlagi navedenih okoliščin sta mogli sodišči utemeljeno sklepati na očitno nevarnost, da bi obdolženec v primeru, če pripor ne bi bil odrejen, pobegnil in se izognil kazenskemu postopku. Zato po oceni Vrhovnega sodišča ni podana kršitev 1. točke 1. odstavka 432. člena ZKP, na katero se sklicuje vložnik zahteve. Izpodbijani odločbi sta v tej točki tudi obrazloženi na tako konkreten način, da je mogoča presoja nujne pravne pravilnosti, pri čemer je tudi pritožbeni senat zagovornikovo pritožbo vsebinsko obravnaval in se opredelil do vseh relevantnih pritožbenih navedb, zato izpodbijanima odločbama tudi ni mogoče očitati procesnih kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP oziroma 1. odstavka 395. člena ZKP, na katere se smiselno sklicuje zagovornik. Na posplošeno kritiko odločbe pritožbenega sodišča, ki da ni odgovorilo na zagovornikove pritožbene navedbe glede "nezakonitega in nepravilnega ravnanja preiskovalnega sodnika" Vrhovno sodišče ne more odgovoriti, ker je utemeljitev teh očitkov povsem nekonkretizirana.

Zagovornik se tudi ne strinja z oceno pravnomočnega sklepa o neogibnosti pripora za potek kazenskega postopka. Meni, da bi ga bilo mogoče nadomestiti s kakšnim od milejših ukrepov, ki naj bi jih tudi že sam nakazal v pritožbi (člena 195a in 196 ZKP). Nedoločno se sklicuje tudi na "najnovejšo sodno prakso", ki da takšne primere rešuje z odstopom kazenskega pregona drugi državi ter izgonom tujca iz države, s čimer nakazuje na neenako obravnavanje obdolženčevega primera (14. člen Ustave - načelo enakosti pred zakonom).

Tudi presoja tega zakonska pogoja v pravnomočnem sklepu je bila pravilna. V času odločanja na drugi stopnji je pripor zoper obdolženca trajal le šest dni in je bil prilagojen teži obravnavanega kaznivega dejanja ter v razumnem sorazmerju z nevarnostjo, da bi obdolženec pobegnil, če bi bil pripor odpravljen. Navzočnosti obdolženca, brez katerega sodišče kazenskega postopka ne more izvesti, tudi ni bilo mogoče zagotoviti z nobenim od milejših omejevalnih ukrepov glede na to, da mora sodišče pri odločanju o tem upoštevati zakonske pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe (2. odstavek 192. člena ZKP). Ti pogoji pa v tem primeru po oceni nižjih sodišč, ki ugotavljata neogibnost pripora, niso bili izpolnjeni; med drugim tudi tudi zato, ker varščino (196. člen ZKP in ostali), ki jo omenja vložnik zahteve, sodišče lahko odredi le na predlog obdolženca ali druge osebe, ki pa v tem primeru ni bil podan. Neutemeljeno je tudi zagovornikovo sklicevanje na smiselno kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom, saj zagovornik z ničemer ni izkazal, da je sodišče v zadevi presodilo napačno in drugače, kot sicer odloča v podobnih ali enakih zadevah.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člena ZKP).