Jedro

Iz dikcije tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 sicer izhaja, da mora davčni zavezanec za popravek davčne osnove imeti listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, vendar to ni ovira za uporabo te določbe tudi v primeru, ko je o terjatvi, ki je bila predmet računa, odločeno s pravnomočno sodbo in izdajatelju računa priznano le delno plačilo. 39. člena ZZDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaze, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je v zadevi davčnega obračuna davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje meseca oktobra 2018 tožniku dodatno odmeril in naložil v plačilo DDV za omejeni mesec od osnove 211.161,46 EUR po stopnji 20 % v znesku 42.232,29 EUR, povrnitve stroškov tožniku ni priznal, saj zadeva zanj ni bila ugodno rešena, stroški, ki so nastali davčnemu organu, pa bremenijo slednjega in pritožba ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je v zadevi sporna utemeljenost tožnikovega popravka izstopnega DDV. Tožnik je za obdobje oktober 2018 15. 11. 2018 organu predložil obračun DDV-O in zahteval vračilo DDV, pri čemer iz obračuna izhaja med drugim vrednost dobav blaga in storitev -187.482 EUR, vrednost obračunanega DDV po stopnji 22 % -39.224 EUR ter vrednost presežka DDV v višini 51.271 EUR. Tožnik je dostavil tudi knjigo izdanih računov za navedeno obdobje, iz katere je razvidno evidentiranje storno zneskov (DP) v zvezi z družbo A. d.d. - v stečaju, in sicer osnova -211.161,46 EUR, znesek DP -253.393,75 EUR ter znesek DDV -42.232,39 EUR. Tožnik je v obračun DDV-O za oktober 2018 evidentiral popravek obračunanega DDV na podlagi tretjega odstavka 39. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) v znesku 253.393,75 EUR, od tega DDV po stopnji 20% 42.232,39 EUR, ki se nanaša na omenjeno družbo. Na poziv davčnega organa je še pojasnil, da je svoje terjatve do stečajnega dolžnika prodal oz. odstopil banki B. v poplačilo za najeto posojilo, nakar je slednja terjatev prijavila v stečaj, tožnik pa tega ni mogel storiti, saj s temi terjatvami sam več ni razpolagal, s sodbo Višjega sodišča v C. iz leta 2018 pa je bilo odločeno, da zavezanec za odstopljene terjatve banki ne bo poplačan, saj je banka s tožbenim zahtevkom nasproti njemu uspela in je zavezanec banki že plačal večji del njene terjatve. Davčni organ ugotavlja, da se je stečaj nad družbo A. začel oktobra 2010, kar je pred januarjem leta 2011, zato je popravek v tem primeru možen le na podlagi pravnomočnega sklepa o zaključenem stečajnem postopku, ker stečaj nad A. še ni zaključen, je tožnikov popravek preuranjen, zato se mu pravica do popravka ne prizna. Pripombe, ki jih je tožnik vložil na zapisnik o davčnem nadzoru, po mnenju davčnega organa niso spremenile ugotovljenih dejstev.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Navedel je, da je tožnik uveljavljal popravek na podlagi terjatev do družbe A. – v stečaju, ki jih je odstopil banki D. v poplačilo, banka pa jih je nato prijavila v stečaj, ne pa tudi tožnik, s sodbo pa je bilo nato odločeno, da odstopljena terjatev predstavlja le zavarovanje in da je tožnik dolžan v celoti poravnati obveznost do banke; vse navedeno ni sporno. Drugostopenjski organ ugotavlja, da v ZDDV-1 ni določila, po katerem bi davčni zavezanec imel pravico do popravka že v primeru, da transakcije niso plačane, kot to meni tožnik, zato se strinja s stališčem prve stopnje, da je popravek obračunanega DDV v konkretnem primeru preuranjen, sodna praksa, ki jo citira tožnik (sodbi I U 1479/2017 in I U 888/2017) pa nista merodajni, saj ne gre za takšno situacijo, kot v obravnavani zadevi. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki v zadevi niti ni sporno, drugostopenjski organ ugotavlja, da popravek po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 ni možen, saj stečaj še vedno ni bil končan, po četrtem odstavku cit. člena pa popravek tudi ne pride v poštev, saj se navedena zakonska določba uporablja le za priznane terjatve, za katere je bil sklep o začetku stečaja izdan od 2011 dalje (prim. 34. člen ZDDV-1E). Tožnikova pritožba je zato neutemeljena, okoliščine v zvezi s prenosom terjatev na banko pa na odločitev nimajo vpliva, saj je v razmerju do države ostal davčni zavezanec tožnik, tako glede obračunavanja kot glede morebitnega popravka DDV. Tožnik torej z odstopom terjatev oz. zavarovanjem obveznosti iz kredita, kot je to ugotovilo drugostopenjsko sodišče, ni prenesel obveznosti obračuna DDV in iz tega izhajajoče pravice do popravka obračunanega DDV, temveč je s pravnim poslom prešla le posamezna pravica na banko, kar predstavlja le civilnopravne, ne pa tudi davčnopravnih posledic.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršenja pravil postopka. Navaja, da se prvostopejski organ ni konkretno opredelil do pripomb na zapisnik, ki jih je podal tožnik. V nadaljevanju pa ponovno pojasnjuje, da je do družbe A. res imel terjatev, a jo je odstopil banki, zato z njo več ni razpolagal. Z banko D. je sklenil dve kreditni pogodbi za 200.000,00 EUR, drugo samo kot refinanciranje prve. V drugi kreditni pogodbi je bilo določeno, da so obveznosti zavarovane med drugim tudi z menicami družbe A.. K tej pogodbi je bila sklenjena tudi cesijska pogodba iz leta 2009, ki so jo sklenili banka, tožnik kot odstopnik in A. kot novi dolžnik. Tožnik je v pravdi zatrjeval, da je šlo pri tem za odplačno cesijo, s katero je banka prejela poplačilo za kredit, sodišče pa je odločilo, da je šlo zgolj za fiduciarno cesijo, torej sredstvo zavarovanja in da tožnikova obveznost do banke s cesijo ni prenehala. Vendar A. banki nikoli do plačal odstopljene terjatve, prav tako pa banka tega nikoli ni izterjala, temveč je počakala na A. blokado in stečaj, nato pa zoper tožnika sprožila pravdo na plačilo odstopljene terjatve, na plačilo terjatve, ki več ne obstaja in ki je bila odstopljena v poplačilo. Ker je sodišče pravnomočno razsodilo, da mora tožnik plačati banki dolgovani znesek za odstopljeno terjatev, terjatev, s katero več ne razpolaga (ampak z njo razpolaga banka), je tožnik utemeljeno storniral izdane račune A. in zahteval vračilo DDV, česar ne bi storil, če bi bil zahtevek banke za plačilo zavrnjen. Tožnik se sklicuje na uveljavljeno sodno prakso (I U 1479/2017 in I U 888/2017), kjer gre za primerljive situacije. Stališče davčnega organa, da je tožnikov popravek preuranjen, ker se A. stečaj še ni končal, je neutemeljen, saj je tožnik DDV po izdanih računih izkazal in plačal, plačila po računih pa ni dobil in ga tudi nikoli ne bo dobil. Končanje stečajnega postopka zato zanj nima nobenega vpliva na plačilo računov, saj so bili ti odstopljeni banki pred pričetkom stečaja, sodišče pa je razsodilo, da jih banka ne rabi plačati. Tožnik je tako trikratno oškodovan: izgubil je terjatev do A., banki je moral vrniti prejeto posojilo, država pa mu ne vrne presežka DDV po teh istih računih, za katera ne bo nikoli prejel plačila. Iz cit. sodne prakse izhaja, da je stališče, po katerem je do popravka zavezanec upravičen le, če ima v času popravka položaj upnika, neutemeljeno, to pa je mogoče povsem preslikati na tožnikov primer. Tožnikovo situacijo lahko v celoti subsumiramo v položaj tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1. Glede na to, da je drugostopenjsko sodišče razsodilo, da mora tožnik banki plačati prisojeni znesek za terjatve, ki so bile banki odstopljene, predstavlja to odločitev sodišča, da lahko uveljavlja popravek obračunanega DDV po računih, izdanih A.. Tudi iz poročila stečajne upraviteljice izhaja, da do poplačila navadnih upnikov ne bo prišlo, kar pomeni, da tudi banka plačila iz stečajne mase ne bo prejela, torej ne bo prejela plačila odstopljenih terjatev tožnika po navedenih računih. V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na potrdila o delnih plačilih (11x), obe kreditni pogodbi, pogodbi o odstopu terjatev, sodbo Višjega sodišča v C. iz oktobra 2018 ter vpogled v stečajni spis St 1392/2010 o prijavi prijavljenih in priznanih terjatev. V skladu z navedenim meni, da je odločitev inšpekcijskega organa posledica napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršenja pravil postopka, sodišču pa predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi oz. jo odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek, v vsakem primeru pa zahteva povračilo stroškov postopka, ki jih priglaša. 5. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri dejanskem stanju, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, in pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Meni da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in da ni bilo kršeno materialno pravo. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

6. S pripravljalno vlogo je tožnik dodatno navedel, da je po njegovem ob smiselni uporabi Zakona o pravdnem postopku v upravnem sporu toženkin odgovor na tožbo neobrazložen, saj ne oporeka konkretno tožbenim navedbam. Toženka je na to odgovorila, da je iz njenega odgovora na tožbo mogoče nedvoumno razbrati, da nasprotuje tožbenemu zahtevku, da se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe (ker so bile tožbene navedbe enake pritožbenim, nanje pa je že bilo v celoti odgovorjeno z drugostopenjsko odločbo), prav tako pa je bilo izrecno navedeno, da toženka predlaga zavrnitev tožbe. To po mnenju toženke in dosedanje sodne prakse zadostuje za obrazloženost odgovora na tožbo.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče uvodoma opredeljuje, da dejansko stanje med strankama upravnega spora, kljub temu, da tožnik na koncu svoje tožbe zapiše očitek toženki o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, v resnici ni sporno, saj tožnik ta razlog le navrže, ne da bi v tej zvezi kakorkoli konkretizirano pojasnil, v čem naj bi bilo dejansko stanje drugačno od tistega, ugotovljenega s strani davčnih organov. To, nesporno dejansko stanje pa je, kot sledi. Tožnik je z banko C. v letu 2009 sklenil dve kreditni pogodbi, pri čemer so bile terjatve banke do tožnika iz prve kompenzirane s terjatvami tožnika do banke po drugi, vsled česar je tožnik dobil kratkoročni namenski kredit za 200.000,00 EUR po dogovorjeni obrestni meri in z dogovorjeno ročnostjo (kar se je z naknadnim aneksom oboje sicer še spremenilo), s pogodbo pa je bil dogovorjen odstop tožnikovih terjatev napram družbi A. do višine 200.000,00 EUR banki (glede na naknadni aneks h kreditni pogodbi je bil sklenjen tudi temu ustrezen aneks k tristranski pogodbi o odstopu terjatev). Banka s strani družbe A. ni prejela dogovorjenih zneskov, družba A. je šla sprva v prisilno poravnavo, nato pa je bil začet stečajni postopek, v katerem je banka tudi prijavila terjatve; prav tako ji kreditnih obveznosti ni poravnal tožnik, zato je tožnika najprej terjala v izvršbi (na podlagi tožnikove menice), vsled tožnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi pa je med banko (nato že B., ne več D.) in tožnikom nato tekel pravdni postopek, ki se je pravnomočno zaključil z drugostopenjsko sodbo. Iz slednje izhaja, da se vzdrži v veljavi sklep o izvršbi v naložitvenem delu in je tožnik dolžan banki plačati 253.393,75 EUR s pripadki (ter da ne obstaja nasprotna tožnikova terjatev napram banki v višini 846.725,95 EUR). Iz nje izhaja tudi, da je bil odstop tožnikovih terjatev do A. banki le odstop v zavarovanje, ne pa odstop v plačilo (kot je to sicer v pravdi trdil tožnik), vsled česar je banka terjatve do A. pridobila pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve (zato pa ji je bila v stečaj prijavljena terjatev tudi le pogojno priznana). Sklenitev te fiduciarne cesije ni pomenila, da bi bil tožnik zaradi nje prost svoje obveznosti napram banki, zaradi česar je tožnik dolžan svoje obveznosti iz naslova kreditne pogodbe poravnati v celoti. Vse navedeno izhaja iz listin, na katere se sklicuje tožnik (potrdila o delnih plačilih (11x), obe kreditni pogodbi, pogodbi o odstopu terjatev, sodbo Višjega sodišča v C. iz oktobra 2018 ter vpogled v stečajni spis St 1392/2010 o prijavi prijavljenih in priznanih terjatev), povzeto pa je tudi v izpodbijani odločbi in odločbi drugostopenjskega davčnega organa.

9. V zadevi je sporen tožnikov popravek izstopnega DDV po stornaciji računov, ki jih je izdal družbi A., pri čemer tožniku pravica do popravka po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 ni bila priznana, ker jo je uveljavljal preuranjeno, tj. še preden se je končal stečaj nad družbo A.. Na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 lahko davčni zavezanec namreč popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. /.../

10. Tožnik v tožbi trdi, da je utemeljeno storniral predmetne fakture in zahteval vračilo DDV, ker je Višje sodišče v C. pravnomočno odločilo, da mora banki plačati dolgovani znesek za odstopljeno terjatev (na podlagi predmetnih računov, navedenih na str. 6 izpodbijane odločbe), s katero več ne razpolaga (ampak z njo razpolaga banka), česar seveda ne bi storil, če bi bil zahtevek banke za plačilo zavrnjen. Ta sodba je po tožnikovem mnenju namreč dokaz, da tožnik plačila več ne more prejeti niti od družbe A. niti od banke, in zato predstavlja odločitev sodišča, da lahko tožnik uveljavlja popravek obračunanega DDV po računih, izdanih družbi A..

11. V prejšnji točki obrazložitve te sodbe povzete tožbene navedbe so materialnopravno nepravilne. Iz dikcije tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 sicer izhaja, da mora davčni zavezanec za popravek davčne osnove imeti listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, vendar to ni ovira za uporabo te določbe tudi v primeru, ko je o terjatvi, ki je bila predmet računa, odločeno s pravnomočno sodbo in izdajatelju računa priznano le delno plačilo; v takem primeru je pravnomočna sodba (v zavrnilnem delu) listina, ki jo omenja določba, saj je iz te sodbe razvidno, da izdajatelj računa nima pravice do plačila v zavrnilnem delu in zato seveda v tem delu poplačila ne bo mogel doseči v postopku; sodba, s katero je po vsebini pravnomočno zavrnjeno plačilo izdanih računov, je torej več kot listina, iz katere izhaja, da izterjava ni bila uspešna.1 To pa je ravno situacija, kakršno zatrjuje tožnik, vendar ob nepravilnem prikazovanju tega, na kaj se mora takšna sodba nanašati. Sodba Višjega sodišča v C. iz leta 2018, na katero se sklicuje tožnik (češ da predstavlja dokaz, da tožnik plačila več ne more prejeti niti od družbe A. niti od banke, in s tem odločitev sodišča, da lahko tožnik uveljavlja popravek obračunanega DDV po računih, izdanih družbi A.), se namreč ne nanaša na tožnikove terjatve do družbe A., temveč na plačilo tožnikovih obveznosti do banke iz kreditne pogodbe (ki z odstopom tožnikovih terjatev do A. niso bile poplačane, ampak le zavarovane) in neobstoj tožnikovih nasprotnih odškodninskih terjatev do banke. Iz te drugostopenjske sodbe torej ne izhaja, da tožnik nima pravice do plačila s strani družbe A..

12. Nadalje tožnik trdi, da je sklicevanje davčnega organa na to, da stečajni postopek nad družbo A. še ni končan, neutemeljeno, saj so bili računi prodani banki pred začetkom stečaja, sam terjatev v ta stečajni postopek ni prijavil, temveč je to storila banka, tudi banka pa iz stečaja ne bo prejela plačila odstopljenih terjatev (glede na poročilo stečajne upraviteljice). S tem tožnik v bistvu trdi, da popravka obračunanega DDV ni uveljavljal preuranjeno.

13. Tudi to tožnikovo stališče po presoji sodišča ni pravilno. Iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 izhaja, da mora davčni zavezanec, ki uveljavlja pravico do zmanjšanja obračunanega DDV iz razloga pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, s sklepom o zaključenem postopku dokazati, da je svojo terjatev v stečajni postopek prijavil in da v tem postopku ni bil poplačan deloma ali v celoti. Z določbo četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1 je bilo dodatno davčnim zavezancem omogočeno še, da lahko popravijo znesek obračunanega DDV, še preden je dokončno znano, v kolikšnem deležu bo poplačana njihova (priznana) terjatev v stečajnem postopku. Pri tem pa 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V takem primeru bo moral dokazati, da je njegova terjatev do stečajnega dolžnika obstajala, da je terjatev skladno z zakonom v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (na podlagi zakona, ki ureja postopke zaradi insolventnosti) in da je s tem postalo neplačilo te terjatve dokončno (da gre za neizterljivo terjatev) ter da terjatev v stečajnem postopku ne bi bila poplačana, čeprav bi jo prijavil (tak dokaz bo po naravi stvari mogoč le ob koncu stečajnega postopka, kar pomeni, da navedene možnosti zmanjšanja zneska obračunanega DDV davčni zavezanec ne bo mogel uveljaviti pred koncem stečajnega postopka zoper njegovega dolžnika; navedeno ga utemeljeno postavlja v enak položaj kot ostale davčne zavezance, ki v postopku nastopajo kot stečajni upniki, saj bo tudi njihov dokončni položaj znan šele ob koncu stečajnega postopka; to, da ne more uporabiti možnosti (začasnega) popravka obračunanega in neplačanega DDV skladno s četrtim odstavkom 39. člena ZDDV-1, pa je posledica lastnega ravnanja davčnega zavezanca, ki svojih terjatev v stečajnem postopku ni prijavil in zato tudi niso mogle biti v tem postopku preizkušene in priznane).2

14. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, je, razen v primeru aplikabilnosti četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1 (kar pa ne velja za obravnavni primer, kot to pojasnita oba davčna organa in česar tožnik niti ne osporava), relevanten časovni trenutek, tako v primeru prijave terjatve kot v primeru, da terjatev v stečaj ni bila prijavljena, zaključek stečajnega postopka, saj je šele tedaj gotovo neplačilo zaradi pravnomočno končanega stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom, čemur sodišče pritrjuje. Na podlagi tega drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi tudi zapiše, da bo tožnik upravičen do popravka DDV po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1, ko bo stečaj pri družbi A. zaključen, in da na obravnavano odločitev nimajo vpliva dejstva in okoliščine v zvezi s prenosom terjatev s strani tožnika na banko (str. 9 drugostopenjske odločbe). Tožnik v tej zvezi sicer v tožbi sprašuje, ali bo postopek prijave terjatev, ki ga je izvedla banka, učinkoval v takšnem primeru tudi na tožnika. Vendar pa sodišče tu obravnava konkreten upravni spor glede (ne)preuranjenosti tožnikovega že uveljavljanega popravka obračunanega DDV in ni poklicano dajati pravnih mnenj in nasvetov tožniku o tem, ali in kako naj v prihodnje uveljavlja svoje pravice; vseeno pa na tem mestu odkazuje na obrazložitev cit. sodbe Višjega sodišča v C. (tč. 16 obrazložitve), iz katere izhaja, da so bile tožnikove terjatve banki odstopljene pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve, vsled česar so bile le-te v stečajnem postopku tudi le pogojno priznane.

15. Tožnik se v tožbi sklicuje še na sodbo tega sodišča I U 1479/2017, češ da upnik odstopljene terjatve (pa čeprav v zavarovanje) ne izgubi položaja upnika in pravice do popravka DDV ter da je neutemeljeno stališče, da je do popravka upnik upravičen le, če ima položaj upnika v času popravka. To sklicevanje je po presoji sodišča v tem primeru neutemeljeno, saj davčna organa tožniku pravice do popravka nista odrekla, ker bi osporavala njegovo legitimacijo zaradi poprejšnjega odstopa terjatev, temveč zaradi preuranjenosti vezano na tek stečajnega postopka. Poleg tega pa je treba tudi upoštevati, da je sodišče v cit. sodbi I U 1479/2017 tožbi ugodilo zaradi razloga pomanjkljivosti obrazložitve tam izpodbijane odločbe (in ne denimo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava).

16. Tožnik se sklicuje še na sodbo tega sodišča I U 888/2017, češ da je v njej sodišče zavzelo stališče, da, ne glede na prenos terjatve s strani davčnega zavezanca na novega upnika, v razmerju do države glede konkretnega posla ostane upravičenec zavezanec, tako glede obračunavanja, kot glede morebitnega popravka. To pa v tu obravnavanem primeru sploh ni sporno, saj je prav to stališče izpostavil drugostopenjski organ, ko je navedel, da dejstva in okoliščine v zvezi s prenosom terjatev s tožnika na banko nimajo vpliva, saj je v razmerju do države ostal zavezanec tožnik, ki z odstopom terjatev ni prenesel niti obveznosti obračuna DDV niti iz tega izhajajoče pravice do popravka obračunanega DDV.

17. Sklepno sodišče zavrača še tožnikove procesnopravne ugovore, namreč da ni bilo odgovorjeno na pripombe, ki jih je podal na zapisnik (nanje je po presoji sodišča z utemeljitvijo svojih razlogov smiselno odgovoril že prvostopenjski davčni organ; enako pa je na te argumente odgovoril tudi drugostopenjski organ, saj je bila tožnikova pritožba vsebinsko enaka), in da je toženki odgovor na tožbo neobrazložen (že odgovor na tožbo sam po sebi v upravnem sporu ni obligatoren; drugače kot to velja v pravdi, je vložitev odgovora na tožbo po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč pravica in ne tudi sodelovalna dolžnost stranke, nespoštovanje katere bi bilo sankcionirano3).

18. Sodišče nepravilnosti (ničnost), na katere pazi uradoma, ni ugotovilo, izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

20. Sodišče je odločilo na nejavni seji, saj v zadevi pravnorelevantno dejansko stanje ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Povzeto po VSRS Sodba X Ips 165/2014, tč. 16. 2 Povzeto po sodbi in sklepu VSRS X Ips 343/2017, tč. 28, 30, 34, 35, 38. 3 Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Mira Dobravec Jalen in drugi, GV Založba, 2019, str. 255. Prim. tudi s sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 348/2011 z dne 30. 8. 2012.