Jedro

Direktne imisije so tiste, ki so na sosednje nepremičnine usmerjene z umetnimi napravami. Taka naprava je tudi drenažna cev, ki zbira vodo in jo koncentrirano odvaja v določeno smer. Taka imisija je prepovedana brez pravnega naslova, to je priposestvovanja (54. čl. ZTLR) ali pogodbeno pridobljene (52. čl. ZTLR) stvarne služnosti. Lastniku gre varstvo po 42. čl. ZTLR.

Izrek

1.Pritožbi se delno ugodi in se sodba razveljavi v delu, v katerem je tožencema naložena opustitev vsakega odvajanja vode z njunih parcel št. 424/2 in 425 k.o. ... na parcelo tožnika št. 423/1 k.o. ..., ter glede pravdnih stroškov in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 2.V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje. 3.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da ne obstaja služnostna pravica odvajanja vode v breme vsakokratnega lastnika parcele št. 423/1 vl. št. 595 k.o. ..., ki je v lasti tožnika, za potrebe vsakokratnega lastnika parcel št. 424/2 in 425 vl. št. 581 k.o. ..., ki sta v lasti tožencev. Tožencema je naložilo opustitev vsakega odvajanja vode iz njunih parcel na parcelo tožnika ter odstranitev cevi premera 30 cm iz njune škarpe ter zazidanje odprtine ter opustitev vsakršnega poseganja v parcelo tožnika. Gre za meteorne vode, ki sta jih toženca usmerila s cevjo na tožnikovo zemljišče, torej za direktno imisijo, ki je brez posebnega pravnega naslova prepovedana. Niti priposestvovane niti pogodbeno dogovorjene služnosti toženca nista izkazala, torej gre za imisijo brez pravnega naslova in je tožbeni zahtevek utemeljen. Proti tej sodbi se pritožuje druga tožena stranka I. Z. in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da so razlogi sodbe pomanjkljivi in nejasni ter med seboj v nasprotju in zlasti v nasprotju z izrekom. Sodišče je namreč ugotovilo ob ogledu zgolj odprtino v škarpi premera 20 cm. Tako ni jasno, na kaj se nanaša izrek sodbe, da sta toženca dolžna "cev premera 30 cm iz svoje škarpe odstraniti". Ob ogledu sploh ni bilo ugotovljeno, da bi obstajala kakšna cev premera 30 cm. Sodišče je ob ogledu ugotovilo, da se med parcelama 423/1 in 423/3 nahaja rumena drenažna cev (to je cev, ki je povsod preluknjana). Ob takih dejstvih je nevzdržna ugotovitev sodišča, da gre v konkretni situaciji za direktne imisije, saj je odvajanje meteorne vode usmerjeno s cevjo. Rumena drenažna cev nikakor ne more biti posebna naprava v smislu 2. odstavka 5. člena ZTLR, za katero je potreben poseben pravni naslov. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali pomeni drenažna cev tožecev posebno napravo, zmotno uporabilo materialno pravo. Tu je potrebno še poudariti, da na parcelo toženca ne odteka voda iz kanalizacije ali fekalije, temveč zgolj meteorna voda. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem ali odtekanje vode na tožnikovo parcelo povzroča znatnejšo škodo ali pa je tak način odvodnjavanja meteorne vode morda krajevno običajen. V kolikor bi zaslišalo prejšnjega lastnika P. J., bi se izkazalo, da je prejšnji lastnik tožencema dovolil tak način ureditve njunega zemljišča, torej sta toženca pridobila pravni naslov od prejšnjega lastnika. Sodišče bi se moralo ukvarjati tudi z vprašanjem, kako je odtekala voda z zemljišča tožencev pred postavitvijo škarpe z luknjo. V 2. odstavku tč. 1 izreka je namreč ugodilo zahtevku tožnika, da sta toženca dolžna opustiti vsako odvajanje vode iz svojih parcel na parcelo tožnika. Evidentno je, da je zemljišče tožencev višje ležeče od parcele tožnika, da je bilo tako tudi pred nasutjem in da je tudi pred nasutjem meteorna voda odtekala na parcelo toženca. Glede na tako stanje bi tožnik lahko uveljavljal kvečjemu povrnitev v prejšnje stanje, ne pa prepoved vsakršnega odvajanja (odtekanja) vode na njegovo parcelo. Iz izpovedi tožnika dejansko izhaja bistvo te zadeve, ki ni v preveliki intenzivnosti imisije s strani zemljišča tožencev, temveč drugje: namreč v pogojevanju položitve drenažnih cevi z dovoljenjem tožniku, da gradi na svoji parceli delavnico. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da je sodišče ob ogledu ugotovilo, da sta oba toženca iz svoje škarpe speljala vodo na parcelo tožnika. Nedvomno sta cev v škarpo vgradila toženca, saj imata samo onadva interes na tem, da se voda iz njunega zemljišča izteka drugam. Pravilno je ugotovljeno, da toženca nista pridobila nobene služnosti za odvajanje vode, parcela, ki sta jo kupila od P. J. pa ni bila obremenjena z nobeno služnostjo. Niti P. J., niti tožnik tožencema ni dovolil nobene služnostne pravice odvodnjavanja na svojo parcelo. Tožeča stranka zato predlaga, da se pritožba tožene stranke zavrne in izpodbijana sodba potrdi. Pritožba je delno utemeljena. Pravilne so dejanske ugotovitve in materialnopravni zaključki prvostopnega sodišča o neobstoju služnostne pravice odvajanja vode na tožnikovo zemljišče po cevi z zemljišča tožencev. Dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče sprejema. Ni namreč dvoma, da gre v obravnavanem primeru za vprašanje direktnih imisij v smislu 2. odstavka 5. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Gre za odvodnjavanje vode z višje ležečih parcel tožencev na nižjo ležečo parcelo tožnika po posebni cevi, napeljani skozi škarpo. Ugotovljeno je, da je voda na zemljišču tožencev speljana v drenažno cev in odteka skozi odprtino v škarpi na zemljišče tožnika, torej je odvajanje meteorne vode usmerjeno s cevjo, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. To pa je na način, kot ga predvideva 2. odstavek 5. člena ZTLR, ki ureja tiste imisije, ki so usmerjene s posebnimi napravami. Indirektne imisije so tiste, ki nastajajo na zemljišču in se po naravni poti razširjajo na druga zemljišča, direktne imisije pa so tiste, ki so na sosednje nepremičnine usmerjene z umetnimi napravami. Ni torej mogoče pritrditi pritožbi, da drenažna cev ne more biti posebna naprava v smislu 2. odstavka 5. člena ZTLR, pri čemer je dodati, da okoliščina, da gre za drenažno cev (to je tako cev, ki je povsod preluknjana), ni relevantna. Drenažna cev je namenjena za zbiranje vode in njeno koncentrirano odvajanje v določeno smer. V obravnavanem primeru ni dvomiti v ugotovitve izpodbijane sodbe, da sta toženca v škarpo vzidala cev, po kateri odteka meteorna voda na parcelo tožnika, saj je slednje navajala tudi druga toženka v izpovedi. Tudi pri ogledu so ugotovili odprtino v škarpi, ki očitno pomeni konec v škarpo ali zemljo vkopane cevi, od koder se izteka meteorna voda na tožnikovo zemljišče. Pritožbena trditev, da ob ogledu ni bilo ugotovljeno, da obstaja kakšna cev premera 30 cm, je brezpredmetna, saj tožena stranka ne zanika obstoja take cevi, okoliščina, da je bila ob ogledu najdena odprtina v škarpi premera 20 cm (za odtekanje vode) pa pravno ni odločilna. Nepomembno je tudi, kakšno drenažno cev so ob ogledu ugotovili med parcelama št. 423/1 in 423/3, saj v tem primeru ne gre za mejo med spornimi zemljišči. Za odvajanje vode po cevi bi morala tožena stranka izkazati pravni naslov, tožniku pa ni potrebno dokazovati prekomernosti imisij oziroma nastajanja znatnejše škode, kar velja za indirektne imisije v smislu 1. odstavka 5. člena ZTLR. Nasprotne pritožbene trditve so zmotne. Glede pravnega naslova pa je pritrditi izpodbijani sodbi, da priposestvovanje stvarne služnosti ni ugotovljeno, čemur pritožba ne ugovarja in da služnostna pravica na podlagi pravnega posla ni pridobljena, čemur pritožba nasprotuje. Tovrstne pritožbene trditve so neutemeljene in enako tudi sklicevanje na prejšnjega lastnika parcele št. 423/1, P. J.. P. J. je dne 3.8.1984 sicer dovolil tožencema položitev cevi za odvodnjavanje po tedaj njegovi parceli št. 423 (B 2), kar pa ni bilo, razen napeljave vode skozi škarpo, nikoli realizirano, služnost pa tudi ni bila vpisana v zemljiško knjigo in tako stvarna služnost v korist zemljišča tožencev kot gospodujočega zemljišča ni bila nikoli pridobljena (52. člen ZTLR). Zaključek prvostopnega sodišča o odsotnosti pravnega naslova za odvodnjavanje vode po cevi, je torej v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilen. Posledica gornje ugotovitve je pravilna ugotovitev 1. odstavka 1. točke izpodbijane sodbe in nadaljnja odločitev v 2. odstavku v smislu 42. člena ZTLR, da toženca ne smeta vznemirjati tožnika kot lastnika parcele št. 423/1 k.o. ... z usmerjenim odvajanjem meteorne vode s svojega zemljišča na tožnikovo zemljišče, zaradi česar morata odstraniti cev, zazidati odprtino, kjer izteka voda in opustiti tovrstno poseganje v parcelo tožnika. V tem obsegu je izpodbijana sodba pravilna, tako v dejanskem kot materialnopravnem pogledu in brez kršitev postopka, ki jih neutemeljeno zatrjuje pritožba oziroma, ki jih je sodišče dolžno upoštevati po uradni dolžnosti. Zato je v zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v teh delih izpodbijano sodbo potrdilo. Prav pa ima pritožba, ko izpodbija tisti del sodbe, v katerem je tožencema naložena opustitev vsakega odvajanja vode z njunih parcel št. 424/2 in 425 k.o. ... na tožnikovo parcelo št. 423/1 k.o. .... Druga tožena stranka v pritožbi pravilno poudarja, da je zemljišče tožencev višje ležeče od parcele tožnika in zatrjuje, da je tudi pred nasutjem meteorna voda odtekala na parcelo toženca. Naravno odvajanje vode z višje ležečega zemljišča na nižje ležeče zemljišče sodi med indirektne imisije v smislu 1. odstavka 5. člena ZTLR, ki niso dovoljene, če čezmerno otežkočajo uporabo drugih nepremičnin ali na njih povzročajo znatnejšo škodo. Zahtevek za opustitev vsakega odvajanja vode, torej ne samo tistega po cevi, po presoji pritožbenega sodišča utegne obsegati tudi prepoved indirektnih imisij, za tako odločitev pa v dosedanjih dejanskih ugotovitvah prvostopnega sodišča ni podlage. Zato je bilo treba pritožbi druge tožene stranke delno ugoditi in sodbo razveljaviti v delu, v katerem je tožencema naložena opustitev vsakega odvajanja vode iz njunih parcel na parcelo tožnika ter posledično glede pravdnih stroškov. Ker sta toženca solastnika parcel, ki se ju tiče navedeni del sodbe in je zato mogoče rešiti zadevo samo na enak način za oba kot enotna sospornika (201. člen ZPP), učinkuje pritožba tudi v korist prvega toženca, ki se ni pritožil in je bilo treba sodbo delno razveljaviti v razmerju do obeh. V ponovljenem postopku mora prvostopno sodišče v zvezi z zahtevkom za opustitev vsakega odvajanja vode ugotoviti, kaj je s tem mišljeno in v primeru, da gre za naravno odvajanje vode brez posebnih naprav ugotavljati pravno relevantna dejstva iz 1. odstavka 5. člena ZTLR. Zaradi delne razveljavitve sodbe je odločitev o pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo (3. in 4. odstavek 166. člena ZPP).