Jedro

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ne pa npr. z izražanjem v pogojnem naklonu ("naj bi" itd.).

Izrek

Zahtevi obdolžene M.P. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obdolžena M.P. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i obtožbe, da je o kom trdila ali raznašala kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, s tem da je dne 19.4.2000 na Ministrstvo za pravosodje v Ljubljani in na Notarsko zbornico Slovenije poslala v vednost kazensko ovadbo proti notarju S.K. iz R., v kateri je trdila, da je storil kazniva dejanja po členu 15, 178, 217, 224 in 261 KZ s tem, da je sklenil pogodbo za postavitev table med družbo T. in K., ne da bi v pogodbo vpisal parcelne številke in listino, s katero lahko sklepa pravne posle v imenu lastnika, kot notar pa se je zavedal svojega dejanja in tudi pravnih posledic; s tem, ko ni izkazal lastništva zemljišča, mu je očitala tudi odgovornost po 217. členu, češ da je prikrival dejanske okoliščine in s tem spravil v zmoto družbo T.d.o.o. ter jo oškodoval in s sklenitvijo nove pogodbe s O.d.d. pridobil za K. protipravno premoženjsko korist, nadalje pa mu je očitala tudi storitev kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, češ da je reklamna tabla nerabna, ker na njej ni omogočeno reklamiranje, ter kaznivo dejanje po 261. členu KZ, češ da je zasebni tožilec sklepal škodljive pogodbe v korist K. na družbenem zemljišču, ne da bi imel pooblastilo lastnika ter dovolil 3. osebi, da uporablja premoženje družbe T. brez njenega dovoljenja, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ.

Zasebni tožilec mora povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženke ter plačati povprečnino 1000 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici je bila M.P. spoznana za krivo kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ po zasebni tožbi zasebnega tožilca S.K. Izrečena ji je bila denarna kazen 200.000 SIT, ki jo mora plačati v roku dveh mesecev. Dolžna je plačati tudi stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, od tega 100.000 SIT povprečnine ter povrniti do tedaj znane stroške pooblaščenca zasebnega tožilca, glede ostalih pa bo sodišče odločilo s posebnim sklepom. Višje sodišče v Ljubljani je ob delni ugoditvi pritožbi obdolžene in po uradni dolžnosti prvostopenjsko sodbo spremenilo in obdolženi izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo denarno kazen 200.000 SIT s preizkusno dobo enega leta in šest mesecev. Odločilo je tudi, da je dolžna plačati do sedaj znano nagrado pooblaščenca zasebnega tožilca v višini 118.800,00 SIT, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obdolžena M.P. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP (9. in 11. točka) ter zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, "če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe". Predlagala je, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo Vrhovnemu sodišču predlagal, naj jo kot neutemeljeno zavrne, saj kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane, vložnica pa uveljavlja tudi nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Odgovor Vrhovnega državnega tožilca je sodišče posredovalo zasebnemu tožilcu in obdolženki, ki se je o njem izjavila in navajala, da vztraja pri navedbah in predlogu v zahtevi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vložnica v obsežni zahtevi uveljavlja kršitev več zakonskih določb, med njimi v točki II tudi kršitev določb kazenskega zakona (razlog po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP). V utemeljitvi izraža prepričanje, da ni storila nobenega kaznivega dejanja s tem, ko je poslala kazensko ovadbo zoper zasebnega tožilca tudi v vednost "nadzornim pravosodnim organom" (Ministrstvu za pravosodje in Notarski zbornici Slovenije), z edinim namenom, da jih seznani z ravnanjem zasebnega tožilca. Kot navaja, predlog pristojnim državnim organom, da se uvede kazenski postopek "po službeni dolžnosti" proti predsedniku K. oziroma notarju S.K. po členih 15, 17, 217, 224 in 261 KZ sam po sebi ne more biti žaljiv, že pojmovno pa ne more biti žaljiva niti pravna kvalifikacija domnevnega kaznivega dejanja. Navedba v izreku, da je "raznašala" nekaj, kar lahko škoduje časti in dobremu imenu zasebnega tožilca ni točna; pošiljanje kazenskega ovadbe se že pojmovno ne more subsumirati pod "raznašanje", kvečjemu pod "trditev". Po navedbah vložnice je neresničen tudi očitek v izreku, da je v kazenski ovadbi trdila, da je zasebni tožilec storil kaznivo dejanje, saj je le predlagala, da naj se na podlagi dejstev in ovadbi priloženih listin uvede kazenski pregon po uradni dolžnosti. Ovadba tudi ne vsebuje žaljivih besed, navaja zgolj dejstva, ki so po navedbah vložnice resnična in izhajajo iz dokumentacije.

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu (prvi odstavek 171. člena KZ). Drugače povedano, žaljiva obdolžitev pomeni koga po krivem dolžiti kakega zanj žaljivega dejstva (resničnega ali neresničnega). Iz navedene inkriminacije izhaja tudi pravilo (četrti odstavek 171. člena KZ), da ni prepovedano izražati dejstva, ki sicer lahko škodijo časti in dobremu imenu drugega, če so ta resnična oziroma če je bil storilec glede teh dejstev v opravičljivi (nezakrivljeni) zmoti, - pod pogojem, da niso izrečena na žaljiv način.

Vrhovno sodišče sprejema stališče vložnice zahteve, da zgolj z naznanitvijo uradno pregonljivega kaznivega dejanja in pošiljanjem ovadbe omenjenima organoma v vednost, ni bilo storjeno nobeno kaznivo dejanje. Kolikor ne gre za krivo ovadbo, ki je kaznivo dejanje po 288. členu KZ, naznanitev kaznivega dejanja že pa naravi stvari ne predstavlja nobene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. To kaznivo dejanje se lahko stori bodisi s trditvijo ali z raznašanjem žaljivih dejstev. V jezikoslovnem pomenu je trditev izražanje kake misli, kot da je v skladu z resničnostjo (Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS, stran 1418). V okviru obravnavane inkriminacije pomeni trditev izražanje lastno zaznanih dejstev, medtem ko gre pri raznašanju za razširjanje, prenašanje dejstev, za katera nekdo drug trdi, da obstajajo (glej Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, dr. Mitja Deisinger stran 193). V naravi trditve je, da izraža določeno prepričanje tistega, ki nekaj trdi. Zato je pravno relevantna lahko le trditev (za to gre tudi v predmetni zadevi), ki je brezpogojna oziroma, ki izraža prepričanje tistega, ki jo izreka, v njeno pravilnost. Le kot takšna obdolžencu omogoča, da dokazuje njeno resničnost oziroma da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil (ali raznašal). Izražanje domnev, možnosti, suma in podobno ne pomeni obdolžitve, (imputacije), saj ne izraža prepričanja, ki je bistvo trditve, pač pa izrečena dejstva postavlja na raven dejstev z nižjo stopnjo verjetnosti, zaradi česar jih dojemamo kot možna in verjetna, vendar ne dokazana. V sodbi Vrhovnega sodišča RS (I Ips 205/95 z dne 22.10.1997 in več kasnejših) je bilo izraženo stališče, da je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ne pa npr. z izražanjem v pogojnem naklonu ("naj bi" itd.).

Podobno velja za kazensko ovadbo, to je obvestilo pristojnemu državnemu tožilcu, ali policiji, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. V naravi tega procesnega akta je, da izraža (ne glede na jezikovno formulacijo) zgolj sum oziroma določeno stopnjo verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in da je šele podlaga za začetek kriminalistične preiskave oziroma začetek kazenskega postopka, ki naj navedbe v ovadbi potrdi ali ovrže. Kazensko ovadbo lahko vloži vsakdo (prvi odstavek 146. člena KZ), ne glede na to, ali je s kaznivim dejanjem oškodovan ali ne. Kazenska ovadba sama po sebi v pravno formalnem pomenu ne izraža resničnosti navajanih dejstev, torej ni trditev v že pojasnjenem pomenu, temveč nakazuje na možnost storitve kaznivega dejanja, ki jo bo šele potrebno raziskati. Že iz navedenih razlogov kazenska ovadba ne more predstavljati izvršitvene oblike kaznivega dejanja žaljive obdolžitve.

Z vložitvijo kazenskega ovadbe je mogoče storiti kaznivo dejanje krive ovadbe (288. člen KZ), če storilec lažno naznani uradno pregonljivo kaznivo dejanje oziroma storilca, čeprav ve, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno. Z lažno in zavestno naznanitvijo ostalih kaznivih dejanj, ki se ne preganjajo po uradni dolžnosti, pa je mogoče storiti kaznivo dejanje obrekovanja (170. člen KZ). Zunaj teh okvirov vložitev kazenske ovadbe sama po sebi praviloma ni kazniva oziroma ne more biti podlaga za kazenski pregon ovaditelja (ne glede na njeno utemeljenost in stopnjo subjektivnega prepričanja ovaditelja v resničnost zatrjevanih dejstev). Kazenski pregon (ovaditelja) zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve je v nasprotju z določbo prvega odstavka 146. člena ZKP, saj ga nedopustno omejuje ne le v pravici, da naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, temveč (ko gre za oškodovanca) tudi v pravici, da v kazenskem postopku z vložitvijo ovadbe ščiti svoje pravice in pravne interese.

Iz doslej navedenega izhaja, da vložitev kazenske ovadbe sama po sebi ne pomeni nobene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja žaljive obdolžitve (razen v primerih, ko predstavlja samostojno kaznivo dejanje), zato tudi obveščanje oziroma seznanjanje naslovnikov v konkretnem primeru z njeno vsebino ne more biti podlaga za očitek kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, ne glede na to, ali imajo naslovniki za to pravni interes ali ne.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje z obdolženkino obsodbo kršili kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, za katero se preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP), je Vrhovno sodišče ugodilo utemeljeni zahtevi obdolženke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženko oprostilo obtožbe (po zasebni tožbi zasebnega tožilca kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ (1. točka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 358. člena ZKP). Ocenilo je namreč, da iz opisa dejanja in drugih okoliščin tudi ne izhaja, da bi se obdolženka v ovadbi izražala žaljivo, zaradi česar ne gre niti za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ.

Glede na izid kazenskega postopka je zasebni tožilec po tretjem odstavku 96. člena ZKP obdolženki, ki je bila oproščena obtožbe, dolžan povrniti stroške tega kazenskega postopka ter plačati ostale stroške tega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, med njimi tudi povprečnino, ki je bila odmerjena glede na dolgotrajnost in zapletenost tega kazenskega postopka ter premoženjske razmere zasebne tožilca.

Ker je bila obdolženki izrečena oprostilna sodba, Vrhovno sodišče ni presojalo utemeljenosti ostalih navedb zahteve.