Jedro

Dedinja, ki se zapuščinske obravnave, na katero je bila pravilno vabljena, ni udeležila, izjave o odpovedi dediščini pa ni podala niti po pisnem opozorilu zapuščinskega sodišča, da to lahko stori, se dedovanju po izdaji sklepa o dedovanju ne more odpovedati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sklepom o dedovanju je ugotovljeno, da je nastopilo zakonito dedovanje, ki so ga deležni trije dediči. Ker sta se dva od dedičev dedovanju odpovedala, je za dedinjo razglašena vdova M. G., ki se je priglasila k dedovanju in dediščino sprejela.

2. Pritožuje se M. G. Navaja, da je zbolela za rokom in je bila vsak drugi dan na onkološkem inštitutu. Prilaga izvid te zdravstvene ustanove. V pritožbeni fazi podaja dedno izjavo, da se dedovanju odpoveduje in želi doseči spremembo dedovanja, kajti prej je imela v mislih samo svojo bolezen. Navaja, da je avto star 20 let, v nevoznem stanju, za parcele pa zapustnik niti ni vedel, da jih je podedoval, saj je dedičev trideset. Vrednost znaša 20 EUR. Prilaga svojo pisno izjavo, da se odpoveduje dedovanju po zapustniku in preklicuje posredovano izjavo, da se priglaša k dedovanju osebnega avtomobila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica je poleg dveh zapustnikovih sinov zakonita dedinja po zapustniku. Dne 8.5.2013 je zapuščinskemu sodišču posredovala pisno izjavo, da je bil zapustnik lastnik starega avtomobila Mercedes, brez vrednosti, in da se priglaša k dedovanju tega avtomobila. Že pred zapuščinsko obravnavo je bila pritožnici posredovana prijava terjatve N., d.o.o. Skupaj z vabilom na zapuščinsko obravnavo ji je bila posredovana prijava terjatve Z., d.d. Na zapuščinsko obravnavno je bila pritožnica vabljena, vendar se je ni udeležila. Z dopisom z dne 25.9.2013 je zapuščinsko sodišče pritožnici posredovalo kopijo zapisnika zapuščinske obravnave in jo seznanilo, da sta se sodediča dedovanju odpovedala; pa tudi, da so dediči odgovorni za zapustnikove dolgove do vrednosti podedovanega premoženja. Seznanilo jo je, da se bo štelo, da zapuščino sprejema, če v danem roku ne bo podala dedne izjave, da se dedovanju odpoveduje. Take dedne izjave pritožnica zapuščinskemu sodišču ni podala.

5. S smrtjo zapustnikovo premoženje preide na dediče. Kot ena od zakonitih dedičev zapustnika I. G. je dedno pravico pridobila tudi pritožnica. Dediščini bi se lahko odpovedala z dedno izjavo, ki bi jo morala sodišču posredovati do konca zapuščinske obravnave (prvi odstavek 133. čl. Zakona o dedovanju). Tega ni storila niti po izrecnem pozivu in opozorilu sodišča, da se bo v primeru odsotnosti njene dedne izjave štelo, da dediščino sprejema. Zapuščinsko sodišče je zato pravilno sklepalo, da pritožnica dediščino sprejema (tretji odstavek 207. čl. Zakona o dedovanju).

6. Ker dedna izjava ne more biti delna (prvi odstavek 136. čl. Zakona o dedovanju), nima učinka pritožničina, dne 8.5.2013 podana izjava, da se priglaša k dedovanju avtomobila. Pritožnica je upravičena dedovati zapuščino v celoti, ker sta se sodediča dedovanju odpovedala, ona pa zato, ker ni podala izjave o odpovedi dediščini, ni ovrgla pravne domneve, da dediščino sprejema. Dediščino je zato sprejela.

7. Ker dedne izjave ni mogoče preklicati (prvi odstavek 138. čl. Zakona o dedovanju), z dedno izjavo, ki jo prilaga pritožbi, pritožnica drugačne odločitve ne more doseči. Tudi v pritožbi zatrjevano dejstvo, da se je v teku zapuščinskega postopka pritožnica ukvarjala predvsem s svojim zdravljenjem, ni razlog za drugačno odločitev.

8. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. Zakona o dedovanju pritožba zavrnjena.