Jedro

Izpitna ocena posameznih področij pravniškega državnega izpita ni upravna zadeva, glede na to, da za njeno pridobitev ni predpisan posebni upravni postopek in se v zvezi z izpitno oceno ne izda upravna odločba. Tudi ni mogoče v zvezi s tem govoriti o tožničini zatrjevani kršitvi pravil, niti ne gre za odločanje o drugih javno upravnih stvareh (4. člen ZUP), za katere bi se smiselno uporabljale določbe ZUP, ker ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi s področja upravnega prava.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom, št. 604-946/2012 z dne 26. 9. 2012 je odločeno, da se pritožba A.A. (tožnice v tem sporu) zoper oceno ustnega dela pravniškega državnega izpita iz področja „Ustavna ureditev, organizacija državne uprave in pravosodje ter temelji pravne ureditve Evropske unije“, zavrže. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnica vložila pritožbo zoper oceno ustnega dela pravniškega državnega izpita iz področja „Ustavna ureditev, organizacija državne uprave in pravosodja ter temelji pravne ureditve Evropske unije“. V vlogi navaja, da je pri oceni njenega znanja prišlo do napake glede na določbe Zakona o pravniškem državnem izpitu (dalje ZPDI) in Pravilnika o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu (dalje Pravilnika). Kandidatka (tožnica) trdi, da je glede na pravila za ocenjevanje pod področja upravičena do ponovnega opravljanja enega ustnega dela pravniškega državnega izpita, saj je po njenem zatrjevanju upravičena negativna ocena samo na področju „temelji gospodarskega prava“, na področju „ustavna ureditev Evropska unija“ pa bi v skupnem seštevku morala biti ocenjena pozitivno. Tako bi bila negativno ocenjena samo na enem področju, kar bi pomenilo, da bi lahko ponovno opravljala eno področje na ustnem delu izpita, skladno z določbami ZPDI. ZPDI in Pravilnik ne urejata možnosti in postopka pritožbe kandidata, ki s svojo oceno na pravniškem državnem izpitu ni zadovoljen. Podaja ocene oziroma postopek ocenjevanja na pravniškem državnem izpitu ni upravna zadeva oziroma upravno odločanje, temveč je stvar akademske presoje. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča RS, ki je s sklepom U 1224/2007-14 zavrglo tožbo v upravnem sporu. Enako je ravnalo v zadevi št. II U 100/2012-8. Glede na navedeno je bilo pritožbo zavreči na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Sklicevanje tožene stranke na akademsko presojo pri opravljanju pravniškega državnega izpita ni relevantno, saj tožnica ni grajala ocen posameznih podpodročij pravniškega državnega izpita, temveč sam zaključek, da tožnica izpita iz področja Ustavne ureditve, organizacije državne uprave in pravosodje ter temelji pravne ureditve Evropske unije in posledično celotnega pravniškega državnega izpita ni opravila. V nadaljevanju navaja, kdo je sestavljal ustni del izpita. V skladu z 28. členom ZPDI se tako področje ustnega dela izpita ocenjuje s točkami od 0 do 10. V skladu s Pravilnikom je področje Ustavna ureditev, organizacija pravosodja in državne uprave ter temelji pravne ureditve Evropske unije, sestavljeno iz naslednjih področij 1. veljavna ustavna ureditev, temeljne človekove pravice in svoboščine, 2. organizacija pravosodja, 3. organizacija državne uprave, 4. temelji pravne ureditve Evropske unije. Iz zapisnika o opravljanju pravniškega državnega izpita na strani 7 je razvidno, da je tožnica iz „temeljev pravne ureditve Evropske unije“ pridobila oceno 5. Tožnica je torej izpit iz treh podpodročij opravila, za eno podpodročje pa je pridobila oceno 5 in ne manj. Na koncu strani 7 je namreč napisana ocena 5, ki velja samo za to podpodročje, ker ocenjevalec tožnice ostalih podpodročij ni ocenjeval (je ni bil upravičen izpraševati in ocenjevati), ker jih je tožnica bila oproščena. V ZPDI in Pravilniku takšen položaj ni izrecno urejen, zato se izhaja iz namena zakonodajalca, ki ga je navedel v 28. členu „Pisni in ustni del izpita se ocenita tako, da se vsaka naloga oceni s točkami od 0 do 10 in vsako področje ustnega dela izpita s točkami od 0 do 10. Za skupno pozitivno oceno izpita mora kandidat zbrati 48 točk, oziroma ustrezno nižje povprečje točk, upoštevajoč obseg priznanega dela izpita v odločbi o pristopu k izpitu, pri čemer nobeno od področij ne sme biti ocenjeno z manj kot 6 točkami.“ Torej zakon govori, da mora biti vsako področje ocenjeno najmanj z oceno 6 in ne podpodročje. Pomemben je skupni seštevek točk in ne vsako posamezno podpodročje. Zakon dovoljuje, da kandidat zna kakšno podpodročje slabše, zato je predvidel točkovni sistem. V nadaljevanju navaja hipotetičen izračun, glede na to, da tožnica treh priznanih podpodročij nima ocenjenih, ampak samo priznanih. Tako so možni izračuni povprečja: 1. veljavna ustavna ureditev, temeljne človekove pravice in svoboščine 10; 2. organizacija pravosodja 10; 3. organizacija državne uprave 10; 4. temelji pravne ureditve Evropske unije 5. Torej skupno število točk 35 točk. Torej povprečje 8,75. Najslabši možni izračun povprečja: 1. veljavna ustavna ureditev, temeljne človekove pravice in svoboščine 6; 2. organizacija pravosodja 6; 3. organizacija državne uprave 6; 4. temelji pravne ureditve Evropske unije 5. Torej skupno število je 23 točk. Povprečje je 5,75. In na koncu še vmesni izračun povprečja: 1. veljavna ustavna ureditev, temeljne človekove pravice in svoboščine 7,5; 2. organizacija pravosodja 7,5; 3. organizacija državne uprave 7,5; 4. temelji pravne ureditve Evropske unije 5. Torej je skupno število točk 27,5 točk, povprečje pa 6,87. Glede na zgoraj navedeno in glede na ZPDI in Pravilnik, ki dovoljujeta, da kandidat zna posamezno podpodročje slabše, torej manj kot za 6, meni, da izpitna komisija ni pravilno uporabila 28. člena ZPDI in bi morala zaključiti, da je tožnica uspešno opravila ustni del izpita iz Ustavne ureditve, organizacije pravosodja in državne uprave, ter temeljev pravne ureditve Evropske unije. Tako bi to nepravilnost v napadenem sklepu morala ugotoviti tožena stranka, in bi pritožbi morala ugoditi ter ugotoviti, da je tožnica izpit iz področja Ustavne ureditve, organizacije državne uprave in pravosodja ter temelji pravne ureditve Evropske unije opravila uspešno in ji v skladu z ZPDI naložiti, da ponovno pristopi zgolj k ustnemu delu izpita iz gospodarskega prava. Dodaja še, da če zakonodajalec ne bi želel dobiti povprečja posameznega področja, tudi ne bi predpisal sistema točkovanja od O – 10. Pripominja, da so tak pomislek verjetno izrazili že člani izpitne komisije, ki so po opravljenem ustnem izpraševanju o skupni oceni tožnice, dalj časa razpravljali. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in sklep tožene stranke spremeni tako, da ugotovi, da je tožnica opravila ustni del pravniškega državnega izpita iz področja Ustavne ureditve, organizacije državne uprave in pravosodja ter temelji pravne ureditve Evropske unije in se sklep izpitne komisije v zapisniku o opravljanju pravniškega državnega izpita z zaporedno številko v evidenčni knjigi 4919 spremeni tako, da se glasi „kandidatka A.A. ni opravila pravniškega državnega izpita s področja gospodarskega prava in ga lahko ponovno opravlja v naslednjem izpitnem roku.“ Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da ZPDI in Pravilnik ne urejata možnosti in postopka pritožbe kandidata, ki s svojo oceno pravniškega državnega izpita ni zadovoljen. To ni upravna zadeva oziroma upravno odločanje, temveč je stvar akademske presoje (enako zadeve Upravnega sodišča RS U 1224/2007-14 in II U 100/2012-8). Prav tako ZPDI in niti Pravilnik ne določata možnosti, da bi kandidat, ki je bil na ustnem delu izpita negativno ocenjen iz dveh področij, ustni del izpita ponovno opravljal. ZPDI v četrtem odstavku 28. člena zelo natančno določa, v katerem primeru lahko neuspešni del ponavlja v naslednjem izpitnem roku in sicer, če kandidat zbere 48 točk, pa le eno od področij ustnega dela ni ocenjeno kot uspešno. Torej ponavljanje iz dveh negativnih delov ni mogoče. Tožeča stranka v tožbi govori o podpodročjih. Predpisi, ki urejajo pravniški državni izpit, tega termina ne poznajo in ga ne urejajo. ZPDI v 27. členu govori o pravnih področjih, na katerih se preveri kandidatovo usposobljenost in med katerimi je našteto tudi področje „Ustavna ureditev, organizacija pravosodja in državne uprave ter temelji pravne ureditve Evropske unije“. Kaj obsega posamezno področje je navedeno v prilogi Pravilnika ter v seznamu pravnih virov in literature, ki ga vodi MPJU v skladu s 26. členom Pravilnika, in ki je objavljen na spletni strani ministrstva. Ker posamezno področje ni urejeno na podpodročja ali na druge kategorije, tudi ni možno deljenje ocenjevanja posameznega področja, kot to navaja tožeča stranka. V skladu z ZPDI, Pravilnikom in prej omenjenim seznamom, je na izpitu potrebno preveriti znanje vseh vsebin, ki so naštete. Relativni predpisi torej ne predvidevajo ločevanje in posledično ocenjevanje ločenega podpodročja. Da kandidatka ni zadovoljna z oceno iz področja „Ustavna ureditev, organizacija državne uprave in pravosodja ter temelji pravne ureditve Evropske unije“, pa vsebinsko gre za pritožbo zoper oceno, kar je izven polja upravnega odločanja. Dejstvo, da ni pokazala zadovoljivega znanja temeljev pravne ureditve EU, kar je nujna sestavina znanja pravnikov s pravniškim državnim izpitom v aktualnih časih, česar pa tožnica niti ne oporeka in je torej nesporno dejstvo. Tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne kot nedovoljena.

V pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2012 tožnica ponovno navaja, da ne gre za trditvene in dokazne podlage glede nezadovoljstva z oceno iz Temeljev pravne ureditve Evropske unije in ne izhaja iz nestrinjanja z oceno 5 iz Ustavne ureditve Evropske unije, ampak prereka skupno oceno 5 iz področja Ustavna ureditev, organizacija državne uprave in pravosodja ter temelji pravne ureditve Evropske unije. Ne glede na to opozarja, da je bilo po zaključku izpita pri posameznih članicah tožničine izpitne komisije glasna razprava, ki je izkazovala precejšnje nestrinjanje nekaterih članov izpitne komisije s končnimi zaključki, ker se s takšno oceno tudi nekateri spraševalci niso strinjali. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na zadeve št. 100/2012 in 1224/2007, ker gre za drugačno dejansko stanje. Tožnica je opravljala strokovni izpit v času, ko še ni veljal Zakon o javnih uslužbencih in na njegovi podlagi sprejet Pravilnik o strokovnem izpitu za imenovanje v naziv. Tožnica je 19. 12. 2002 opravila strokovni izpit na podlagi Zakona o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju. Niti zakon, niti Pravilnik ne predvidevata na kakšen način se oceni kandidata, ki je oproščen samo del določenega področja (ni pomembno samo imenovanje, ali ga imenujemo podpodročje ali kako drugače). Tožnica je opravljala izpit 10 let po opravljenem strokovnem izpitu. Nastale situacije torej ne bi bilo, če bi kandidatka opravila pravniški državni izpit kmalu po opravljenem strokovnem izpitu, ali pa, če bi opravljala strokovni izpit kasneje, že po uveljavljenem Pravilniku o strokovnem izpitu iz leta 2003. 15. 6. 2003 je začel veljati ZPDI-C, ki je upošteval tudi spremembo opravljanja strokovnega izpita za delavce v javni upravi in pravosodju, ki sta jih prinesla ZJU in Pravilnik o strokovnem izpitu. V skladu s spremembami glede strokovnih izpitov se je spremenil 4. člen ZPDI, ki se sedaj glasi: „univerzitetnemu diplomiranemu pravniku, ki je opravil strokovni izpiti, ki ni pravniški državni izpit, se prizna ustrezni del pravniškega državnega izpita, ki je vsebinsko enak opravljanemu izpitu. O priznanju dela izpita iz prejšnjega odstavka odloči minister, pristojen za pravosodje, v odločbi o pristopu k izpitu.“ Do spremembe pa se je 4. člen glasil: „diplomiranemu pravniku, ki je opravil pripravništvo oziroma strokovni izpit, ki ni pravniški državni izpit, se prizna čas že opravljanega pripravništva, če je bilo le to opravljeno v eni od možnih izbirnih oblik razporeda pripravništva po določbah tega zakona, ter ustrezni del pravniškega državnega izpita, ki je vsebinsko enak opravljenem strokovnemu izpitu. Zakonodajalec je torej predvidel možnost, da lahko ministrstvo oprosti kandidata opravljanja ustreznega dela pravniškega državnega izpita. Minister za pravosodje je predpisal – citirano: „kandidat, ki je opravil strokovni izpit za imenovanje v naziv oziroma državni izpit iz javne uprave, bo na pravniškem državnem izpitu oproščen preverjanja znanja na področju: „Ustavna ureditev, organizacija pravosodja in državne uprave ter temelji pravne ureditve Evropske unije“. Kandidat, ki je opravil strokovni izpit na podlagi Zakona o pripravništvu, strokovnih izpitih in iz izpopolnjevanja strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju, bo na pravniškem državnem izpitu oproščen preverjanja znanja na naslednjih področjih: „Ustavna ureditev, organizacija pravosodja in državne uprave“, ne bo pa oproščen področja „Temelji pravne ureditev Evropske unije“. V tem primeru je minister predpisal, da je tožnica, kot kandidatka, oproščena preverjanja znanja Ustavna ureditev, organizacija pravosodja in državne uprave, ni pa oproščena področja temeljne pravne ureditve Evropske unije. Minister pa ni predpisal načina ocenjevanja le-tega. Nepravično in v nasprotju z namenom ocenjevanja bi bilo, da bi ocenjevalec samo preverjal en delček področja in ga akademsko ocenil in bi ta ocena obveljala kot ocena za celotno področje Ustavna ureditev, organizacija pravosodja in državne uprave, ni pa oproščena področja temelji pravne ureditve Evropske unije, oproščeni del pa bi bil brez pomena. V tem primeru bi kandidat imel več možnosti za pozitivno oceno, če bi jo ocenjevalec izpraševal in nato ocenil v celoti in ne samo delček področja. Namen zakonodajalca ni bil kandidatu, ki je že opravljal določen strokovni izpit, poslabšati možnosti za pozitiven rezultat, oziroma ga kaznovati za že opravljen strokovni izpit. Navedba, da ne gre za podpodročje, ampak za področje je povsem nepravilna, kar izkazuje logično sklepanje, opisano v predhodnem odstavku. Logično je, da obstajajo podpodročja, kar je razvidno tudi iz priloge k Pravilniku o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu. V nadaljevanju citira del priloge in označuje, kateri del je bila kandidatka oproščena: 6. ustavna ureditev, organizacija pravosodja in državne uprave ter temelji pravne ureditve Evropske unije; 6.1. veljavna ustavna ureditev, temeljne človekove pravice in svoboščine – oproščena; 6.2. organizacija pravosodja – oproščena; 6.2.1. organizacija sodstva – oproščena; 6.2.1.1. ustavno sodišče – oproščena: 6.2.1.2. redna sodišča – oproščena; 6.2.1.3. specializirana sodišča – oproščena: 6.2.2. organizacija državnih tožilstev – oproščena; 6.2.3. organizacija državnega pravobranilstva; 6.2.4. organizacija odvetništva – oproščena; 6.2.5. organizacija notariata – oproščena; 6.3. organizacija državne uprave – oproščena; 6.4. temelji pravne ureditve Evropske unije – ni oproščena; 6.4.1. pravna narava in vrste aktov Evropske unije – ni oproščena; 6.4.2. sodno varstvo v Evropski uniji – ni oproščena. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da predpisi, ki urejajo pravniški državni izpit termina podpodročja ne poznajo in ga ne urejajo. Povsem jasno je že iz zgoraj navedenega, da je posamezno področje sestavljeno iz različnih vsebin, ki so razdeljene po posameznih sklopih. ZPDI v 27. členu res govori o področjih, kot navaja odgovor na tožbo, in sicer navaja naslednja področja: - civilno materialno in procesno pravo; - kazensko materialno in procesno pravo; - upravno pravo in upravni postopek ter upravni spor; - temelji gospodarskega prava, - temelji delovnega prava; - ustavna ureditev, organizacija pravosodja in državne uprave ter temelji pravne ureditve Evropske unije. Zakon ni delil posameznega področja na oproščeno in na del, ki ga je še treba opraviti. To je storilo ministrstvo, ki pa ni podrobno opredelilo načina ocenjevanja v takšnih primerih. Da gre vsebinsko za podpodročje, je razvidno tudi iz oprostitve dela izpita. Tožnica je bila oproščena iz Ustavne ureditve, organizacije pravosodja in državne uprave, ni pa bila oproščena za področje Temelji pravne ureditve Evropske unije.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru tožnica izpodbija procesni sklep tožene stranke, št. 604-946/2012/7 z dne 26. 9. 2012, s katerim je tožena stranka zavrgla pritožbo tožnice zoper oceno ustnega dela pravniškega državnega izpita iz področja: „Ustavna ureditev, organizacija državne uprave in pravosodja ter temelji pravne ureditve Evropske unije“. Zavrženje pritožbe razlaga s tem, da postopek ocenjevanja pravniškega državnega izpita ni upravna zadeva, oziroma upravno odločanje, temveč je stvar akademske presoje, zato tudi pritožba zoper pridobljeno oceno ni dovoljena.

Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je Zakon o pravniškem državnem izpitu (ZPDI) in Pravilnik o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu (Pravilnik). 27. člen ZPDI določa, da ustni del izpita zajema preverjanje usposobljenosti kandidata na naslednjih pravnih področjih: civilno materialno in procesno pravo; kazensko materialno in procesno pravo; upravno pravo in upravni postopek ter upravni spor; temelji gospodarskega prava, temelji delovnega prava; ustavna ureditev, organizacija pravosodja in državne uprave ter temelji pravne ureditve Evropske unije. V 28. členu, ki je v tem primeru sporen, pa je določeno v četrtem odstavku, da če kandidat skupno zbere 48 točk, oziroma ustrezno nižje povprečje točk, upoštevajoč obseg priznanega dela izpita v odločbi o pristopu k izpitu, pa le eno od področij ustnega dela izpita ni ocenjeno kot uspešno, lahko kandidat v naslednjem izpitnem roku ponavlja izpit s tega področja.

V tem primeru je sporno, ali ima tožnica kot kandidatka, na podlagi zgoraj navedenih zakonskih določb, glede na delno že opravljen ustni izpit iz področja „Ustavna ureditev, organizacija državne uprave in pravosodja ter temelji pravne ureditve Evropske unije“ pravico, da ponovi, glede na že delno opravljen izpit iz tega področja, še enkrat zgolj izpit iz področja Temelji gospodarskega prava.

Iz zapisnika o opravljanju pravniškega državnega izpita z dne 13. 6. 2012 izhaja, da je tožnica dobila naslednje ocene iz področij: kazensko materialno in procesno pravo 6, civilno materialno in procesno pravo 7, temelji gospodarskega prava 5, temelji delovnega prava in prava socialne varnosti 7, ustavna ureditev, organizacija državne uprave in pravosodja ter temelji pravne ureditve Evropske unije, pri čemer je oproščena področja „ustavna ureditev, organizacija pravosodja in državne uprave; ni pa oproščena področja: „temelji pravne ureditve EU“, pa samo eno oceno 5. Tudi Pravilnik v 22. členu določa potek ustnega dela izpita, če sta obe pisni nalogi ocenjeni pozitivno, pristopi kandidat k ustnemu delu izpita, ki poteka po vrstnem redu, ki je tudi pravilno naveden v zapisniku, in kot zadnje področje določa: Ustavno ureditev, organizacijo pravosodja in državne uprave ter temelji pravne ureditve Evropske unije. Po zatrjevanju tožnice, bi morali, ne glede na časovno oddaljenost glede že opravljenega dela podpodročja, kot ga imenuje tožnica, in se nanaša na ustavno ureditev, organizacijo pravosodja in državne uprave, zaradi česar to področje oziroma podpodročje ni več samostojno, temveč je del področja Ustavne ureditve, organizacije državne uprave in pravosodja ter temelji pravne ureditve Evropske unije, ocenjevalci upoštevati že opravljen ustni izpit iz tega dela, ker bi bila konča ocena vsekakor bistveno drugačna oziroma višja. Po navedbah tožnice in njenih seštevkih v tožbenih navedbah, bi bil tudi izpit opravljen, vsled česar bi ji bilo omogočeno zgolj opravljanje izpita iz Temeljev gospodarskega prava. Ne glede na to, da je zaradi spreminjajočih predpisov v desetletnem obdobju od opravljanja delnih tožničinih izpitov iz posameznih vsebin spornega področja, nastala delna pravna praznina pri ocenjevanju oziroma razlagi tega ocenjevanja, pa je mogoča presoja, da je tožena stranka pravilno zavrgla tožničino pritožbo kot nedovoljeno.

Gre namreč za vprašanje, ali je mogoče samo ocenjevanje posameznih področij, ne glede na zgoraj navedene pomisleke, šteti kot upravno zadevo. Drugi odstavek 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ o neki stvari vodi upravni postopek, odloča o upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Izpitna ocena posameznih področij in po tožničini razlagi podpodročij, ne glede na nedosledno predpisno zakonodajo, po presoji sodišča ni upravna zadeva, glede na to, da za njeno pridobitev ni predpisan posebni upravni postopek, in se v zvezi z izpitno oceno ne izda upravna odločba. Tudi ni mogoče v zvezi s tem govoriti o tožničini zatrjevani kršitvi pravil, niti ne gre za odločanje o drugih javno upravnih stvareh (4. člen ZUP), za katere bi se smiselno uporabljale določbe ZUP, ker ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi s področja upravnega prava. Treba je namreč izhajati iz same vsebine te ocene, ki je vendarle v tem primeru, četudi posredno, sporna. Ob dejstvu, da ne gre pri oceni za obveznost ali pravno korist, temveč kvečjemu za pravico do pridobitve ocene, kakršnakoli je in iz katerihkoli posameznih vsebinskih delov je sestavljena (iz zahteve tožeče stranke v pritožbi in navedb v tožbi je mogoče sklepati, da želi glede na že opravljena posamezna podpodročja pod točko 6 zapisnika navedene „Ustavne ureditve, organizacijo državne uprave in pravosodja ter temelji pravne ureditve EU“, pridobiti pozitivno oceno), ne more biti opredeljena kot upravna zadeva. Tožnica se ne more sklicevati na to, da izpitni postopek ni bil izvršen v skladu z ZPDI in Pravilnikom, glede na to, da za samo ocenjevanje ni predpisan ZUP, niti kakšen poseben postopek (razen možnosti ponovitve izpita iz enega področja), kar pomeni, da pri tem ocenjevanju ne gre za upravno zadevo, v kateri bi morala biti izdana upravna odločba.

Po presoji sodišča je tako tožena stranka pravilno in zakonito, kot nedovoljeno zavrgla tožničino pritožbo zoper izpitno oceno, zato je sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo po sodniku posamezniku, ker se v tem primeru izpodbija procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta (druga alinea drugega odstavka 13. člena ZUS-1).

K točki II izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.