Jedro

Po določbi 36. e člena ZDR preneha delovno razmerje trajno presežnemu delavcu po preteku šestih mesecev od dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Odpovedni rok začne teči z dnem vročitve dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja delavcu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odst. izreka spremeni tako, da glasi: "Sklep delavskega sveta z dne 14.4.1994 se spremeni tako, da začne teči tožnici odpovedni rok z dnem vročitve tega sklepa.

Ugotovi se, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 26.10.1994 in ji je do tega datuma tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od denarnih zneskov v 8 dneh pod izvršbo.

V ostalem se zahtevek tožnice zavrne kot neutemeljen." V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v 2. odstavku izreka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da je tožena stranka dolžna razveljaviti sklep št. 203/94 z dne 1.2.1994 in sklep št. V/2-1 z dne 14.4.1994, o prenehanju delovnega razmerja tožnici in da jo je dolžna tožena stranka sprejeti nazaj na delo, ji plačati plačo in ostale prejemke kot če bi delala, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter plačati odškodnino v višini šestih povprečnih mesečnih bruto osebnih dohodkov in ji povrniti povzročene pravdne stroške. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je sodbo utemeljilo s tem, da je tožena stranka postopek za ugotavljanje trajnih presežkov vodila v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) in tožnico določila kot trajno presežno delavko, ker ji ni mogla zagotoviti drugega dela.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da se jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba poudarja, da je sodba zmotno ugotovila, da je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno zaradi ukinitve informativno izobraževalnega oddelka in da zato ni bilo potrebno ugotavljati, na podlagi kriterijev za določenja presežnih delavcev, ali je tožnica trajno nepotrebna delavka. Tožnica meni, da bi moralo sodišče upoštevati, da je potrebno pri pripravi programa in izvedbi postopka ugotavljanja presežnih delavcev upoštevati celotno podjetje in vse tiste delavce, ki glede na svojo strokovno izobrazbo pridejo v poštev kot presežni delavci. Dela, ki jih je opravljala tožnica v kadrovsko informacijskem centru niso bila v celoti ukinjena, ampak so bila prenešena na nekatere druge delavce. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je zmotno štelo, da je pri pripravi in sprejemu programa razreševanja presežnih delavcev sodeloval sindikat, saj to ne izhaja iz izpovedi priče D. L.. Tožena stranka je tudi kršila postopek s tem, ko je napačno ugotovila datum prenehanja delovnega razmerja oz.

pričetek teka odpovednega roka z dnem 1.4.1994, čeprav je tožnica prejela dokončnen sklep delavskega sveta, s katerim je ta zavrnil njen ugovor, dne 26.4.1994. Tožena stranka pred obravnavanjem ugovora ni zahtevala mnenja sindikata, tožnica pa ni bila vabljena na sejo delavskega sveta, ko je obravnaval njen ugovor.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka vodila postopek za sprejem programa razreševanja presežnih delavcev v skladu s 34. in 35. členom ZDR in da je v tem postopku sodeloval sindikat. Na pritožbene navedbe tožnice, da sindikat ni sodeloval v tem postopku, pritožbeno sodišče ugotavlja, da temu ni mogoče pritrditi glede na zapisnik konference sindikata tožene stranke z dne 12.1.1994 in izpoved priče XY in XY takratnega predsednika te konference. Prva priča je potrdila, da je sindikat sodeloval in da je bilo celotno gradivo glede programa trajno presežnih delavcev posredovano izvršilnemu odboru sindikata.

Priča D. L. se sicer ni spomnil posameznih podrobnosti, vendar pa je iz njegove izpovedi mogoče določno zaključiti, da je sindikat imel o tem več sestankov, na katerih so bili navzoči predstavniki iz vsakega obrata.

Glede določitve tožnice kot presežne delavke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz navedb tožene stranke, izpovedi priče P. A. in tožnice izhaja nesporno, da je bil izobraževalni center, v katerem je delala tožnica na delovnem mestu tajnica, ukinjen ter, da je bila tožnica začasno razporejena na delo tajnice v finančnem sektorju. Iz dokaznih listin (v prilogi spisa pod B) izhaja, da je tožena stranka drastično zmanjšala število zaposlenih v upravi na vsega 20 delavcev in med temi le eno samo tajniško delovno mesto. Tožena stranka je za določitev presežnih delavk tajnic in drugih z zahtevano V. stopnjo izobrazbe opravila (priloga B 21) točkovanje z uporabo kriterijev strokovne izobrazbe, delovne izkušnje in delovno dobo. Kriterij delovno uspešnost je izključila, ker za to ni imela sprejetih meril. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica med 8 delavkami dosegla najnižje število 12 točk, brez upoštevanega znižanja doseženega števila točk, ki mu sicer ne ugovarja. Poleg tega tožnica tudi ne ugovarja izbiri delavke, ki je zasedla edino delovno mesto tajnice.

Glede na to tožnica ni mogla zadržati zaposlitve in jo je tožena stranka lahko določila za trajno presežno delavko in zato zakonitosti izpodbijanih sklepov tožene stranke ni mogoče oporekati.

Dejstvo, da tožena stranka tožnice ni vabila na sejo delavskega sveta, ko je ta obravnaval njen in vseh ostalih delavcev ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravil postopka, saj delavski svet, kot izhaja iz obrazložitve sklepa z dne 30.3.1994 ni izvajal novih dokazov in je vse ugovore delavcev zavrnil. Pred tem je namreč delavski svet dne 12.1.1994 že enkrat obravnaval imenski seznam presežnih delavcev in ga tudi v celoti potrdil. Glede na to, da je tudi konferenca sindikata ni sprejela nobenih sklepov, ki bi bili proti predlaganemu programu in seznamu presežnih delavcev razen, da bo delavcem nudila pravno pomoč, je razumljivo, da tožena stranka ni še enkrat zahtevala mnenja o vloženih ugovorih.

Pritožba je utemeljena glede dneva pričetka teka odpovednega roka po 1. odstavku 36.e člena ZDR. Po tej določbi, delavcu, kateremu ni mogoče trajno zagotoviti dela, preneha delovno razmerje po preteku šestih mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Tožnica je sprejela pisni odpravek sklepa delavskega sveta z dne 30.3.1994, ko je ta zavrnil njen ugovor, šele 26.4.1994. Zato ji je šele od tega dne dalje pričel teči šestmesečni odpovedni rok in ji je prenehalo delovno razmerje dne 26.10.1994. Tožena stranka je dolžna tožnici do 26.10.1994 priznati vse pravice iz delovnega razmerja skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od denarnih zneskov. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa jo je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.