Jedro

Tožeča stranka ni izkazala upravičenosti do denacionalizacije premoženja, ki je bilo podržavljeno tiskarni, saj so po določbi 13. člena ZDen upravičenci do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki. Ker tožeča stranka ne sodi med osebe iz 66. člena ZZad, ni upravičenka do denacionalizacije teh nepremičnin, zato je bila njena denacionalizacijska zahteva v navedenem delu tudi pravilno zavrnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97, 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila odločbo Upravne enote Maribor (1. točka izreka); tožeči stranki priznala odškodnino v obveznicah SOD v višini 97.962,62 USD za podržavljeno premično premoženje Tiskarne ... (2. točka izreka); zavrnila zahtevek za višjo odškodnino za premično premoženje (4. točka izreka) in zavrnila zahtevo za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin parc. št. 45/1 in 338 k.o. K.v. (5. točka izreka). Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo z dne 15.6.2004 v celoti zavrnil zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnega premoženja, ki je bilo podržavljeno društvu duhovnikov lavantinske škofije V. in njegove stavbne zadruge Lastni dom ter zahtevo za denacionalizacijo premičnega premoženja Tiskarne ..., ker tožeča stranka ni izkazala, da je pravna naslednica oseb, ki jim je bilo premoženje podržavljeno.

Tožena stranka je ob reševanju pritožbe tožeče stranke ugotovila, da je bilo premoženje Tiskarne ... d.z.o.z. podržavljeno z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Sama družba pa ni bila podržavljena, ker je bila še pred nacionalizacijo na podlagi odločbe upravnega organa izbrisana iz trgovskega registra. Z izbrisom pa so začele učinkovati določbe družbene pogodbe, ki je določala, da v primeru prenehanja družbe po odredbi državnega organa, čisti ostanek premoženja pripada K. ordinarjatu lavantinske škofije v M. Po navedeni pravni podlagi je tožeča stranka še pred nacionalizacijo postala lastnica premičnin tiskarne, v njeni lasti pa so bile tudi ob podržavljenju. Zaradi tega je upravičenka do denacionalizacije tega premoženja. Tožena stranka je zato odpravila prvostopno odločbo in sama odločila o zadevi.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče navaja, da je predmet tega postopka zahtevek tožeče stranke za denacionalizacijo premičnega premoženja podržavljenega Tiskarni ... d.z.o.z. in nepremičnin parc. št. 45/1 in 338 k.o. ... podržavljenih Stavbni zadrugi L.d. V zvezi z zahtevkom za denacionalizacijo premičnin je ugotovilo, da so bile podržavljene Tiskarni ..., ki je bila družba z omejeno zavezo. Glede vračanja premoženja navedene družbe je to sodišče že obravnavalo tožbi tožeče stranke, ki sta se nanašali na zahtevek za vračilo podržavljenih nepremičnin in sicer pod opr. št. U 359/2000 ter U 490/2003. V navedenih postopkih je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala upravičenosti do denacionalizacije, ker so po določbi 13. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) upravičenci do vrnitve premoženja kapitalskih družb, delničarji oziroma družbeniki. Takšno stališče je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Up 516/2002 z dne 26.9.2002 v zvezi s sodbo U 459/2000. Tožena stranka je zato v tem primeru napačno zaključila, da premoženje ni bilo podržavljeno družbi, ker naj bi bila le-ta še pred nacionalizacijo izbrisana iz trgovskega registra, zaradi česar naj bi premoženje v skladu z družbeno pogodbo prešlo na K. ordinariat lavantinske škofije. Ta ugotovitev pa je tudi protispisna, saj je iz zapisnika z dne 18.8.1949 razvidno, da so državni organi prevzeli strojno opremo tiskarne v svojo upravo že 15.5.1945. Glede na navedeno tožeča stranka sploh ni upravičenka do denacionalizacije premičnega premoženja Tiskarne ... v M. Ker pa je odločitev v tem delu izpodbijala le tožeča stranka, prvostopenjsko sodišče kljub ugotovljeni nezakonitosti odločbe v tem delu ni odpravilo, saj bi s tem odločilo v škodo tožeče stranke. Po ugotovitvi pvostopenjskega sodišča pa je tožena stranka utemeljeno zavrnila zahtevek tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile podržavljene Stavbni zadrugi L.d. Vprašanje vračanja zadružnega premoženja ureja Zakon o zadrugah (ZZad), ki v 66. členu določa, kdo lahko uveljavlja vračilo zadružnega premoženja. Ker tožeča stranka ne sodi med osebe iz navedenega člena, tudi ni upravičenka do denacionalizacije. Zato je odločitev tožene stranke v tem delu (5. točka izreka) pravilna in zakonita.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da kar zadeva njen zahtevek za denacionalizacijo premičnega premoženja podržavljenega Tiskarni ... v M. d.z.o.z., je ugotovitev prvostopenjskega sodišča napačna in izhaja iz napačnih predpostavk. Glede vrednosti premičnin vztraja pri svojih tožbenih navedbah. Tožena stranka je napačno določila višino odškodnine za premičnine, saj je njihova vrednost v času podržavljenja izkazana s cenitvijo, predloženo v postopku. Glede zahtevka za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 45/1 in 338 k.o. ... pa meni, da je do denacionalizacije navedenih nepremičnin upravičena. Sklicuje se na določbe 65. do 68. člena ZZad, iz katerih naj bi izhajalo, da zakonodajalec poudarja predvsem vlogo in namen zadružnega premoženja, ki ga želi ohraniti v njegovi funkciji razvoja zadružništva oziroma ciljev, ki jih zasleduje zadružništvo. Ni sporno, da je „sedes materiae“ celotne problematike v poudarku, da ima do tega premoženja pravico tisti, ki se ukvarja z enako ali podobno dejavnostjo kot zadruga, kateri je bilo premoženje podržavljeno. Sporno vprašanje lastninjenja podržavljenega zadružnega premoženja zadruge L.d. je zato treba reševati v luči navedenega temeljnega načela in ugotoviti, ali ima denacionalizacijski upravičenec pravico do tega premoženja, čeprav formalno ni zadruga. Glede na to, kako je bilo podržavljeno premoženje zadrugi L.d. in kako je ta zadruga sploh pridobila to premoženje in čemu je bilo namenjeno, potem ni sporno, da je upravičenka do tega premoženja tudi organizacijska oblika dejavnosti, ki takšno premoženje uporablja za enako ali podobno dejavnost kot prvotna zadruga. Po kanonskem pravu je mogoče organizirati popolnoma enake organizacijske oblike za enake ali podobne namene, vendar pod drugim imenom in drugo pojavno obliko. Ker se zadružne organizacije lahko oblikujejo legalno in legitimno tudi v drugačnih oblikah, zlasti kadar se v teh oblikah uporablja subsidiarno ali izvirno drug pravni sistem, potem je popolnoma razumljivo, da je denacionalizacijski upravičenec, četudi nima neposredno statusa zadružne organizacije ali zadruge, ima pa organizacijsko obliko, v kateri je organizirano takšno premoženje in v kateri se zasleduje enak cilj kot v zadružnih organizacijah. Tožeča stranka zato meni, da je denacionalizacijska upravičenka do navedenega premoženja, katerega bo uporabila za izvajanje enake dejavnosti kot jo je izvajala zadruga, kateri je bilo premoženje podržavljeno. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je pritožbo tožeče stranke treba obravnavati kot pritožbo po ZUS-1, saj so denacionalizacijske odločbe izvršljive šele s pravnomočnostjo.

Izpodbijana sodba je pravilna. Glede zahtevka tožeče stranke za denacionalizacijo podržavljenega premičnega premoženja Tiskarne ... v M., d.z.o.z., se vrhovno sodišče strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da glede navedenega premoženja tožeča stranka ni upravičena do denacionalizacije. Vrhovno sodišče je že v svojih sodbah, št. I Up 516/2002 in, št. X Ips 128/2005 ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala upravičenosti do denacionalizacije premoženja, ki je bilo podržavljeno navedeni tiskarni, saj so po določbi 13. člena ZDen upravičenci do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki. Tiskarna ... v M. je bila družba z omejeno zavezo, torej kapitalska družba, katere kapital je bil razdeljen med družbenike. Iz podatkov spisa izhaja, da tožeča stranka ni bila družbenik navedene tiskarne. Pravilna je zato ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je odločitev tožene stranke v delu, ki se nanaša na podržavljeno premično premoženje nezakonita. Ker pa je navedeno odločitev izpodbijala le tožeča stranka, prvostopenjsko sodišče ni moglo odločiti v njeno škodo.

Pravilna je nadalje ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka tudi ni upravičenka do denacionalizacije parcel št. 45/1 in 338 k.o. ..., ki so bile podržavljene Stavbni zadrugi L.d. Vračanje zadružnega premoženja ureja Zakon o zadrugah (ZZad), ki v 66. členu določa, da so upravičenci do vračanja zadružnega premoženja zadružne organizacije oziroma organizacije kooperantov, ki jim je bilo po 9.5.1945 premoženje podržavljeno brez nadomestila. Če teh ni pa so upravičenci njihovi pravni nasledniki. Ker tožeča stranka ne sodi med osebe iz navedenega člena, ni upravičenka do denacionalizacije teh nepremičnin, zato je bila njena denacionalizacijska zahteva v navedenem delu tudi pravilno zavrnjena.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke, da je upravičena do denacionalizacije navedenega premoženja, saj bo premoženje uporabila za izvajanje enake dejavnosti kot jo je izvajala zadruga, kateri je bilo premoženje podržavljeno. Na te navedbe je tožeči stranki pravilno odgovorila že tožena stranka v izpodbijani odločbi, da zakon upravičenja do denacionalizacije v primeru zadružnega premoženja ne veže na opravljanje podobne dejavnosti, ampak je po ZZad treba dokazati pravno nasledstvo v statusnem smislu, kar pa v tej zadevi ni dokazano. Sama okoliščina, da je po cerkvenem pravu mogoče opravljati nepridobitno dejavnost v podobnih organizacijskih oblikah kot je zadruga, pa tožeči stranki ne daje upravičenja do denacionalizacije.

Ker je sodba prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.