Jedro

Sodišče je pri odločanju o predlagani začasni odredbi vezano na trditve tožnika v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe in v okviru teh trditev mora presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Upoštevaje, da je tožnik v tožbi obširno navajal, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora v razumnem roku, ker je med vročitvijo vabila na zagovor in dnevom, ko bi naj potekal zagovor, potekel le en delovni dan, je treba šteti, da je njegova terjatev v sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi verjetno izkazana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik predlagal, da mu je tožena stranka zaradi zavarovanja njegove terjatve dolžna plačati nadomestilo plače v vsakokratnem mesečnem bruto znesku 1.032,07 EUR, od njega odvesti davke in prispevke in sicer do pravnomočnosti zapadle obroke v osmih dneh od pravnomočnosti, nato pa do vsakega 5. dne za pretekli mesec vse dotlej, dokler traja spor o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženkin dolžnik N.L., je dolžna tožniku iz toženkinega transakcijskega računa št.: ... nakazovati na njegov TRR račun št. ... po pravnomočnosti tega sklepa vse do obvestila sodišča, da je spor o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 647, sklenjeni dne 1. 9. 2009 med tožnikom in toženko pravnomočno končan, za mesec, ko bo pravnomočno končan pa sorazmeren del do dneva na katerega bo spor pravnomočno končan.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka, saj je po mnenju pritožbe sklep v svojih razlogih nerazumljiv, protisloven ter nejasen in se zato ne da preizkusiti. Tožnik je predlagal zavarovanje plačevanja nadomestila plače njemu kot delavcu dokler traja spor o nezakonitosti odločitve o prenehanju delovnega razmerja, ker je po njegovih navedbah to potrebno za preživljanje njega in osebe, ki jo je po zakonu dolžan preživljati. Predlagal je torej zavarovanje po 5. točki 1. odstavka 273. člena ZIZ, ki takšno zavarovanje umešča med zavarovanje nedenarne terjatve. Pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve pa določa 272. člen ZIZ in ne 270. člen ZIZ, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje. 272. člen ne vsebuje pogoja, da mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogoča ali precej otežena. Sodišče prve stopnje pa je ravno ta neobstoječ pogoj za predlagano začasno odredbo štelo za pomemben, saj se v obrazložitvi navajajo le razlogi, ki se nanašajo na odločilna dejstva ter na njihovo pravno subsumcijo. Iz razlogovanja naslovnega sodišča ni jasno, zakaj se loteva tega pogoja za izdajo začasne odredbe in ta razlog obvisi v zraku. Glede verjetnosti obstoja terjatve, ki ima za podlago nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je imelo naslovno sodišče dovolj trditev in dokazov, na podlagi katerih je lahko ugotovilo, da ta verjetnost obstoji, saj je že s predlaganimi dokazi izkazana verjetnost, da je izpodbijana odpoved nezakonita. Sodišče prve stopnje navaja, kot odločilni razlog za izpodbijani sklep, navedbe v zapisniku ravnateljice tožene stranke, po katerem je bil tožnik opozorjen, da mora poslati pisno obvestilo, da se ne more udeležiti zagovora, kar pa tožnik ni storil. Iz dejstev, ki jih navaja sodišče, je mogoče zaključiti, da sodišče ocenjuje za odločilno dejstvo, da tožnik ni podal pisnega opravičila in pri tem sodišče ne pojasni zakaj bi takšno obvestilo moralo biti pisno, saj zakon takšne strogosti ne predpisuje. Naslovno sodišče je razpolagalo tudi z izvidom specialista klinične psihologije, v katerem je jasno navedeno, da tožnik ni bil sposoben za zagovor. Sodišče se prav tako tudi ne opredeli do zatrjevanega dejstva, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora v razumnem roku. Nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnik izkazal do stopnje verjetnosti, zaradi česar bi naslovno sodišče moralo ugotavljati tudi, ali je do stopnje verjetnosti izkazana tudi predpostavka, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in prav tako ni storilo s pritožbo očitane bistvene kršitve določb postopka, saj izpodbijani sklep v svojih razlogih ni nerazumljiv in protisloven ter nejasen in se ga da vsekakor preizkusiti. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja in zato je posledično vsaj preuranjeno zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v 4. odstavku 43. člena določa, da se v individualnih delovnih sporih izdajajo začasne odredbe po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Tako je v 1. odstavku tega člena ZDSS-1 opredeljeno, da lahko sodišče izda začasno odredbo po uradni dolžnosti, v 2. in 3. odstavku pa je določen rok za odločitev o predlogu strank za izdajo začasne odredbe in rok, v katerem mora pritožbeno sodišče odločiti o pravnem sredstvu zoper sklep o začasni odredbi. V ostalih primerih je torej potrebno, v postopku za izdajo začasne odredbe, po vloženem predlogu uporabiti določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 51/2010). Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. V skladu s 1. odstavkom 272. člena ZIZ je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo mu nastala.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki jo je predlagal tožnik z obrazložitvijo, da v tej fazi postopka še ni izkazana temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe, t.j. verjetnost obstoja terjatve. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je podana zmotna ocena v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje, da verjetnost tožnikove terjatve ni izkazana. Iz predloženih listin, na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je razvidno, da je tožena stranka dne 10. 6. 2010 tožniku vročila vabilo na zagovor, iz katerega je razvidno, da se mora tožnik dne 14. 6 2010 ob 18.00 uri zglasiti pri ravnateljici vrtca, kjer bo opravil zagovor. Ravnateljica tožene stranke je v zapisniku dne 15. 6. 2010, zapisala, da je tožnik v petek, dne 11. 6. 2010 ravnateljico po telefonu obvestil, da se zagovora ne more udeležiti in da ga je ravnateljica opozorila naj pošlje pisno obvestilo, da se ne more udeležiti zagovora in ker tega tožnik ni storil in se zagovora dne 14. 6 2010 ni udeležil, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku po postopku, ki ga določa Zakon o delovnih razmerjih. Pri tem se je sklicevalo na 2. odstavek 83. člena ZDR, da mora delodajalec pred redno odpovedjo ali izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti delavcu zagovor, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oziroma če delavec to odkloni izrecno ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Sodišče je pri odločanju o predlagani začasni odredbi vezano na trditve tožnika v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe in v okviru teh trditev mora presoditi ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Tožnik je v tožbi obširno navajal in na te navedbe se sklicuje tudi v pritožbi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora v razumnem roku. Navedel je, da je med vročitvijo vabila na zagovor in dnevom, ko bi naj potekal zagovor, potekel le en delovni dan, kar pa je v nasprotju z določilom člena 83/2 ZDR. Tožnik je navedel in tudi predložil vabilo na zagovor z dne 9. 6. 2010, ki mu je bilo vročeno v četrtek dne 10. 6. 2010 in na vabilu je bil določen dan za zagovor dne 14. 6 2010 (ponedeljek). Sodišče prve stopnje se do teh trditev in predloženih listin tožnika ni izjasnilo, zato bo moralo sodišče prve stopnje navedene okoliščine, ki jih navaja tožnik v tožbi oceniti glede na 2. odstavek 83. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007), ki v 2. odstavku 83. člena določa, da pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma, če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Pri tem ni mogoče zaključiti, da se tožnik neupravičeno ni odzval povabilu na zagovor, s tem, ko ni poslal pisnega obvestila, da se ne more udeležiti zagovora, kot je to zahtevala ravnateljica.

Po ustaljeni sodni praksi zgolj dejstvo, da je bil delavec odsoten zaradi bolniškega staleža, samo po sebi res še ne pomeni upravičenega razloga za odsotnost z zagovora. Izoblikovalo se je stališče, da je bil tožnikov izostanek iz zdravstvenih razlogov opravičen le, če bi bilo njegovo zdravstveno stanje tako slabo, da se obravnave ne bi mogel udeležiti oziroma bi se zaradi udeležbe na obravnavi njegovo zdravstveno stanje lahko poslabšalo (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 154/2000 z dne 27. 3. 2001 v zvezi s sodbo VDSS, opr. št. Pdp 813/98 z dne 24. 3. 2000). Za odgovor ali je bil tožnikov izostanek z zagovora dne 14. 6. 2010 upravičen pa bo potrebno upoštevati tudi predloženo zdravstveno dokumentacijo (priloga A6 do A11) in sicer psihološki izvid (priloga A9) iz katerega izhaja, da zaradi hude vznemirjenosti in anksiozno depresivne disforičnosti tožnik ni bil sposoben za zagovor pri delodajalcu. Zato je bila njegova odločitev, da se zagovora pri ravnateljici ne udeleži povsem pravilna, saj bi si v takšnem psihičnem stanju lahko več škodil kot koristil. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožnik ni verjetno izkazal, da terjatev zoper toženo stranko obstoji ali mu bo verjetno nastala, ni ugotavljalo predpostavk po 2. odstavku 272. člena ZIZ, zato v kolikor bo v ponovljenem postopku ugotovilo, da je verjetnost tožnikove terjatve izkazana bo potrebno ugotoviti tudi, ali so podani nadaljnji pogoji za izdajo začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v skladu s 355. členom ZPP ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in o zahtevku na novo odločilo.