Jedro

Zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe, lahko pa pomeni dvom, če se prosilec predstavlja z različnimi osebnimi podatki. Ne glede na navedeno pa v konkretnem primeru to ni več relevantno, saj po presoji sodišča ta razlog za pridržanje ne obstaja več, ker je tožnik k tožbi priložil tazkiro, iz katere je dovolj jasno razvidna njegova istovetnost. Materialno pravna podlaga za ukrep pridržanja je podana v drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, nevarnost pobega pa je definirana v 31. točki 2. člena ZMZ-1, kjer je opredeljeno, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

Ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavanega primera postavljeno vprašanje o jasnosti in predvidljivosti določb ZMZ-1 glede "utemeljene nevarnosti pobega" pred koncem azilnega postopka v konkretni zadevi ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo jasno izražen namen tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, zato presoja vprašanja obstoja objektivnih kriterijev kot podlage za sklepanje, da je izkazana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v obravnavanem primeru ni potrebna.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2568/2020/4 (122-16) z dne 9. 10. 2020 v delu, ki se nanaša na pridržanje zaradi ugotavljanja istovetnosti, odpravi.

II. V preostalem delu se tožba zoper sklep zavrne.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (točka 1 izreka). Hkrati je odločila, da je tožniku omejeno gibanje na prostore Centra za tujce od 7. 10. 2020 od 13.20 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 7. 1. 2021 do 13.20, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik 1. 10. 2020 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Dne 6. 10. 2020 pa je tožnika obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe A.. Iz policijske depeše izhaja, da je bil tožnik s strani italijanskih varnostnih organov predan slovenskim policistom. V postopku s policijo je bilo ugotovljeno, da je bil prijet v 10 km mejnem pasu po prehodu meje z Italijo v mestu Gorica v Italiji. V zvezi s svojim nezakonitim odhodom v Italijo je na razgovoru pojasnil, da je z avtobusom šel proti Novi Gorici. Poznal je zakon in pravila, naprej pa je šel zaradi tega, ker ima v Belgiji teto, ki ima zdravstvene težave in meni, da bo kmalu umrla in jo zato želi videti. Seznanjen je bil s tem, da velja kartica prosilca samo na območju Republike Slovenije, vendar ni vedel, da bo imel v drugi državi težave. Na zaključek postopka ni počakal, ker je želel k teti, kot ciljno državo pa je v razgovoru navedel Belgijo. Ker ima težave z ledvicami in želodcem, je tudi to razlog, da bi rad čim prej prišel do svoje tete, da bi poskrbeli zanj. Mislil je obiskati teto v Belgiji in bi se potem vrnil nazaj v Slovenijo. Ko je bil soočen s tem, da se je v Italiji predstavljal z drugačnimi osebnimi podatki, je pojasnil, da je italijanskim organom rekel, da je B. B. in je mogoče prevajalec napačno prevedel ali pa so ga zamenjali za C. C..

3. Tožena stranka ugotavlja, da obstaja očiten dvom v osebne podatke tožnika. Tožnik trdi, da je potni list izgubil v Turčiji. Ker je tožnik begosumen, mu je potrebno omejiti gibanje, saj bo tako več možnosti, da bo dostavil osebni dokument. Tožena stranka ugotavlja tudi, da se je v Italiji predstavljal z drugačnim imenom in ne sprejema njegovih argumentov, da je za napako kriv prevajalec.

4. Tožena stranka meni, da ni dvoma, da je tožnik zapustil Slovenijo, čeprav je vedel, da tega ne sme storiti. Glede na to, da je enkrat že zapustil Slovenijo, tožena stranka ocenjuje, da je velika verjetnost, da bo to ponovno storil. Tako bo toženi stranki onemogočena ugotovitev dejstev, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito. Okoliščine, ki jih je tožnik navedel kot razlog za zapustitev Slovenije (bolna teta v Belgiji in njegove zdravstvene težave), še vedno obstajajo, torej obstaja precejšnja verjetnost, da bi Republiko Slovenijo ponovno zapustil. Ker je rekel, da je za mednarodno zaščito zaprosil, ker se je bal, da ga ne bi vrnili nazaj na Hrvaško ali v Bosno in Hercegovino, tožena stranka utemeljeno sklepa, da že na začetku niti ni nameraval ostati v Sloveniji, ampak je nameraval oditi naprej v drugo državo. Če bi tožnik ponovno zapustil Azilni dom, z njim ne bi bilo mogoče opraviti osebnega razgovora, ki je potreben, saj tožnik trdi, da je Afganistan zapustil zaradi težav s talibani.

5. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka pojasnjuje, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce in ne v Azilnem domu. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje Azilnega doma le-tega samovoljno zapustila. Le s pridržanjem na prostore Centra za tujce je mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji. Enkrat je že zapustil Azilni dom kljub temu, da je sam izjavil, da je poznal pravila in je vedel, da tega ne bi smel storiti, torej je utemeljeno pričakovati, da bi v primeru izrečenega ukrepa omejitve gibanja na območje Azilnega doma le-tega ponovno poskušal zapustiti.

6. Tožnik v tožbi navaja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumentov. Dvom v zatrjevano identiteto ne more obstajati kar sam po sebi vsakič, ko prosilec ne more predložiti dokumentov. Tožnik je povedal, da bo do osebnega razgovora priskrbel osebni dokument. To obljubo sedaj izpolnjuje in k tožbi prilaga osebni dokument tazkiro. S tem ni več izkazana potreba po odvzemu svobode zaradi ugotavljanja istovetnosti.

7. Poleg tega ni zakonske podlage za omejitev gibanja, saj gre za hud poseg v človekove osnovne pravice. Pridržanje je poseg v osebno svobodo. Tak ukrep je mogoče izreči le v primeru obstoja objektivnih kriterijev, na podlagi katerih je mogoče sklepati na obstoj domneve o nevarnosti pobega. V 31. točki 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) pa je preohlapna definicija nevarnosti pobega. Iz 15. uvodne izjave Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 (v nadaljevanju Recepcijska direktiva II) je razvidno, da bi bilo treba pridržanje prosilca uporabljati v skladu z osnovnim načelom, da se osebe ne bi smelo pridržati zgolj zato, ker prosi za mednarodno zaščito. S tem v zvezi tožnik opozarja tudi na sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 1/2019 in X Ips 11/2019, ko se je Vrhovno sodišče RS že opredelilo do tega, da je na podlagi enostavne jezikovne razlage mogoče sklepati, da zgolj 31. točka 2. člena ZMZ-1 ne pojasnjuje, katere konkretne okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani. S tem v zvezi opozarja tožnik tudi na nekaj sodb Upravnega sodišča RS. Tožnik si resnično želi videti teto, ker mu je kot mama. Sedaj obžaluje, da je šel naprej, saj se ni zavedal, da ima lahko takšne težave. Ko je prišel v Slovenijo, ga je bilo strah, da če ne bo prosil za mednarodno zaščito, da bo vrnjen v Hrvaško ali Bosno in Hercegovino. Samo dejstvo, da je prosil za mednarodno zaščito, četudi zaradi strahu, ker se boji vračanja v ti dve državi, ne more biti razlog za odvzem svobode tožnika. Poleg tega je slovenski zakonodajalec uredil samo možnost omejitve gibanja na prostore Centra za tujce ter na območje Azilnega doma. Pridržanje na območju Azilnega doma bi bil manj prisilni ukrep znotraj okvirov ukrepa odvzema prostosti. Ker država ni izpolnila obveznosti po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU, to je, da se zagotovijo pravila o alternativnih načinih pridržanja, gre posledično za nezmožnost narediti preizkus sorazmernosti in nujnosti ukrepa. V nadaljevanju obrazložitve tožnik podrobno pojasnjuje razmere v Centru za tujce v Postojni, ki so po njegovih navedbah zelo slabe. V konkretnem primeru je intenziteta ukrepa popolnoma neupravičeno na izjemno visoki ravni. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

8. Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, in sicer naj sodišče odloči, da mora tožena stranka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja. Izvrševanje ukrepa tožniku prizadeva nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se počuti izredno slabo, dnevov brez osebne svobode mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Tak poseg predstavlja škodo že sam po sebi. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča RS zadrži njeno izvršitev, bi nastala situacija, da bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja, da je tožnik zapustil Slovenijo, čeprav je vedel, da tega ne sme storiti. Pred italijanskimi varnostnimi organi se je predstavljal z drugačnimi osebnimi podatki. Ni jim hotel pokazati izkaznice prosilca, saj se je ime, s katerim se je predstavil, razlikovalo od tistega na izkaznici. Tožnik je s svojim odhodom onemogočil toženi stranki, da bi ugotovila določena dejstva, ki so izjemnega pomena za odločanje v zadevi mednarodne zaščite. Če bi bil nastanjen v Azilnem domu, bi ponovno zapustil Republiko Slovenijo. V okviru veljavne zakonodaje je tožniku tožena stranka omejila gibanje na prostore Centra za tujce, saj je glede na izkazano begosumnost povsem logično, da bi bil manj prisilni ukrep, to je pridržanje na območje Azilnega doma, povsem neučinkovit. V zadevi omejitve gibanja postane sodba pravnomočna z izdajo in vročitvijo strankam, ker pritožba ni dovoljena. Tožeča stranka je predlog za izdajo začasne odredbe vezala na čas do nastopa pravnomočnosti odločbe, po izdaji pravnomočne odločbe pa nima več pravnega interesa. Tožnik predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

10. Tožba je delno utemeljena v delu, ki se nanaša na izpodbijani sklep v tistem delu, kateri se nanaša na pridržanje zaradi ugotavljanja istovetnosti. Glede tega razloga se je tožena stranka oprla na prvo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, iz katere izhaja, da lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca. Tožena stranka dvom v istovetnost tožnika utemeljuje s tem, da pri sebi ni imel osebnega dokumenta in da se je v Italiji predstavljal z drugačnimi podatki. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da zgolj odsotnost osebnih dokumentov sicer sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe, lahko pa pomeni dvom, če se prosilec predstavlja z različnimi osebnimi podatki. Ne glede na navedeno pa v konkretnem primeru to ni več relevantno, saj po presoji sodišča ta razlog za pridržanje ne obstaja več, ker je tožnik k tožbi priložil tazkiro, iz katere je dovolj jasno razvidna njegova istovetnost, saj gre za kopijo dokumenta s sliko, v dokumentu pa je tudi navedeno ime in priimek, kot ga je sam navedel, kar je razvidno iz pojasnil tolmača na glavni obravnavi, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. To pa po presoji sodišča zadostuje za to, da dvom v istovetnost ni več podan. Iz navedenega razloga je sodišče v tem delu izpodbijani sklep odpravilo.

K točki II izreka:

11. V delu, ki se nanaša na izpodbijani sklep glede razloga za pridržanje po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pa tožba ni utemeljena.

12. Sodišče je na glavni obravnavi dne 19. 10. 2020 vpogledalo v upravni spis, ki ga je hkrati z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka, in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 ustno zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je tazkira, ki je priložena k tožbi, njegova. S tem v zvezi je tolmač na zaslišanju navedel, da je v njej navedeno osebno ime A. A., dodatno pa še ime B.. Glede odhoda v tujino je tožnik na zaslišanju povedal, da je do meje z Italijo prišel z avtobusom, čez mejo pa je šel peš. Hotel je v Belgijo k teti, ki je bolna. Rekel je, da ni vedel, da bo imel probleme zato, ker je zapustil Slovenijo. Povedali so mu, da se izkaznica iskalca za mednarodno zaščito lahko uporabi tu v Sloveniji. Mislil je, da mu omogoča, da dviguje denar in z njo opravlja druge obveznosti, ni pa vedel, da bi imel probleme, če to izkaznico uporabi zunaj. Ni vedel, da ne sme iz Slovenije. V Centru za tujce na splošno gledano ni težav, vendar je pod stresom in ima zaradi bivanja tam psihične težave. Nima možnosti za branje. Ima težave z ledvicami in želodcem. Ko je bil še v Azilnem domu, je povedal za svoje zdravstvene težave in prejel zdravilo proti bolečinam ter antibiotik in so mu rekli, da ga bodo še pregledali. Do pregleda potem ni prišlo. Ko pa je prišel v Center za tujce, je tam pil več vode, zato je bil boljše in je ocenil, da ni nujno, da bi uporabil zdravila. Sedaj se počuti bolje kot prej. Še vedno je nameščen v kontejnerju, kjer je pet ljudi. Mobilni telefon lahko uporabi dve uri na dan, to je od 10. do 12. ure. Glede odhoda iz Slovenije je še povedal, da ni poznal zakonov, ni vedel, da bo imel zaradi tega težave, v Evropo je prišel na novo. Mislil je, da lahko meje v Evropi svobodno prestopa in se ni zavedal težav zaradi tega. V Grčiji ni zaprosil za azil. Grčijo je zapustil, ker so pogoji za prošnjo za azil zelo težki. Azilante vračajo v Turčijo in je bil prisiljen iti naprej. Dneva rojstva na policiji ni vedel povedati in ga zato ni povedal, vedel je le leto in mesec. Vprašali so ga, če je v redu, če napišejo datum rojstva ... in se je s tem strinjal. Točnih datumov tudi starši ne vedo. Datum ... 1996, ki je zapisan ob vložitvi prošnje, je on povedal. V Turčiji je izgubil potni list. Ministrstvo za zunanje zadeve v Afganistanu izda potni list na podlagi podatkov iz tazkire. Ne ve, zakaj je ob prijetju na policijski postaji naveden kot njegov naslov C.. C. je namreč kraj, kjer je študiral. Tazkiro mu je poslala njegova družina, in sicer brat preko messengerja. Ob vložitvi prošnje je v zvezi z zdravstvenim stanjem odgovarjal na vprašanja, ki so mu jih postavili. Na vprašanje, ali je imel psihične težave, je povedal, da ne. Ker je menil, da zdravstvene težave nimajo zveze z razgovorom ob podaji prošnje, jih ni omenjal. Žal mu je, da je odšel v Italijo ilegalno in da je sedaj zaradi tega v obravnavi.

13. Tožena stranka je svojo odločitev o pridržanju oprla na določilo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma iz razlogov, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa v tistem delu, ki se nanaša na obstoj navedenega razloga za omejitev gibanja. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da ker je tožnik enkrat že zapustil Slovenijo, obstaja velika verjetnost, da bo to ponovno storil in bi bila zaradi tega toženi stranki onemogočena ugotovitev dejstev, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito. Pravilno je ugotovila, da okoliščine, ki jih je tožnik navedel kot razlog za zapustitev Slovenije, še vedno obstajajo, torej obstaja tudi verjetnost, da bi Republiko Slovenijo lahko ponovno zapustil. Prav tako je pravilno ugotovila, da če bi tožnik ponovno zapustil Azilni dom, z njim ne bi bilo mogoče opraviti osebnega razgovora.

14. Sodišče na podlagi več okoliščin sklepa, da je tožnik moral vedeti, da ne sme oditi iz Slovenije. V razgovoru ob ukrepu o omejitvi gibanja dne 7. 10. 2020 je na vprašanje, ali je seznanjen, da je kartica prosilca veljavna samo na območju Republike Slovenije, rekel, da je res, da so mu to povedali. Na nadaljnje vprašanje, ali je bil seznanjen s tem, da se lahko z njo giba samo znotraj Slovenije, je odgovoril, da je vedel, da velja samo v Sloveniji. Ob podaji prošnje je bil opozorjen na to, da če bo ugotovljeno, da je izrazito begosumen, se mu lahko omeji gibanje na Center za tujce. Prav tako je bil pri podaji prošnji opozorjen, da če bo po podani prošnji samovoljno zapustil Slovenijo in odšel v drugo evropsko državo ter tam zaprosil za mednarodno zaščito, obstaja možnost, da bo vrnjen nazaj v Slovenijo. Poleg tega je ob podaji prošnje na vprašanje, ali bo do konca postopka počakal v Sloveniji, odgovoril, da bo. Po vsem navedenem je mogoče sklepati, da je tožnik vedel, da ne sme zapustiti Slovenije.

15. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da ni zakonske podlage za omejitev gibanja, pri čemer se tožeča stranka sklicuje na to, da niso v zakonu določeni kriteriji za obstoj begosumnosti, češ da je definicija iz 31. točke 2. člena ZMZ-1 preohlapna. Materialno pravna podlaga za ukrep pridržanja je podana v drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, nevarnost pobega pa je definirana v 31. točki 2. člena ZMZ-1, kjer je opredeljeno, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Tožnik se s tem v zvezi med drugim v tožbi sklicuje na določilo 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Uredba Dublin III), ki v tem primeru ni bila uporabljena kot podlaga za omejitev gibanja, ampak je bila uporabljena druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V povezavi s tem sodišče pojasnjuje, da nevarnost pobega pomeni, kot je bilo prej navedeno, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila, zaradi česar je to definicijo sodišče sicer res že večkrat ocenilo kot preohlapno. Vrhovno sodišče se je do pojma "nevarnosti pobega" opredelilo v revizijskih sodbah X Ips 1/2019 in X Ips 11/2019, na kateri se sklicuje tudi tožnik v tožbi, vendar se obe sodbi nanašata na uporabo Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče je stališče o pojmu nevarnosti pobega pozneje deloma nadgradilo v svoji poznejši odločitvi v sklepu X Dor 256/2020 z dne 24. 7. 2020, ki pa se obe nanašata na omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in ne na uporabo Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče je v tem sklepu pojasnilo, da ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavanega primera v predlogu za dopustitev revizije postavljeno vprašanje o jasnosti in predvidljivosti določb ZMZ-1 glede "utemeljene nevarnosti pobega" pred koncem azilnega postopka v konkretni zadevi ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo jasno izražen namen tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, zato presoja vprašanja obstoja objektivnih kriterijev kot podlage za sklepanje, da je izkazana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v obravnavanem primeru ni potrebna. Ker gre po presoji sodišča v tožnikovem primeru za povsem primerljivo zadevo, se tožbeni ugovori nepravilne uporabe materialnega prava, ki se nanaša na vprašanje vnaprej postavljenih kriterijev za pojem nevarnosti pobega, izkažejo kot neutemeljeni.

16. Ne glede na to, da tožnik kot razlog za zapustitev Azilnega doma navaja, da je želel videti teto, ki je hudo bolna, pa tožena stranka ni mogla odločiti drugače, kot je odločila, ko se je odločila za ukrep pridržanja v Centru za tujce, saj je izhajala iz stališča, da ker je tožnik enkrat že zapustil Azilni dom in odšel v tujino, čeprav je vedel, da ne sme zapustiti Slovenije, je s tem izkazana taka stopnja begosumnosti, da ni mogla odločiti drugače, kot da se je odločila za ukrep pridržanja v Centru za tujce. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da če je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zaradi strahu, ker se boji vračanja na Hrvaško ali v Bosno in Hercegovino, ne more to biti razlog za odvzem svobode tožnika, vendar pa sodišče ugotavlja, da je begosumnost podana iz drugih razlogov, in sicer zato, ker je tožnik vedel, da ne sme zapustiti Slovenije, ker je bil opozorjen na to, da je begosumnost lahko razlog za omejitev gibanja in ker je pri podaji prošnje rekel, da bo v Sloveniji počakal, pa je kljub temu vseeno zapustil Slovenijo. Vse to pa so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega.

17. Glede tožbenih navedb, da bi tožena stranka lahko izbrala manj prisilni ukrep od pridržanja v Centru za tujce in da Slovenija nima alternativnih oblik pridržanja, pa sodišče pojasnjuje, da četudi bi zakon urejal še druge alternative pridržanja, odločitev ne bi mogla biti drugačna zaradi izkazane nevarnosti pobega. Res je, da se tožena stranka pri pridržanju v Centru za tujce ne more sklicevati zgolj na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca oziroma na tožnika v obravnavani zadevi. Vendar pa je po presoji sodišča to tudi storila s sklicevanjem na tožnikovo dosedanje ravnanje, ko je zapustil Azilni dom in odšel v Italijo. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v Azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanja, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti. Po presoji sodišča je bilo pravilno ugotovljeno, da je mogoče tožniku le z namestitvijo v Centru za tujce omejiti gibanje na učinkovit način.

18. V zvezi s toženimi navedbami, da nastanitev v Centru za tujce pomeni poseg v osebno svobodo, se sodišče sicer s tem strinja, vendar pa v konkretnem primeru poseg v osebno svobodo ni bil nezakonit, saj obstaja za to zakonska podlaga in so bila zagotovljena procesna jamstva, kot izhajajo iz 19. člena Ustave RS. Izpolnjena so bila s tem, ker je bil tožnik v jeziku, ki ga razume, obveščen o razlogih za odvzem prostosti. Bilo mu je pisno sporočeno, zakaj mu je prostost odvzeta, pravna pomoč pa mu je bila zagotovljena že s tem, da je lahko preko svetovalke za begunce vložil to tožbo. Poleg tega je tovrsten ukrep posega v osebno svobodo določen v zakonu, kot to zahteva drugi odstavek 19. člena Ustave RS, konkretno je zakonska podlaga za tak poseg tako v prvem kot v drugem odstavku 84. člena ZMZ-1. V slednjem je tudi določeno, da se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če je že samovoljno zapustil območje obveznega zadrževanja, v konkretnem primeru pa je tožnik že enkrat zapustil Azilni dom.

19. Sodišče se ne strinja s tem, da bi bila v konkretnem primeru intenziteta ukrepa popolnoma neupravičeno na izjemno visoki ravni, kot se navaja v tožbi. Sodišče najprej ugotavlja, da je znatna nevarnost pobega podana iz razlogov, kot so bili že navedeni, in sicer ker je bil tožnik opozorjen na to, da je lahko begosumnost eden izmed razlogov za omejitev gibanja in ker je navedel, da bo do konca postopka ostal v Sloveniji, pa je kljub temu odšel v tujino. Sorazmernost pa je v konkretnem primeru izkazana s tem, ker je tožena stranka tožnika pridržala v Centru za tujce šele po tem, ko je bil najprej nastanjen v Azilnem domu in ga je zapustil ter odšel v tujino, čeprav Republike Slovenije ne bi smel zapustiti. Nadalje je sorazmernost ukrepa izkazana tudi s tem, ker lahko pridržanje traja le krajši čas, to je le do ugotovitev določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. To je namreč eden od kumulativno določenih pogojev, da lahko tak ukrep traja. Čim bo zgolj ta pogoj izpolnjen, bo pridržanje moralo prenehati. Nadalje sodišče še pojasnjuje, da je po mnenju sodišča potrebno pri omejitvi gibanja po ZMZ-1 smiselno uporabiti enake smernice, kot so določene v drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III, to je obstoj znatne nevarnosti, da bo oseba pobegnila, sorazmernost ukrepa, ter da ni možno uporabiti milejšega ukrepa, kar pa je bilo vse v konkretnem primeru tudi upoštevano.

20. Tožnik se med drugim v tožbi sklicuje tudi na slabe bivanjske razmere v Centru za tujce, med drugim tudi v povezavi s svojimi zdravstvenimi težavami. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da so na splošno slabe bivanjske razmere same po sebi sicer lahko predmet sodnega varstva, če posegajo v človekove svoboščine in pravice, vendar pa ne morejo biti predmet sodnega varstva v okviru tega upravnega spora, kjer se odloča le o tem, ali so bili razlogi za pridržanje po ZMZ-1 utemeljeni ali ne in kjer se odloča o tem, ali je utemeljeno pridržanje v Centru za tujce namesto v Azilnem domu. Morebitne razmere v prostorih pridržanja, za katere prosilci menijo, da posegajo v njihove pravice, so lahko predmet drugega, posebnega sodnega varstva, bodisi v pravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti oziroma če drugo sodno varstvo ni mogoče, v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, kar je odvisno od tega, kakšen poseg in v katero ustavno pravico se zatrjuje. Iz navedenih razlogov sodišče ni izvajalo dokazov, ki se nanašajo na razmere v Centru za tujce in se zato do teh tožbenih navedb ne opredeljuje.

21. Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep v tem delu (glede razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) pravilen, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki III izreka:

22. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba in glede na to, da pritožba ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo sodbe (I. in II. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.