Jedro

Tožnikov odškodninski zahtevek zaradi kršitve prepovedi diskriminacije v postopku izbire na delovno mesto je po temelju neutemeljen. Tožnik tožene stranke ni seznanil s svojo invalidnostjo niti ni bil na razgovoru pri toženi stranki, zato toženi stranki poškodba njegove roke, pa četudi je morda res vidna, ni mogla biti znana. Tako so vsi očitki o domnevnem diskriminatornem ravnanju zaradi invalidnosti neutemeljeni in tožena stranka tožniku tudi nikoli ni oporekala ustreznosti izobrazbe. Sama izobrazba tožnika ni imela nobene zveze z odločitvijo tožene stranke, da za zasedbo prostega delovnega mesta po razpisu ne izbere nikogar.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so nične pogodbe delavcev, ki opravljata pouk fizike s šolo in drugima šolama (I. točka). V preostalem delu je tožbo tožnika zavrglo (II. točka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti stroške postopka v višini 1.967,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo in sklep in navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker tožba ni prepozna. Podani sta 14. in 15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik na obravnavi ni bil prisoten, odgovor tožene stranke pa ni veljaven. O odškodninskem zahtevku tožnika ni bilo odločeno, tako vrednost opredeljenega spora ne more biti odvisna od vrednosti odškodninskega zahtevka. Tožnik zavrženo tožbo lahko ponovno vloži. Sodišče zmotno navaja, da ni pristojno za ugotovitev kaznivih dejanj po 211., 131. in 198. členu KZ-1. ZDR v 5. odstavku 204. člena določa, da neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, lahko v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Ker je sodnica uporabila 5. odstavek 204. člena ZDR, je odločila, da je pogodba civilnega prava zakonita in da je to pogodba o zaposlitvi. Pogodba o delu se lahko sklene le z delavcem, ki ima za opravljanje nalog, ki so predmet pogodbe, ustrezno stopnjo strokovne izobrazbe, v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi. Sodišče ne dokazuje, da je izid razpisa zakonit. Za objavo razpisa je potrebno soglasje ministrstva. Na resorno ministrstvo bi moralo biti prijavljeno odpuščanje iz poslovnih razlogov. Učitelj fizike je lahko, kdor je končal enopredmetni univerzitetni študijski program in fizike. Če učiteljev z izobrazbo iz prejšnjega odstavka ni, lahko fiziko uči tudi, kdor je končal dvopredmetni univerzitetni študijski program iz fizike in ima ustrezno dopolnilno znanje. Šlo je za dejanje z znaki kaznivega dejanja. Tudi učitelj kot višek iz poslovnega razloga ne more zasesti delovnega mesta v nasprotju s predpisi. Tožena stranka bi morala razveljaviti razpis na Zavodu za zaposlovanje RS in prijaviti pogodbo civilnega prava. Sodišče zatrjuje, da presoja prepozno vtoževanega odškodninskega zahtevka v višini 41.000,00 EUR ni možna. Sodno varstvo po 5. odstavku 204. člena ZDR niti ni zahtevano.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navedbe tožnika so na določenih mestih povsem nerazumljive. Tožnik zatrjuje kršitve pravic v zvezi z razpisanim prostim delovnim mestom učitelja fizike in v tej povezavi obvestilom tožene stranke o neizbiri z dne 13. 3. 2012 in na tej podlagi vtožuje odškodnino. Ob upoštevanju tožnikove trditvene podlage je torej pravna podlaga za odškodninski zahtevek zaradi kršitev pravic pri izbiri in zaradi domevnega diskriminiranja pri izbiri 200. člen ZDR-1 oz. prej 204. člen ZDR, in ne OZ, kot to zmotno meni tožnik. Sodišče je torej pravilno opravilo pravno kvalifikacijo. Neprerekano dejstvo je, da je tožnik navedeno obvestilo prejel že najkasneje dne 17. 3. 2012, saj iz listin v spisu izhaja, da je na prejeto obvestilo dne 17. 3. 2012 pisno zahteval dodatno obrazložitev. Tožnik je novo tožbo vložil šele 15. 4. 2013, torej več kot leto dni po obvestilu tožene stranke, da ni izbran. Ker je bila tožba vložena po preteku z ZDR-1 oz. ZDR določenega 30 dnevnega prekluzivnega roka, je sodišče pravilno zavrglo tožbo tožnika. V celoti je neutemeljeno sklicevanje tožnika na zastaralne roke po Kazenskem zakoniku. V obravnavanem primeru ne gre za kazenski pregon tožene stranke, pač pa za uveljavljanje odškodninske odgovornosti tožene stranke pred delovnim sodiščem. V celoti so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o neveljavnosti odgovora na tožbo in pooblastila tožene stranke, saj je pooblastilo za zastopanje tožene stranke dala zakonita zastopnica tožene stranke. Nepravilnost pri navedbi hišne številke v naslovu tožene stranke nima nobene zveze z veljavnostjo pooblastila in posledično odgovora na tožbo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o ničnosti pogodb, po katerih so drugi delavci opravljali delo pri toženi stranki. Dogovor o dopolnjevanju učne obveznosti oz. delovne obveznosti je bil sklenjen dne 16. 3. 2012 z A. šolo B, po katerem je C.C. dopolnjeval učno obvezo na delovnem mestu učitelj fizike pri toženi stranki v šolskem letu 2012/2013, veljal pa je do 31. 8. 2013. Ob upoštevanju navedenega je torej z dnem 31. 8. 2013 odpadel pravni interes za vodenje pravde z zahtevkom, kot ga je postavil tožnik, saj sporno razmerje ne obstaja več. Ničnosti pogodbe o zaposlitvi, ki jo ima C.C. sklenjeno s svojim delodajalcem, to je A. šolo B., pa tožnik ne more uveljavljati v predmetnem sporu zoper toženo stranko. Prav tako tožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z D.D.. D.D. je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu učitelj fizike po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za krajši delovni čas (v preostalem obsegu do polnega delovnega časa je bil zaposlen pri drugem zavodu) in za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke v obdobju od aprila 2012 do vrnitve začasno odsotne delavke. D.D. torej že vse od maja 2013 dalje ne poučuje oz. ni več zaposlen pri toženi stranki. Tako je tudi v tem primeru odpadel pravni interes za ugotovitveni zahtevek o ničnosti pogodbe, saj tudi to sporno razmerje ne obstaja več. Kot je že večkrat potrdila sodna praksa, mora pravni interes kot procesna predpostavka za ugotovitveno tožbo obstajati še v trenutku zaključka glavne obravnave. Glede na okoliščine primera je bilo tako potrebno tožbeni zahtevek tožnika v delu, v katerem zahteva ničnost pogodb, zavreči. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo upoštevaje pri tem predložene dokaze.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Tožnik v pritožbi konkretno navaja, da izrek sodbe ni obrazložen, kar pa ne drži, saj je sodišče v celoti obrazložilo svojo odločitev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka ter z vpogledom v zadevo I Pd 425/2012, pravilno ugotovilo, da je tožba tožnika v pretežnem delu prepozna in nedopustna. V delu pa je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik v predmetni zadevi vložil tožbo zaradi kršitve pravic pri izbiri na delovno mesto in diskriminacije na podlagi izobrazbe dne 15. 4. 2013, pri čemer gre za razpis za delovno mesto učitelj fizike z dne 17. 2. 2012, v katerem sicer tožena stranka na razpisu ni izbrala nobenega drugega kandidata. Tožena stranka je tožnika o neizbiri obvestila z dopisom z dne 13. 3. 2012. Ob tem pa pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik vložil tožbo po izteku prekluzivnega roka s približno „enoletno zamudo“, vendar je sodišče v točki 7 pomotoma navedlo, da mu je bilo obvestilo vročeno 17. 3. 2013 (pravilno: 17. 3. 2012), pri čemer gre za očitno pisno pomoto. ZPP v 328. členu namreč določa, da predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost sodbe z izvirnikom, pri čemer izda sklep o popravi, ki ga vroči strankam.

Tožnik je isti izbirni postopek izpodbijal že v zadevi I Pd 425/2012, v tej zadevi pa je sodišče tožbo z dne 3. 4. 2012 zavrglo, kar je bilo potrjeno s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 970/2012. Torej ne gre za pravnomočno razsojeno zadevo, tako da bi v predmetni zadevi sodišče lahko presojalo po vsebini, v kolikor bi bila tožba vložena v prekluzivnem roku iz 5. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) (enako 5. odstavek 200. člena ZDR-1), ki določa, da neizbrani kandidat, ki meni, da mu je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, lahko v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker je tožnik vložil tožbo po preteku 30 dnevnega prekluzivnega roka, tako tudi ni bilo mogoče obravnavati odškodninskega zahtevka zaradi diskriminacije v višini 41.000,00 EUR. Ne glede na navedeno pa je tudi odškodninski zahtevek tožnika po temelju v celoti neutemeljen. Tožnik tožene stranke ni seznanil s svojo invalidnostjo, niti ni bil na razgovoru pri toženi stranki, zato toženi stranki poškodba njegove roke, pa četudi je morda res vidna, ni mogla biti znana. Tako so vsi očitki o domnevnem diskriminatornem ravnanju zaradi invalidnosti neutemeljeni in tožena stranka tožniku tudi nikoli ni oporekala ustreznosti izobrazbe. Sama izobrazba tožnika ni imela povsem nobene zveze z odločitvijo tožene stranke, da za zasedbo prostega delovnega mesta po razpisu z dne 17. 2. 2012 ne izbere nikogar. Zakonodaja tudi ne zavezuje delodajalca, da bi moral po razpisu delovnega mesta obvezno zaposliti enega od prijavljenih kandidatov.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o neveljavnosti odgovora na tožbo in pooblastila za zastopanje tožene stranke, saj je pooblastilo za zastopanje tožene stranke podpisala zakonita zastopnica tožene stranke. Nepravilnost pri navedbi hišne številke v naslovu tožene stranke E. Cesta 10 ali E. cesta 9, pa nima zveze z veljavnostjo pooblastila in posledično odgovora na tožbo tožene stranke.

Predmet posebnega varstva v delovnem sporu tudi ne more biti zahteva po naznanitvi kaznivega dejanja po 211., 198. in 131. členu KZ-1, niti navajanje, da so tožniku kršene človekove pravice in temeljne svoboščine iz Ustave Republike Slovenije.

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so nične pogodbe delavcev, ki opravljajo pouk fizike s šolo in drugima šolama. Po 13. členu ZDR na ničnost pogodbe o zaposlitvi pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Neutemeljene so pritožbene navedbe o ničnosti pogodb, po katerih so drugi delavci opravljali delo pri toženi stranki. Dogovor o dopolnjevanju učne obveznosti oz. delovne obveznosti je bil sklenjen dne 16. 3. 2012 z A. šolo B. in je veljal do 31. 8. 2013 in ob upoštevanju navedenega je torej s tem datumom odpadel pravni interes za vodenje pravde z zahtevkom, kot ga je postavil tožnik, saj sporno razmerje ne obstaja več. Ničnosti pogodbe o zaposlitvi, ki jo ima C.C. sklenjeno s svojim delodajalcem, to je A. šolo B., pa tožnik ne more uveljavljati v predmetnem sporu zoper toženo stranko. Prav tako tožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti pogodbe o zaposlitvi sklenjene z D.D.. D.D. je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu učitelj fizike po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za krajši delovni čas (v preostalem obsegu do polnega delovnega časa je bil zaposlen pri drugem zavodu) in za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke v obdobju od aprila 2012 do vrnitve začasno odsotne delavke. D.D. že vse od maja 2013 dalje ne poučuje oz. ni več zaposlen pri toženi stranki. Tako je tudi v tem primeru odpadel tudi pravni interes za ugotovitveni zahtevek o ničnosti pogodbe, saj tudi to sporno razmerje ne obstaja več. Glede na navedeno bi bilo potrebno tožbeni zahtevek tožnika v delu, v katerem zahteva ničnost pogodb za oba delavca celo zavreči, vendar pritožbeno sodišče v navedeno odločitev ni posegalo.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.