Jedro

Ker so bili po dogovoru s sindikati železniškega gospodarstva do izplačila dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja za leto 2004 upravičeni vsi delavci, ki so bili zaposleni v družbah podpisnicah dogovora v letu 2004, pri čemer se je tistim, ki niso bili zaposleni celo leto, izplačal sorazmerni del plače na podlagi uspešnosti poslovanja, se del plače, izplačan na podlagi uspešnosti poslovanja delodajalca, vnese v matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja za vse zaposlene, ne glede na to ali so bili na delu dejansko prisotni ali pa so bili odsotni zaradi bolezni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 20.02.2006, s katero je toženec tožniku odredil, da v 30 dneh popravi podatke o izplačilu dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja za leto 2004 tako, da se v pokojninsko osnovo upošteva del plače za prisotnost na delu, kot je navedeno v revizijskem zapisniku Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovaje, Območne enote ..., št. ... z dne 16.11.2005. Tožena stranka je z omenjeno odločbo tudi odločila, da se po izpolnitvi zahteve popravi podatek o višini bruto plače v stolpcu 10 na obrazcu M4. Toženi stranki je prvostopenjsko sodišče naložilo, da tožniku v 15 dneh plača 146,56 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16 dne dalje do plačila (2. odstavek izreka). V 3. odstavku izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od izdaje sodbe do poteka omenjenega 15-dnevnega roka.

Zoper sodbo v celoti, iz pritožbenih razlogov pa izhaja, da le zoper ugoditveni del (1. in 2. odstavek izreka), se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala, da sodišče druge stopnje s spremembo izpodbijane sodbe zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da se s stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno v matično evidenco zavarovancev kot plačo za leto 2004, izplačano na podlagi uspešnosti poslovanja, vnesti celotne zneske, ne glede na dejansko prisotnost na delu oz. odsotnost zaradi bolezni ali drugih razlogov, ne strinja. Izpodbijana sodba je v nasprotju z dolgoletno prakso tožene stranke, katere zakonitost je potrdilo Vrhovno sodišče RS s sodbo U-2-1938/67 z dne 06.06.1968. Zakonodaja se na tem področju ni spreminjala. Stališče sodišča pomeni neenakopravno obravnavanje zavarovancev, ker je del plače na podlagi uspešnosti poslovanja za leto 2004 upoštevan zavarovancem tudi za čas bolniškega staleža je tem zavarovancem to izplačilo prikazano dvakrat. Delavec, ki je odsoten zaradi bolezni ali drugih ovir, po mnenju tožene stranke, ne more imeti plače na podlagi delovne uspešnosti ali poslovne uspešnosti družbe. Opozarja na določbo 49. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, ki opredeljuje del plače na podlagi uspešnosti poslovanja in delavcu, ki ni delal vse leto priznava plačo sorazmerno za efektivni delavni čas. Določilo dogovora, da plače na podlagi uspešnosti za leto 2004 v enakem znesku prejmejo vsi delavci, ki so bili zaposleni v podjetju vse leto 2004, ni logično. Bistvo spora je razlaga 2. odstavka 41. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – ZPIZ-1), po kateri se zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju in v drugih primerih, za čas prejemanja nadomestila za izračun pokojninske osnove upošteva plača oz. osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila. Ne soglaša s stališčem sodišča, da zakon ne določa, kaj se v času zadržanosti od dela ne šteje v pokojninsko osnovo. Tožena stranka izpodbija tudi sklep o povračilu stroškov postopka, ker sodišče ni določilo, kdaj začne teči paricijski rok.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo in ob tem ni kršilo določb postopka, ki jih pritožba podrobneje ni opredelila, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku pri prvostopenjskem sodišču ni bilo kršitev, na katere je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 52/07 - ZPP) dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Med strankama ni sporno, da so H.S.Ž. – C.D.L. d.o.o in S.Ž. – Ž.I.P. d.o.o. 18.05.2005 s sindikati železniškega gospodarstva sklenili dogovor o izplačilu dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja za leto 2004. Gre za enkratno izplačilo, ki mu je osnova doseganje pozitivnega čistega rezultata ter doseganje produktivnosti dela, merjene v obsegu dela, upoštevajoč prepeljani tovor in prepeljano število potnikov. Po dogovoru je del plače na podlagi uspešnosti poslovanja za leto 2004 30.000,00 tedanjih SIT bruto na delavca in se izplača 21.01.2005. Po 4. členu dogovora so do izplačila plače upravičeni vsi delavci, ki so bili zaposleni v družbah podpisnicah v letu 2004, pri čemer se delavcem, ki niso bili zaposleni celo leto 2004, izplača le sorazmerni del plače na podlagi uspešnosti poslovanja.

Tožeča stranka H.S.Ž. d.o.o. se pri utemeljitvi zahtevka sklicuje na 221. čl. (pravilno na 228. člen) Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 69/1994 s spremembami), ki določa podlago za izplačilo na podlagi uspešnosti poslovanja in dobička. Tožeča stranka je del plače obračunala in očitno tudi izplačala vsem delavcem v enakem znesku, ne glede na to, ali so dejansko delali celo leto 2004, oziroma so bili zadržani od dela zaradi bolezni ali drugačnih vzrokov. Izplačane zneske je v skladu z Zakonom o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami – ZMEPIZ) tudi vpisala v obrazce prijave podatkov in spremembe podatkov o plači in zavarovalni dobi, kot prejeto plačo (obrazec M4/M8 po Pravilniku o obrazcu za prijavo podatkov in sprememb podatkov o plači, plačanem prispevku in obdobju zavarovanja - Uradni list RS, št. 112/02 in 119/02 – popr. ) Sodba sodišča prve stopnje, da se odpravi omenjena odločbo tožene stranke, s katero je odredila popravo obrazcev na podlagi revizijskega zapisnika, je po prepričanju sodišča druge stopnje, pravilna in zakonita. Tožena stranka ni natančneje navedla, katera dejstva dokazuje s sklicevanjem na sodbo VS SRS št. U-II-1938/67 z dne 06.06.1968. Sodna praksa, zlasti ne takšna, ki je nastala v drugačnih družbenih in ekonomskih razmerjih, ni pravni vir. Po 125. čl. Ustave RS je sodišče pri opravljanju sodniške funkcije vezano na ustavo in zakon. Poleg tega to dejstvo prvič navede šele v pritožbi, ne da bi pojasnila opravičljive razloge, da tega ni navedla v postopku pri sodišču prve stopnje, kar ji nalagata 286. člen in 337. člen ZPP.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da odločitev prvostopenjskega sodišča postavlja zavarovance v neenakopraven položaj. Izplačilo dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja za leto 2004 zavarovancem tudi za čas bolniškega staleža naj bi pomenilo, da je bilo tem zavarovancem to izplačilo prikazano dvakrat. Te trditve tožena stranka ni utemeljila. Nadalje navaja, da so delavci, ki so delali oz. bili zaposleni krajši čas, v neenakopravnem položaju v primerjavi z delavci, ki so bili zaposleni vse leto, vendar tudi ves čas v bolniškem staležu. Po 2. odstavku 41. člena ZPIZ-1 se zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju, o delovnih razmerjih, o starševskem dopustu oz. po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti in druga nadomestila, za čas prejemanja nadomestila za izračun pokojninske osnove dejansko upošteva plača oz. osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila. Namen določbe je določitev osnove za čas bolniškega staleža, ko zavarovanec ne prejema plače, ampak nadomestilo plače in s tem pri odmeri pokojnine izenačitev zavarovancev, ki so zdravi in redno delajo in tistih, ki zaradi bolezni tega ne morejo. To pa ne zadošča za stališče, da tudi delavcu, ki je bil vse ali del leta odsoten z dela zaradi bolezni, ni mogoče plače na podlagi uspešnosti poslovanja, ne glede na znesek, šteti v pokojninsko osnovo.

ZPIZ-1 v 39. členu ne določa podrobneje, kako se izračuna plača, ki se upošteva v pokojninsko osnovo. Po 6. odstavku omenjenega člena minister, pristojen za delo, predpiše metodologijo za določitev plač, ki se upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Takšna metodologija ni bila sprejeta in objavljena. Ker zadeva plačo na podlagi uspešnosti poslovanja komentar dr. A.C. omenjene določbe ZPIZ-1 (Gospodarski vestnik, Inštitut za delovna razmerja, leto 2000) v točki 3.4. na strani 221 navaja, da delodajalec in reprezentativni sindikat pri delodajalcu ob sprejemu poslovnega načrta določita, kaj se šteje za uspešno poslovanje in merila za določitev plač iz tega naslova ter način izplačila. Z omenjenim dogovorom sta delodajalec in sindikat to obveznost, ki je v skladu s Kolektivno pogodbo, tudi izpolnila.

ZPIZ-1 v 2. odstavku 41. člena določa, da se za čas prejemanja nadomestila plače za izračun pokojninske osnove upošteva plača oz. osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila. Če se za izračun pokojninske osnove všteva plača iz preteklega leta, se ta plača valorizira z istim valorizacijskim količnikom, kot bi se plača, ki je bila podlaga za izračun osnove za odmero nadomestila. Po 4. odstavku 41. člena ZPIZ -1 se zavarovancu, ki v koledarskem letu pred začetkom prejemanja nadomestila plače ni imel plače, nadomestila plače iz invalidskega zavarovanja oz. nadomestila iz 2. odstavka 41. člena, za izračun pokojninske osnove upošteva plača iz tekočega leta. Izhajajoč iz navedene ureditve so neutemeljene navedbe toženke, da so v posledici izvršitve dogovora in vnosa podatkov v matično evidenco zavarovanci, ki so bili del ali vse leto 2004 odsotni zaradi bolezni, v primerjavi z ostalimi zavarovanci, v boljšem položaju oz., da bi bilo tem zavarovancem to izplačilo prikazano dvakrat. Delavcu, ki se je pri delodajalcu zaposlil s 01.01.2004, nekaj časa delal in bil nato do konca leta 2004 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, se po določbi 4. odstavka 41. člena ZPIZ-1 za izračun pokojninske osnove upošteva plačo iz tekočega leta. Po stališču tožene stranke se delavcu, ki bi bil vse leto 2004 odsoten z dela zaradi bolezni, od 01.01.2005 dalje pa bi normalno delal, znesek plače na podlagi uspešnosti poslovanja sploh ne bi všteval v pokojninsko osnovo, čeprav udeležba delavcev na poslovnem rezultatu oz. uspešnosti poslovanja ni le rezultat tekočega dela v obračunskem letu, temveč nanjo lahko vplivajo tudi uspešnost poslovanja v preteklih obdobjih, pretekle investicije, inovacije in podobno. Zato dogovor o enakem izplačilu vsem zaposlenim glede na čas zaposlitve, ki sta ga stranki sprejeli v okviru avtonomnega urejanja pravic iz delovnega razmerja, ne pomeni privilegiranega položaja delavcev, ki so le del leta 2004 dejansko bili na delu.

Prejemke, od katerih so bili za vse delavce plačani prispevki, je potrebno upoštevati tudi v skladu s temeljnim načelom iz 6. odst. 7. čl. ZPIZ-1, da so pravice iz obveznega zavarovanja sorazmerne zavarovančevi plači ali drugim dohodkom in vplačanim prispevkom. Člen 42 ZPIZ-1 med prejemki, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo, ne določa enkratnih izplačil iz naslova uspešnosti poslovanja ali dobička. Glede na dogovor med delodajalcem in sindikatom se v pokojninsko osnovo za leto 2004 vključi celotni znesek 30.000,00 tedanjih SIT bruto, saj se ne nanaša na določeno krajše obdobje. Morebitne tehnične ali organizacijske težave pri prikazu števila ur na omenjenih obrazcih tudi za delavca, ki je bil vse ali del leta 2004 odsoten z dela zaradi bolezni ali drugih vzrokov, bo tožena stranka rešila z organizacijskimi ukrepi.

Posledica ugoditve tožbenemu zahtevku je v skladu s 154. čl. ZPP sklep, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti stroške postopka. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da izpodbijani sklep ne določa začetka teka paricijskega roka, je potrebno opozoriti na 2. odst. 320. čl. ZPP, po katerem ima sodba nasproti strankam učinek od dneva, ko jim je vročena. Ker je pritožba v celoti zavrnjena, je rok za plačilo stroškov za toženko pričel teči, ko je prejela prvostopenjsko sodbo, po podatkih iz vročilnice na listu št. 20 v spisu, 20.03.2007. Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo na podlagi 353. čl. ZPP.