Jedro

ZUS-1 sodišču prve stopnje ne prepoveduje, da bi odločitev o tožbi oprlo na spremenjeno dejansko podlago, vendar takšne odločitve ni mogoče sprejeti na seji. Kadar sodišče prve stopnje odloči na seji, lahko odloči le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (60. člen ZUS-1).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1) in 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 5.6.2007, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in navaja, da je tožnik v prošnji za azil navedel, tožena stranka pa povzela, da je pred prihodom iz matične države s svojo družino živel v N.P., torej na območju izvorne države, kjer ni bil preganjan, da je N.P. zapustil zato, ker tam ni imel stanovanja in zaposlitve. Ta dejstva so nesporna in jih tožba v ničemer ne izpodbija. Zato ni nobenega razloga, da sodišče ne bi sledilo tem navedbam iz tožnikove prošnje za azil in ugotovitvam tožene stranke, da tožniku v delu njegove matične države po njegovi izrecni izjavi ne grozi preganjanje. Zapustitev matične države zaradi tega, ker tam tožnik ni našel zaposlitve, je ekonomski razlog. Že ta razlog zadostuje za zavrnitev tožnikove prošnje za azil v pospešenem postopku. Ker tožnik ni predlagal nobenih novih dejstev in dokazov, je sodišče prve stopnje odločilo na seji.

Tožnik se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjuje, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in v nasprotju z dokazili v spisu, sodišče je odločitev oprlo na povsem drugo dejansko podlago in navedlo razloge, ki jih v svoji odločbi tožena stranka ni navedla. Ni opravilo glavne obravnave, zato se do teh razlogov ni mogel opredeliti; ker tožena stranka svoje odločitve ni oprla na ekonomski razlog, je razumljivo, da se do tega v tožbi ni opredelil. Sodišče prve stopnje ni preizkusilo odločbe tožene stranke v okviru tožbenih navedb, saj se ni opredelilo do tožbenih ugovorov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Obrazložitvi odločbe tožene stranke in izpodbijane sodbe potrjujeta, da sta odločitvi izdani na različni dejanski in pravni podlagi. Dejanska podlaga za odločitev tožene stranke je sklepanje, da razlogi, ki jih je tožnik podal v prošnji za azil (v skladu s 63. b. členom ZAzil), ko je navedel, da naj bi bil izpostavljen nadlegovanju s strani neznancev iz P., ne morejo predstavljati preganjanja v smislu opredelitve Direktive sveta EU, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004; da so tožnikove izjave o drugih dogodkih ali pomanjkljive, nelogične, pavšalne (tožnik jih zavestno ni želel konkretizirati), ali se nanašajo na časovno odmaknjene dogodke; da kaže okoliščina, da je sam poiskal možnost notranje razselitve (ko je živel v N.P., kjer ni bil preganjan, pa tam pa ni hotel ostati, ker ni imel zaposlitve niti stanovanja), da ob vrnitvi v matično državo ne bi bil preganjan. Na podlagi te dejanske podlage je tožena stranka štela tožnikovo prošnjo za očitno neutemeljeno na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z 2. alineo 36. člena Zazil in obrazložila, da je tožnik lažno predstavil razloge, zaradi katerih je v Republiki Sloveniji zaprosil za azil in s tem zavajal in zlorabljal azilni postopek in je očitno, da mu v matični državi ne grozi preganjanje. Odločitev sodišča prve stopnje pa temelji na sklepanju, da je tožnik v prošnji za azil kot razloge za zapustitev matične države navedel okoliščine, ki se nanašajo na njegovo ekonomsko stanje, in je tožnikova prošnja očitno neutemeljena iz razloga 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je tožnik v Republiko Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov.

ZUS-1 sicer sodišču prve stopnje ne prepoveduje, da bi odločitev o tožbi oprlo na spremenjeno dejansko podlago, vendar takšne odločitve ni mogoče sprejeti na seji. Kadar sodišče prve stopnje odloči na seji, lahko odloči le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (60. člen ZUS-1). Ta pogoj v obravnavni zadevi ni izpolnjen, saj tožena stranka tožnikovih navedb o življenju v N.P. ni opredelila kot navedb o razlogih za zapustitev matične države, iz prošnje za azil pa tudi izhaja, da je tožnik podal te izjave na vprašanje uradne osebe, kje se nahaja njegova družina in zakaj ni hotel ostati v N.P., na vprašanja o razlogih za zapustitev matične države pa je opisoval povsem druge dogodke. Podlago za sprejem odločitve na podlagi spremenjenih dejanskih okoliščinah ne predstavljata določbi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 in 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 in je zaradi njune uporabe v obravnavani zadevi podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 75. člena ZUS-1, ker je to vplivalo na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje.

Ker je podana bistvena kršitev določb postopka upravnega spora, katere pritožbeno sodišče ne more odpraviti, ne da bi tožnika prikrajšalo za možnost pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje o vloženi tožbi, je pritožbeno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek in v novem postopku odloči o tožnikovi tožbi v skladu s stališči iz tega sklepa.