Jedro

V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da mora tisti, ki trdi, da obstaja določena pravica ali pravno razmerje, to dokazati, ne pa tisti, ki trdi, da pravice oziroma pravnega razmerja ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točka izreka glede G. V.) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek za 30 dni oziroma do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, v kolikor bo v tem roku vložena ustrezna tožba (1. točka in 4. točka izreka). G.V. in R.P.V. je napotilo na pravdo, da zoper S.P in B.P vložita tožbo na ugotovitev, da obstoji dedna pravica GV iz naslova zunajzakonske skupnosti med zapustnikom in G.V. (2. točka izreka). Določilo je rok 30 dni za vložitev tožbe, sicer bo postopek nadaljevalo, ne glede na zahtevek, glede katerega jo je napotilo na pravdo (3. točka izreka).

2. Zoper sklep o napotitvi na pravdo (2. točka izreka) se je pritožila dedinja G.V. zaradi zmotne uporabe prvega odstavka 213. člena Zakona o dedovanju (ZD). Okoliščine njenega primera se razlikujejo od okoliščin v drugih zapuščinskih postopkih, kjer kot dedinja uveljavlja svojo zunajzakonsko pravico tudi partnerica zapustnika. Poudarja, da se je v zapuščinskem postopku že dokazalo, da živi na istem naslovu, na katerem je živel zapustnik, da ima z zapustnikom otroka in da je izpolnila smrtovnico po zapustniku. V sicer neveljavnem zapisu ustne oporoke z dne 25.8.2005 jo je zapustnik naslovil kot zunajzakonsko partnerico ter zakonito in nujno dedinjo in jo določil za svojo oporočno dedinjo. Svojstvo zakonite dedinje pa ji je priznala tudi zapustnikova sestra in skrbnica mladoletnega dediča R.V, K.Z. Sklicuje se že na izvedene dokaze, to je izpovedbo odvetnice N.M, ki ji je zapustnik sam povedal, da je G.V njegova zunajzakonska partnerica. Zapuščinsko sodišče bi moralo pretehtati trditve, ugotovitve in dokaze, ki so na strani dedinje G.V in tiste, ki so na strani dedičev S. in B.P, ki za zanikanje zunajzakonske skupnosti ne postavita nobenih trditev in tudi ne ponudita nobenih dokazov. Njima bi v bodoči pravdi moralo sodišče dodeliti vlogo tožnikov. Navaja, da je sodna praksa že zavzela stališče, da ni vedno zunajzakonska partnerica tista, ki mora biti napotena na pot pravde in se v zvezi s tem sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 2020/2003. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da na pot pravde napoti dediča S in B.P z zahtevkom, da G.V ni bila izvenzakonska partnerica zapustnika pok. D.P. 3. Zakoniti dediči na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje in se pridružuje njegovim pravilnim razlogom, da mora tožbo vložiti tožnica, ki zatrjuje obstoj dedne pravice po zapustniku. Njena pravica, v primerjavi s pravico zapustnikovih sinov S in B.P (zakonitih dedičev) je manj verjetna (prvi odstavek 213. člena ZD). V primeru, da G.V s tožbo ne bi uspela, bi, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, prišlo do zakonitega dedovanja, zato zakonita dediča tudi nimata interesa za vložitev tožbe, da G.V ne pripada dedna pravica.

6. Zapuščinsko sodišče lahko samo odloča le v primeru, če je odločitev odvisna od pravnega in ne od dejanskega vprašanja. Določba 210. člena ZD nalaga zapuščinskemu sodišču, da v primeru spornosti dejstev, od katerih je odvisna kakšna pravica, stranki napoti na pravdo. Obstoj dedne pravice je negotov zaradi spornosti dejstev – obstoja zunajzakonske skupnosti med G.V. in sedaj pokojnim D.P. Kot je razvidno iz zapisnika zapuščinske obravnave z dne 14.7.2010, zakonita dediča S in B.P „ne priznavata obstoja izvenzakonske skupnosti zapustnika z G.V“ in ne, kot trdi pritožnica, „ne priznavata dedne pravice iz naslova izvenzakonske skupnosti“. Vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti, ki je zakonita dediča ne priznavata, na podlagi katere G.V izvaja svojo dedno pravico, pa je dejansko vprašanje. Dejstva, na katera se sklicuje pritožnica (da je z zapustnikom živela na istem naslovu; da ima z njim otroka, da je izpolnila smrtovnico po zapustniku), ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje, zapolnjujejo pravni standard zunajzakonske skupnosti (12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR), ki jo bo morala tožnica dokazovati v pravdi. Ni v pristojnosti zapuščinskega sodišča, da presoja dokaze, kot je očitno zmotno prepričana pritožnica (sklicevanje na „pričanje“ odvetnice N.M).

7. V sodni praksi je bilo že večkrat (I Cp 1676/2006; III Cp 161/2009 ….) zavzeto stališče, da mora tisti, ki trdi, da obstaja določena pravica ali pravno razmerje, to dokazati, ne pa tisti, ki trdi, da pravice oziroma pravnega razmerja ni. Morebitno drugačno stališče v zadevi II Cp 2020/2003 (v bazi odločb IESP je ni), na katero se sklicuje pritožnik, tudi če bi bila zadeva primerljiva (pritožnica okoliščin, ki bi omogočale presojo primerljivosti ne navaja), drugačne odločitve ne narekuje.

8. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prvi odstavek 213. člena ZD in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP v zvezi s 163. členom ZD), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.