Jedro

Očitek v izreku pravnomočne sodbe, da se je obsojenec na domu svojega očeta povezal z banditom F.P., ne pomeni nobenega od izvršitvenih dejanj, naštetih v 14. točki 3. člena ZKLD. V tem pogledu prav tako niso relevantne navedbe v izreku, da je bil obsojenec navzoč pri pogovoru, pri katerem so razpravljali o akcijah križarjev in da je slišal, da se je tolpa sestala na drugem mestu ter o pomoči, ki jo je bila tolpa deležna v hrani in pijači.

Izrek

Zahtevi državnega tožilca se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba pa se tudi po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obsojena V.U. in F.P. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i t a o b t o ž b e , a) obsojeni V.U., da se je v februarju 1950 povezal na domu svojega očeta I.U. v R. z banditom F.P., ki je takrat prišel oborožen z dvema pištolama v družbi s članom tolpe A.S., oboroženim z eno pištolo in prisostvoval pogovoru, v teku katerega so razpravljali o akcijah križarjev, ki bodo napadli Š., videl tudi letake, ki jih je prinesel S. z napisom "Vsi k orožju" in bil poučen o sestanku tolpe pri S., kakor tudi o pomoči v hrani in pijači; b) obsojena F.P., da se je januarja 1950 povezala z banditom J.G., ki jo je informiral, da je pobegnil iz zaporov in je videla, da je oborožen ter se z njim še ponovno sestajala in jo je G. informiral, da namerava pobegniti preko državne meje in da se skriva pri M.Š.; in da sta tako podpirala osebe, ki so pobegnile pred oblastmi in člane oboroženih tolp; s čimer naj bi storila, obsojeni V.U. pod točko a), obsojena F.P. pa pod točko b), kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD.

Po 1. odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški tega dela postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojencev in potrebni izdatki ter nagrada njunih zagovornikov proračun.

Obrazložitev

Obsojena V.U. in F.P. sta bila s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 24.08.1950, prvi pod točko VI, druga pa pod točko V sodbe, s še štirimi drugimi obsojenci, spoznana za kriva kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD. Po 4. odstavku 4. člena v zvezi z 12. členom ZKLD je sodišče vsakemu od njiju izreklo kazen tri leta odvzema prostosti s prisilnim delom in ju obsodilo na izgubo državljanskih pravic od točke a do č 37. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ - 47), to je izgubo volilne pravice, pravice do pridobitve ali opravljanja funkcij v družbenih organizacijah in društvih, pravice do javnega nastopanja in pravice nositi častne naslove, rede in odlikovanja za dobo enega leta. Po 65. členu KZ - 47 jima je sodišče v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu od 01.03.1950 dalje. Na podlagi 4. odstavka 89. člena ZKP-48 ju je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je Vrhovno sodišče pritožbi obsojenih F.P. in V.U. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojeni V.U. je bil z ukazom Prezidija ljudske skupščine FLRJ z dne 31.12.1951 zaradi pomilostitve odpuščen s prestajanja kazni dne 04.01.1952, obsojena F.P. pa z istim ukazom dne 05.01.1952. Zoper to pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. na podlagi 1. in 2. odstavka 421. člena ZKP v korist obsojenega V.U. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega V.U. po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe za kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena, po uradni dolžnosti pa je bilo izpodbijano pravnomočno sodbo treba spremeniti tudi v korist obsojene F.P. Za storilca kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD je veljal zlasti, kdor je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe in podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zatočišče, jim pošiljal, skrival ali prenašal orožje, hrano, material, denar in drugo, in služil za vzdrževanje zveze in delal druge usluge ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi. Nobeno od primeroma naštetih oblik izvršitve tega kaznivega dejanja ni bilo mogoče uresničiti drugače kot z aktivnim delovanjem, vključno z oviranjem državnih organov pri odkrivanju in ulovitvi oseb, ki so pobegnile pred oblastmi.

V izreku pravnomočne sodbe je kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojen V.U., opisano tako, da ga je storil s tem, da se je na domu svojega očeta povezal z banditom F.P. Zahteva ima prav, da tak očitek, ki tudi ni v ničemer konkretiziran, ne pomeni nobenega od izvršitvenih dejanj, naštetih in inkriminiranih v 14. točki 3. člena ZKLD. Tudi z uporabo analogije intra legem, torej s sklepanjem na podlagi meril, ki jih navedena norma vsebuje, ni mogoče priti do drugačnega pravnega sklepa. Prav tako navedbe v izreku in opisi oborožitve "bandita", da je bil obsojenec navzoč pri pogovoru, pri katerem so razpravljali o akcijah križarjev in da je slišal, da se je tolpa sestala tudi na drugem mestu ter o pomoči, ki jo je bila tolpa deležna v hrani in pijači, v tem pogledu niso relevantne. Zato se je treba strinjati z vložnikom, da opisana povezava ne pomeni izvršitvenega dejanja očitanega kaznivega dejanja, pasivno poslušanje razgovora med obsojenčevim očetom in križarji pa tudi ne spada med ravnanja, s katerimi je bilo mogoče storiti to kaznivo dejanje.

Vrhovni državni tožilec v zahtevi navaja, da bi ob drugačnem dejanskem opisu utegnilo biti podano kaznivo dejanje opustitve ovadbe po 1. odstavku 8. člena ZKLD, vendar pa da zakonski znaki tega kaznivega dejanja v opisu niso zajeti in da zato ne gre niti za to kaznivo dejanje. V zvezi s to navedbo je treba opozoriti tudi na določbo druge alinee 1. točke 1. odstavka 3. člena Zakona o popravi krivic (ZPKri), ki po vsebini izključuje kaznivost za tako dejanje, ko predpisuje, da se na podlagi tega zakona šteje, da gre za bivšega političnega zapornika, zlasti, če (je) odvzem prostosti tej osebi temelji na uporabi 8. člena ZKLD, če je bil storilec zakonec, krvni sorodnik v ravni črti, brat ali sestra, posvojitelj ali posvojenec. Z naznanitvijo kaznivega dejanja bi v konkretnem primeru obsojeni V.U. ovadil svojega očeta I.U., torej krvnega sorodnika v ravni črti.

Dejanje, za katero je bil obsojen V.U., ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD, pa tudi ne kateregakoli s takratno zakonodajo predpisanega kaznivega dejanja. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo po 1. odstavku 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obsojenega V.U. po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

V skladu z določbo 2. odstavka 424. člena ZKP je enako po uradni dolžnosti ravnalo tudi s tistim delom sodbe, s katerim je bila obsojena za kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD F.P. Ugotovilo je namreč, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v korist obsojenega V.U., podani tudi v korist te obsojenke, glede katere ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Zato je Vrhovno sodišče ob reševanju zahteve državnega tožilca za varstvo zakonitosti po uradni dolžnosti tudi obsojeno F.P. po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD.

Glede na tak izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, je na podlagi 1. odstavka 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, nastali v tem delu, potrebni izdatki obsojenih V.U. in F.P. ter potrebni izdatki in nagradi njunih zagovornikov proračun.