Jedro

Če je oseba, na katero se glasi akt o podržavljanju, umrla pred podržavljenjem, se šteje, da je bilo premoženje podržavljeno njenim pravnim naslednikom. Če je s prisojilno listino sodišča kot pravni naslednik umrlega določen le eden od dedičev, se po 11. členu ZDen le tega šteje za podržavljenca in se zanj ugotavlja izpolnjevanje drugih pogojev (zlasti državljanstvo) po ZDen, da bi bil upravičen do vračila premoženja. Če se ugotovi, da ta oseba ne izpolnjuje pogoja državljanstva po 1. odstavku 9. člena ZDen, se za upravičence po 12. členu ZDen štejejo njeni pravni nasledniki, če izpolnjujejo pogoje iz 1. odstavka 9. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 5.2.2004, s katero je ta v 1. točki ugodila njuni pritožbi in odpravila odločbo Upravne enote Ž. z dne 21.11.2002, v 2. točki pa pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Ž. z dne 3.10.2002, zavrnila. Prvostopni organ je z odločbo z dne 3.10.2002 zavrnil denacionalizacijski zahtevek za vrnitev premoženja, podržavljenega AA, rojeni 1896, umrli 1986, nazadnje stanujoči v C. Z odločbo z dne 21.11.2002 pa je prvostopni organ zavrgel pritožbo tožnikov zoper odločbo z dne 3.10.2002, ker je ugotovil, da odvetnica ni imela pooblastila vlagateljev denacionalizacijskega zahtevka. V obrazložitvi k 1. točki izreka je tožena stranka navedla, da prvostopni organ ni imel podlage za zavrženje pritožbe zoper odločbo z dne 3.10.2002, ker je bila ta pravočasna in vložena po upravičeni osebi, zato je odpravila odločbo o njenem zavrženju in sama odločala o tej pritožbi ter jo zavrnila. V obravnavanem primeru namreč niso izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo, kajti niti AA, ki je bila lastnica obravnavanega premoženja ob podržavljenju, niti nobeden od njenih sinov BB, CC in DD ob podržavljenju niso bili državljani Jugoslavije in Slovenije, zato niso denacionalizacijski upravičenci.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka in se je na te razloge izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Pritrdilo je ugotovitvam in odločitvi, da niti nekdanja lastnica podržavljenega premoženja AA ni upravičenka, ker ne izpolnjuje pogoja glede državljanstva po 1. odstavku 9. člena ZDen, niti niso upravičenci njeni trije pravni nasledniki po 12. členu ZDen, ker prav tako ne izpolnjujejo pogoja glede jugoslovanskega državljanstva po 1. odstavku 9. člena ZDen.

Zato je kot neutemeljene zavrnilo tožbene ugovore o napačni ugotovitvi dejanskega stanja in kršitvi materialnega prava. Pritrdilo je tudi dejstvu, da je bilo podržavljeno premoženje AA, čeprav ta ni bila zemljiškoknjižna lastnica, ker njeno lastništvo izhaja iz prisojilne listine Okrajnega sodišča v Šoštanju z dne 30.9.1943, čeprav se nanjo ni glasila zaplembena odločba. Glede na to prvostopno sodišče tudi meni, da je bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje in da so bila ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva na podlagi listin in dokazil, iz njih pa izhaja sklep, da niti prejšnja lastnica niti njeni pravni nasledniki niso upravičenci do denacionalizacije. V denacionalizacijskem postopku se ne presoja zakonitost akta o podržavljenju. Menilo je, da 11. člen ZDen v obravnavanem primeru ni bil uporabljen, pa tudi če bi bil, odločitev glede denacionalizacije ne bi mogla biti drugačna, zato je zavrnilo pritožbene ugovore v zvezi z njim.

Tožeči stranki vlagata zoper prvostopno sodbo pritožbo zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava kot posledice zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz sodbe izhaja, da je tožena stranka odgovorila na tožbo, tega odgovora pa tožeča stranka nikoli ni prejela, zato so bila bistveno kršena pravila postopka v upravnem sporu, ker tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjasni o navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo, zaradi česar je treba pritožbi zoper sodbo ugoditi in odločbo razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kršitev materialnega prava je podana zato, ker upravičenja do denacionalizacije ne izključuje že neizkazanost jugoslovanskega državljanstva bivše lastnice AA oziroma njenih pravnih naslednikov. V tem primeru je še vedno sporno vprašanje, komu je bilo premoženje podržavljeno, ali pokojnemu EE ali njegovi ženi Z. oziroma ali je bilo podržavljeno njunim trem sinovom. Akt o podržavljenju se glasi EE, ki je bil ob njegovi izdaji že šest let mrtev, torej premoženje ni moglo biti zaplenjeno njemu. Prvostopno sodišče napačno ugotavlja, da ne gre za dejanski stan po 11. členu ZDen, ker naj bi premoženje prešlo v last AA, kljub temu, da zemljiškoknjižni prenos ni bil izveden. Tožena stranka namreč navaja, da je upoštevaje prisojilno listino in upoštevaje določbe 11. člena ZDen premoženje bilo dejansko podržavljeno AA Tako je obrazložitev prvostopne sodbe sama s seboj v nasprotju, saj hkrati, ko šteje kot pravilne in zakonite razloge tožene stranke iz izpodbijane odločbe, navaja druge razloge. Tožniki ponovno zatrjujejo, da je bilo premoženje v celoti last EE, ki je umrl leta 1939, in da je zaplembena odločba nična, zato se postavlja vprašanje, ali je bilo premoženje sploh komu podržavljeno v skladu s takrat veljavnimi predpisi. Lastnica tega premoženja namreč nikoli ni bila AA. Tožena stranka in prvostopno sodišče sta zavzela stališče, da je treba zahtevek zavrniti, ne glede na to, komu je bilo premoženje zaplenjeno. To pa ni zakonito, saj bi moralo z gotovostjo ugotoviti in zavzeti konkretno stališče, komu je bilo premoženje podržavljeno. V tem primeru torej ne pride v poštev 11. člen ZDen, saj pravnim naslednikom po 9.5.1945 očitno ni bilo priznano jugoslovansko državljanstvo kot za izpolnitev tega pogoja kumulativno zahteva zakon. Pritožbenemu sodišču zato predlagata, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke z dne 5.2.2004 odpravi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot sta v obravnavanem primeru tožnikoma pravilno pojasnila že prvostopno sodišče in tožena stranka, v denacionalizacijskem postopku ni mogoče izpodbijati akta o podržavljenju, temveč je mogoče le vračati premoženje, ki je bilo podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore, ki se nanašajo na to, da bi bilo treba akt o podržavljenju šteti za neobstoječ oziroma ničen in ga za takega razglasiti. Kot neutemeljene posledično zavrača tudi pritožbene navedbe, da obravnavano premoženje glede na to, da se akt o podržavljenju, izdan leta 1945 oziroma 1946 glasi na osebo, ki je umrla leta 1939, sploh ni bilo podržavljeno.

Kot neutemeljene pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene navedbe, da v obravnavanem primeru niti ni ugotovljeno, komu je bilo premoženje podržavljeno. Pravilno je namreč stališče prvostopnega sodišča in prej obeh upravnih organov, da je treba v tem primeru kot lastnico obravnavanega premoženja ob podržavljenju šteti AA. Čeprav se akta o podržavljenju, to sta odločba Okrajne zaplembne komisije v C. z dne 5.10.1945, in odločba Okrajnega sodišča v Celju z dne 14.2.1946, glasita na EE, ki pa je bil že leta 1939 mrtev, kar v tem sporu ni sporno, se tudi po presoji pritožbenega sodišča ta oseba ne more šteti za lastnika ob podržavljenju. Zato je treba tudi po presoji pritožbenega sodišča ob pravilni uporabi 11. člena ZDen in na podlagi prisojilne listine Okrajnega sodišča v Šoštanju z dne 3.9.1943, čeprav ta v zemljiški knjigi ni bila izvedena, v denacionalizacijskem postopku šteti za lastnico ob podržavljenju AA.

V 11. členu ZDen je določeno, da se v primeru, če je oseba umrla pred 28.8.1945 (oziroma za območje, ki je po drugi svetovni vojni bilo del svobodnega tržaškega ozemlja pred 15.9.1947), njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, šteje, da je bilo podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na koga se je glasil akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom po 9.5.1945 priznano jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo.

Ta določba ima namreč po presoji pritožbenega sodišča dva dela. V prvem delu se pojasni, kdo se lahko šteje za prejšnjega lastnika, če je bil akt o podržavljenju izdan osebi, ki je umrla pred 28.8.1945, pa se je akt o podržavljenju kljub temu glasil nanjo; in drugi del, ki določa, da so te osebe, torej pravni nasledniki pred izdajo akta o podržavljenju umrle osebe, upravičenci do denacionalizacije, če jim je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo po 9.5.1945. Prvi del navedene določbe je pomemben za to, da se sploh ugotovi, za koga se ugotavlja izpolnjevanje drugih z ZDen predpisnih pogojev (zlasti državljanstvo), drugi del pa za to, da se ugotovi, ali je ta oseba upravičenec v smislu ZDen, torej oseba, ki izpolnjuje vse z ZDen predpisane pogoje in se ji zato premoženje po ZDen vrne.

Ker pa AA po 9. 5. 1945 ni bilo priznano jugoslovansko državljanstvo, kar v obravnavanem primeru ni sporno, je po presoji pritožbenega sodišča pravilno in zakonito stališče prvostopnega sodišča in obeh upravnih organov, da ni upravičenka do denacionalizacije. Zato bi lahko kot upravičenci do denacionalizacije na podlagi 12. člena ZDen vstopili na njeno mesto njeni pravni nasledniki, če bi jim bilo jugoslovansko državljanstvo po 9.5.1945 priznano, in če bi ga imeli ob podržavljenju. Vendar tudi ti jugoslovanskega državljanstva ob podržavljenju niso imeli oziroma jim po 9.5.1945 ni bilo priznano, kar v tej zadevi tudi ni sporno, zato je po presoji pritožbenega sodišča pravilno in zakonito tudi stališče prvostopnega sodišča in obeh upravnih organov, da tudi pravni nasledniki AA niso denacionalizacijski upravičenci.

Kot neutemeljen zavrača pritožbeno sodišče tudi pritožbeni ugovor, da so bila v obravnavanem primeru bistveno kršena pravila postopka v upravnem sporu s tem, ko tožeči stranki ni bil vročen odgovor tožene stranke na pritožbo in da je treba že zaradi navedenega razloga razveljaviti sodbo prvostopnega sodišča. Takšna kršitev pravil postopka v 3. odstavku 72. člena ZUS ni navedena kot absolutna kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Torej ni treba v vsakem primeru razveljaviti sodbe zaradi takšne kršitve, temveč le v primeru, če bi to lahko vplivalo na onemogočanje stranke, da uspešno uveljavlja svoje pravice v postopku. Takšna kršitev pa po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni podana, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla le, da prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zaradi nevročitve takšnega odgovora na tožbo torej po presoji pritožbenega sodišča tožnikoma niso bile kratene pravice v postopku.

Kot neutemeljeno pa pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeno navedbo, da je obrazložitev prvostopne sodbe sama s seboj v nasprotju in da bi bilo treba že zaradi tega razloga izpodbijano sodbo razveljaviti. Prvostopno sodišče res v obrazložitvi izpodbijane sodbe najprej v celoti pritrdi odločitvi in razlogom tožene stranke in se pri tem sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS, tožena stranka pa je AA štela za prejšnjo lastnico na podlagi 11. člena ZDen. Nato pa na koncu obrazložitve sodbe navaja, da v obravnavanem primeru 11. člen ZDen niti ni bil uporabljen. Vendar pritožbeno sodišče meni, da v tem primeru ne gre za takšno medsebojno neskladno obrazložitev, da bi bilo treba zaradi tega razveljaviti prvostopno sodbo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč povsem jasno, da je prvostopno sodišče štelo za pravilno stališče upravnih organov, da je kot lastnico ob podržavljenju treba šteti AA, da pa je ni mogoče šteti za upravičenko zaradi neizkazanega jugoslovanskega državljanstva, torej je za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge. Prav tako je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno, da je prvostopno sodišče pritrdilo tudi stališču upravnih organov, da tudi pravni nasledniki AA niso upravičenci zaradi neizkazanega jugoslovanskega državljanstva, torej je tudi za to svoje stališče navedlo utemeljene razloge.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.