Jedro

Pri tožniku je prišlo do izgube delazmožnosti za opravljanje pridobitnega dela. Zato je njegov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 3. 2011 in odločbo št. ... z dne 24. 8. 2010 (I. tč. izreka), tožnika z dnem 28. 7. 2010 razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter mu od tega dne dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine (II. tč. izreka) ter toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni izda posebno odločbo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine (III. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo, iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, vlaga pritožbo tožena stranka. Meni, da kljub dodatnim pojasnilom izvedenca na naroku za glavno obravnavo ni mogoče sprejeti njegovega mnenja, da gre pri tožniku za diagnozo „rezidualna shizofrenija“, saj niso bili izpolnjeni diagnostični kriteriji za diagnozo. Široko in ohlapno zastavljeni kriteriji niso v skladu z mednarodno klasifikacijo bolezni. Rezidualna shizofrenija je namreč oblika shizofrenije, ki nastopi po drugih oblikah shizofrenije (npr. paranoidna shizofrenija), pri tožniku pa je bila opisana le ena psihotična epizoda in še takrat se je prepletala z zlorabo alkohola. V medicinski dokumentaciji ni najti opisa, ki bi kazal na to, da je imel tožnik kadarkoli v življenju shizofrenijo in to kljub temu, da se je zdravil pri različnih psihiatrih. Pri tožniku tudi niso opisane ljubosumne blodnje. Na to diagnozo tudi ni mogoče sklepati na podlagi dejstva, da je bil tožnik dvakrat zdravljen v psihiatrični bolnici brez privolitve. Znano je tudi, da se ob dolgotrajni škodljivi rabi alkohola utegnejo pojaviti psihične motnje s poudarjeno ljubosumnostjo. Tudi ob drugem bolnišničnem zdravljenju ni bila ugotovljena shizofrenija. Tožena stranka meni, da diagnostika in zdravljenje pri tožniku nista zaključena in da je ugotavljanje shizofrenije pri tožniku brez ustrezne diagnostike neutemeljeno. Posledično tožnik ni upravičen do trajnih razbremenitev pri delu. Sodišče tudi ni uporabilo določbe 106. čl. ZPIZ-1, čeprav gre za zavarovanca, ki je pridobil pravico na podlagi invalidnosti, ki je nastala pred dopolnjenim 45. letom starosti.

Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. Predlaga, da sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 1. 3. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 24. 8. 2010. Tožena stranka je v predsodnem postopku tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnila. Tožnik je s tožbo zahteval razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Sodišče prve stopnje je razčiščevalo dejansko stanje med drugim tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca mag. A.A., dr. med., specialista psihiatrinje. Slednji je ugotovil, da je vsebinsko ves čas vodenja tožnika, torej tako bolnišnično kot ambulantno, opisovana shizofrenija s tipičnim naborom simptomov. Ocenil je, da gre pri tožniku za tipično sliko kronificiranega shizofrenskega procesa, pri katerem so blodnje pod vplivom nevroleptične terapije izzvenele, preostala pa je neproduktivna simptomatika v smislu F20.5 Rezidualna shizofrenija po MKB 10. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo oceni izvedenca in odločilo, da se tožnik zaradi popolne nezmožnost za opravljanje pridobitnega dela z dnem 28. 7. 2010 razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu od tega dne dalje prizna pravica do invalidske pokojnine.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št.106/99 s sprememb.), veljaven v spornem obdobju, določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti (1. alinea 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1).

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je pri tožniku nedvomno prišlo do izgube delazmožnosti. Navedeno je sodni izvedenec jasno zapisal v izvedenskem mnenju, ki ga je po pripombah tožene stranke dodatno pojasnil tako pisno kot tudi zaslišan na naroku. Izvedensko mnenje je izdelano strokovno in prepričljivo, zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Zgolj pavšalno ugovarjanje tožene stranke, da pri tožniku ne obstoji izguba zmožnosti za organizirano pridobitno delo in posledično invalidnost, ker v medicinski dokumentaciji ni najti diagnoze „shizofrenija“, ne more omajati strokovnosti izdelave izvedeniškega mnenja oziroma tožena stranka ni navedla nič konkretnega, kar bi vzbudilo dvom v ugotovitve izvedenca, da tožnik ni več delazmožen. Tožena stranka je navedbe, kot jih podaja v pritožbi, podala že v svojih pripombah na izvedensko mnenje, zaradi česar je sodišče nato izvedenca tudi vabilo na obravnavo. Slednji je nato jasno, izčrpno in strokovno pojasnil, kakšno je zdravstveno stanje tožnika, obenem je odgovoril tudi na prav vse navedbe tožene stranke. Povedal je tudi, da za ugotovitev diagnoze ni bil ključen pregled tožnika, ki ga je opravil, pač pa je o takšni diagnozi domneval že iz pregleda medicinske dokumentacije, osebni pregled pa je diagnozo samo še potrdil. Mnenje izvedenca o tem, da je tožnikova delovna zmožnost popolnoma izgubljena je skladno tako z mnenjem tožnikove osebne zdravnice, ki je podala predlog za uvedbo postopka, kot z mnenjem tožnikovega večletnega lečečega zdravnika B.B., dr. med., spec. psihiatra. Tudi slednji je ocenil, da je tožnik nezmožen za pridobitno delo, da potrebuje redno psihiatrično vodenje zaradi nevarnosti poslabšanja bolezni, ter da ni pričakovati, da bi z zdravljenjem dosegli ozdravitev. Bistveno je torej, da se mnenje izvedenca glede tožnikove delazmožnosti v ničemer ne razhaja niti z mnenjem tožnikovega lečečega zdravnika psihiatra niti tožnikove osebne zdravnice, zato niti niso odločilnega pomena navedbe tožene stranke o tem, da je izvedenec postavil drugačno diagnozo, kot tožnikov lečeči zdravnik psihiater.

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na 106. čl. ZPIZ-1, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavljajo pritožbene novote, ki so kot takšne nedovoljene, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP). Sicer pa so določbe 106. čl. ZPIZ-1 kogentne narave, zaradi česar lahko tožena stranka, v kolikor so podani pogoji po tej določbi, zavarovanca s pisnim vabilom pozove na kontrolni pregled pred invalidsko komisijo.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih so sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.