Jedro

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov z dne 6. 10. 2020, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 zaradi zatrjevanega zmanjšanega obsega dela. Pravilno je ugotovilo, da kljub sicer zmanjšanemu obsegu poslovanja toženke redna odpoved ni zakonita, ker je toženka v času, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zaposlovala študente ter dvema delavcema, ki sta se jima iztekli pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ponudila v podpis pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je v roku 15 dni dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 6. 10. 2020 nezakonita (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnika pozove nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, razen za obdobje zaposlitve pri A. d. o. o. od 24. 5. 2021 do prenehanja delovnega razmerja pri tem podjetju, prizna vse pravice iz naslova delovnega razmerja, vključno s priznanjem delovne dobe, obračunom pripadajočega nadomestila plače ter izplačilom pripadajočih zneskov, zmanjšanih za ustrezni neto znesek prejetega denarnega nadomestila za brezposelnost v obdobju od 18. 11. 2020 do 17. 2. 2021 v višini 892,50 EUR bruto mesečno in v obdobju od 18. 2. 2o21 do 17. 5. 2021 v višini 749,86 EUR bruto mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (glede vzpostavitve delovnega razmerja in reparacije v obdobju zaposlitve tožnika drugje ter glede zahtevanega višjega nadomestila plače v višini prejetega denarnega nadomestila za brezposelnost) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške v višini 632,81 EUR na račun Delovnega sodišča v Mariboru (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Citira dele obrazložitve izpodbijane sodbe. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da so neutemeljene trditve, da je bilo zaradi sprejetih posebnih ukrepov v zvezi z epidemijo v času odločitve za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi okrnjeno poslovanje tožene stranke kot gospodarske družbe. Meni, da ni pravilno, da je lahko le formalno razglašena epidemija Covid-19 vplivala na poslovanje toženke in da so bile s preklicem epidemije odpravljene vse negativne finančne posledice na njeno poslovanje. Trdi, da take posledice trpi še danes, splošno znano pa je, da niso bile vse negativne posledice odpravljene s preklicem epidemije. Opozarja, da je bila epidemija ponovno razglašena prej kot dva tedna po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Navaja, da so navedene ugotovitve v nasprotju z ugotovitvami, da je pri toženi stranki v letu 2020 dejansko prišlo do upada poslovanja v določeni meri, in sicer za slabih 20 %. Zatrjuje selektivno povzemanje izpovedi priče B.B. v zvezi z okrnjenim poslovanjem tožene stranke. Ponavlja, da je ta izpovedal, da je obseg poslovanja padel za 30 do 40 %, da je razlog za zmanjšanje obsega poslovanja pri toženi stranki Covid-19 in posledično zaprtje bolnišnic, da se oteženo poslovanje ni kazalo, je pa tudi tožnik videl, da je manj prevozov, se o tem s toženo stranko tudi pogovarjal ter da se je epidemija odražala na poslovanju tako, da ni bilo toliko dela in zato niso mogli odrejati toliko prevozov. Meni, da je s selektivnim povzemanjem izpovedi navedene priče podana bistvena kršitev določb ZPP, saj gre za nasprotje med razlogi v sodbi in izvedenimi dokazi, sodišče prve stopnje pa je neutemeljeno za neverodostojno štelo izpoved navedene priče glede vpliva epidemije Covid-19 na poslovanje tožene stranke. Dalje navaja, da je podano nasprotje med stališčem sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi reorganizacije poslovna odločitev delodajalca, v smotrnost in smiselnost katere se sodišče ne more spuščati, ter da je izbira delavca za odpoved prosta odločitev delodajalca, in na nasprotni strani ugotovitev, da ni podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker bi morala toženka pred odpovedjo prenehati zaposlovati delavce, ki jim je prenehala pogodba o zaposlitvi za določen čas. Zatrjuje kontradiktornost teh zaključkov, saj je sodišče po eni strani ugotovilo, da je pri toženki dejansko prišlo do upada poslovanja, na drugi strani pa, da poslovni razlog ni obstajal, ter da gre sicer za prosto odločitev delodajalca, kateremu izmed delavcev bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi, po drugi strani pa delodajalec pred odpovedjo ne bi smel sklepati novih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Pove, da je dejansko šlo za izbiro med delavci, ki so že bili zaposleni pri toženki in med katerim je izbrala tiste, ki jih najlažje pogrešajo, sodišče prve stopnje pa te proste izbire ni upoštevalo. Meni, da se je sodišče prve stopnje nedopustno spustilo v presojo poslovne odločitve tožene stranke, zaradi česar je napačna ugotovitev o neobstoju poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev povračila stroškov pritožbenega postopka toženki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Po vsebini pritožnik uveljavlja drug odpovedni razlog – zmotno uporabo materialnega prava, ker se ne strinja s stališčem, da poslovni razlog ni podan, če hkrati z odpovedjo enemu delavcu zaposluje druge delavce za nedoločen čas ali študente.

7. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, saj je sodišče prve stopnje povsem ustrezno povzelo izpoved priče B.B., toženka pa nasprotuje dokazni oceni izpovedi te priče v zvezi z upadom poslovanja zaradi razglasitve epidemije koronavirusne bolezni. To pa je pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov z dne 6. 10. 2020, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) zaradi zatrjevanega zmanjšanega obsega dela. Pravilno je ugotovilo, da kljub sicer zmanjšanemu obsegu poslovanja toženke redna odpoved ni zakonita, ker je toženka v času, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zaposlovala študente ter dvema delavcema, ki sta se jima iztekli pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ponudila v podpis pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas.

9. Toženka v pritožbi nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede stopnje upada obsega njenega poslovanja. Ta je prepričljiva in ustrezno argumentirana, tako da vanjo pritožbeno sodišče ne dvomi. Poleg tega niti ni bistveno, za kolikšen odstotek je upadel obseg poslovanja toženke, saj je kot glavni razlog za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi iz poslovnega razloga sodišče prve stopnje ugotovilo toženkino zaposlovanje drugih delavcev ter študentov v času, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker naj ne bi imela dovolj dela (prevozov) in zato ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom.

10. Toženka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi, da je v času odpovedi zaposlila študente ter da je ponudila pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas delavcema, ki se jima je pri njej iztekla pogodba o zaposlitvi za določen čas. Njeno sklicevanje na svobodno gospodarsko pobudo ter pristojnost delodajalca za sprejemanje poslovnih odločitev ter izbiro delavcev, ki jim bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ni utemeljeno. Upoštevaje sodno prakso in tudi Priporočilo št. 166 k Konvenciji MOD št. 158, je odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep delodajalca tudi v primeru obstoja poslovnega razloga. Presoja o tem, ali razlogi, ki jih navaja delodajalec, dejansko zadoščajo za utemeljenost odpovedi, je prepuščena sodišču, ki pa se ne more zadovoljiti le z ugotovitvijo, da je poslovni razlog podan, ker je prišlo do upada prometa in potrebe po zmanjšanju števila zaposlenih. Delodajalec ima sicer z ustavo zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude - v ta okvir sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih in prerazporeditev nalog - vendar ta ni absolutna. Uravnotežena mora biti s pravicami zaposlenih. Če namesto odpovedi pogodb o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca, ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato okoliščina, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbe o zaposlitvi zaposlenim zaradi poslovnega razloga (ker izkazuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih), na enakih delih zaposluje delavce za določen čas (oziroma s takimi delavci sklepa pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas), najema agencijske delavce ali študente, ni nepomembna. Ohranitev zaposlitev delavcev ima načeloma prednost pred zagotavljanjem dela najetih delavcev, ki niso v delovnem razmerju pri delodajalcu, kadar se ta odloča za zmanjšanje ali racionalizacijo poslovanja (prim. s sklepom Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 82/2017). V predmetni zadevi tako toženka ni dokazala, da je bila odpoved tožniku glede na druge možnosti, ki jih je imela na voljo (prenehanje opravljanja dela s študenti ali iztek pogodb o zaposlitvi za določen čas z drugimi delavci), zakonita, zato je sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku za ugotovitev njene nezakonitosti, reintegracijo in reparacijo pravilno ugodilo.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženka v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1) sama krije svoje stroške pritožbe. Ker s pritožbo ni uspela, je tožniku dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP), in sicer: nagrado za njegovo sestavo v višini 375 točk, 2-odstotne izdatke za stranko v višini 7,5 točke, skupaj 382,5 točk oziroma 229,50 EUR, čemur je treba prišteti še 22-odstotni DDV v višini 50,49 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. – OT). Skupni stroški, ki ji je toženka dolžna povrniti tožniku, so 279,99 EUR, v primeru zamude mu dolguje še zakonske zamudne obresti.