Jedro

V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno, je po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnik tega niti ni zatrjeval.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-6130/2023/7 (1221-12) z dne 30. 11. 2023 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III1 zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za to odgovorna država članica (2. točka izreka) ter da se tožnikova predaja izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 4. 11. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik, čigar istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena, 9. 10. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je ugotovila, da je bil tožnik 23. 9. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, ki je 4. 11. 2023, na zaprosilo toženke na podlagi b točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, sprejela tožnika na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III.

3. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik na osebnem razgovoru v bistvenem povedal, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker je zanj to najbolj rasistična država, v kateri so tudi zelo nasilni. Ob prvem vstopu v Republiko Hrvaško so ga namreč pretepli, mu ukradli denar in telefon, bil je tri dni brez hrane. Ob drugem vstopu v Republiko Hrvaško so ga spet pretepli, mu vzeli denar ter ga odpeljali v manjši zapor, kjer je bil brez hrane in pijače približno pol dneva, nato so mu na silo vzeli prstne odtise, ga v skupini izpustili ter jim dejali, naj odidejo. Tožnik je še povedal, da so jim hrvaški policisti preprečili, da bi se na železniški postaji vkrcali na vlak proti Republiki Sloveniji in jim dejali, naj gredo peš. Ko so prišli peš do slovenske meje, so jih ponovno prijeli hrvaški policisti in jih napotili nazaj v Zagreb. Pred Zagrebom so pobegnili, se skrili in se nato ponovno odpravili do slovenske meje. Tožnik ni vedel, zakaj so jih napotili nazaj v Zagreb, ker prevajalca ni bilo, ni vedel zakaj daje prstne odtise. Tožnik je mislil, da bi ga pretepli in peljali na mejo z Bosno in Hercegovino, če ne bi želel dati prstnih odtisov. Tožnik je povedal, da je po odvzemu prstnih odtisov prejel papir, ki ga ni razumel, ker je bil napisan v hrvaškem jeziku. Tožnik je v Republiki Hrvaški izrecno povedal, da v Republiki Hrvaški ne želi mednarodne zaščite, a so mu rekli, da mora dati prstne odtise. V Republiki Hrvaški je bil tožnik po lastni izjavi skupaj štiri dni, od tega tri dni v gozdu, en dan na policijski postaji, kjer je dal prstne odtise. Razen s hrvaškimi policisti, tožnik ni imel stikov z drugimi uradnimi osebami.

4. Toženka je s povzemanjem sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče RS) I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022 izpostavila, da je bistveno ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je oseba imela status prosilca za mednarodno zaščito. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) I Up 195/2023 s 6. 9. 2023 je poudarila, da za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Toženka je iz tožnikovih izjav ugotovila, da ne izhaja slabo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito. Ugotovila je, da tožnikove izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru glede razmer v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Tožnikove izjave, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker so tam v policijskem postopku z njim kot tujcem grdo ravnali, po oceni toženke ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Toženka je še poudarila, da bo tožnik vrnjen v postopku mednarodne zaščite na podlagi Uredbe Dublin III in zato ne bo ponovno obravnavan v policijskem postopku. Tožnika bodo ob predaji sprejele druge uradne osebe notranjega ministrstva in ne policisti, nastanjen pa bo v azilni dom. Toženka je še ugotovila, da je bil tožnik po predhodnem postopku na policijski postaji jasno napoten v azilni dom, do katerega ni nikoli prišel, saj se je samovoljno takoj odpravil proti Sloveniji in zato ni počakal na začetek uradnega postopka mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Toženka je izpostavila, da je po oddaji prstnih odtisov tožnik pot nadaljeval proti Republiki Sloveniji in razen s policisti v Republiki Hrvaški ni imel stika z nobeno drugo uradno osebo. Tožnikovo izjavo, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, je toženka ocenila za brezpredmetno, ker mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena država članica Evropske unije in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Toženka je pojasnila, da si tožnik ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Toženka je še izpostavila, da tožnik izjav ali dokazov, da bi z njim, kot prosilcem oziroma vlagateljem namere v Republiki Hrvaški, nečloveško ali ponižujoče ravnali, pa ni podal. 5. Toženka je s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 194/2023 z 11. 10. 2023, poudarila, da odvzem prstnih odtisov ni mogoče kvalificirati kot odvzem prstnih odtisov pod prisilo, temveč kvečjemu kot ravnanje v skladu z Uredbo (EU) 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno uporabljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). Ta v pravem odstavku 14. člena določa, da vsaka država članica nemudoma vzame prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

6. Po oceni toženke tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, saj se postopek mednarodne zaščite zanj praktično niti še ni začel. Republika Hrvaška ima po oceni toženke v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije po ceni toženke ne more in ne sme biti sporna. Prav tako pa je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III.

7. Toženka je s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 23/2021 z 9. 4. 2021 še izpostavila, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 245/2022 z 11. 1. 2023 je poudarila, da pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice, dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Ugotovila je, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite in zato ni zadržkov pri vračanju oseb v to državo, kar dokazujejo tudi predaje prosilcev v Republiko Hrvaško, saj je Republika Hrvaška v letošnjem letu od 1. 1. 2023 do 30. 9. 2023 sprejela že 610 oseb v dublinskih postopkih, in sicer največ iz Nemčije (183), Avstrije (170) in Švice (114), kar jasno izhaja iz spletnih strani Ministrstva za notranje zadeve Hrvaške in javno dostopnih podatkov.

8. Toženka je po ugotovitvi, da tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje, na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 Prošnjo zavrgla, ker je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška ter odločila, kot je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa.

_Povzetek relevantnih navedb tožnika_

9. Tožnik predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Povzema tožnikove izjave iz osebnega razgovora2 poudarja, da je odločitev toženke, da so dokazane sistemske pomanjkljivosti pogoj za ugotovitev, da v posamezni državi ravnajo s tujci oziroma prosilci za mednarodno zaščito, nečloveško, v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS Up 613/16 z dne 28. 9. 2016 (v nadaljevanju Sodba Up 613/16). Poudarja v tej sodbi zavzeto stališče Ustavnega sodišča RS, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t. i. "sistemskih pomanjkljivosti" v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Pravica do nečloveškega ravnanja je absolutna pravica, zato ni treba dokazovati sistemskih pomanjkljivosti in zadošča že kršitev te pravice3. Tožnik povzema odločbo Ustavnega sodišča RS, da sta v 17. členu Uredbe Dublin III urejeni klavzula suverenosti in t. i. humanitarna klavzula, ki omogočata omilitev togih pravil, določenih v III. poglavju, glede na posebne okoliščine vsakega posameznega primera. Prosilcu mora biti zagotovljena individualna presoja njegovih osebnih okoliščin. Država članica EU ne sme prosilca predati v drugo državo članico EU, če bi pristojni organ ugotovil, da posamezna država članica EU zanj ni varna država. Izpostavlja, da je v 32. uvodni izjavi Uredbe Dublin III izrecno navedeno, da glede obravnavanja oseb, za katere se uporablja ta uredba, države članice zavezujejo njihove obveznosti iz instrumentov mednarodnega prava, vključno z ustrezno sodno prakso ESČP. Članice EU so dolžne spoštovati načela nevračanja, ki so določene v prvi odstavek 3. člena Ženevske konvencije in 3. člena EKČP. Države morajo upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. člena EKČP bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Povzema Ustavno sodišče RS, da 3. člen EKČP uporablja v primerih, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja tudi iz namernega ravnanja državnih organov. V tem primeru je treba oceniti ali bi vrnitev posameznika v posamezno državo zanj pomenila nevarnost, da bo deležen nečloveškega ravnanja4. 10. Tožnik poudarja, da je bil dvakrat pretepen, dvakrat so mu vzeli denar, enkrat pa tudi telefon, v postopku mu tolmač ni bil zagotovljen. Pretepanje, fizično nasilje, odvzem denarja in telefona s strani policistov, nezakonito vodeni postopki, po oceni tožnika gotovo predstavljajo tveganje za nastanek nečloveškega ravnanja. Tožnik meni, da je zaradi neupoštevanja Sodbe Up 613/16, ko je toženka navedla, da morajo biti pomanjkljivosti sistemske, podana kršitev materialnega prava in kršitev načela nevračanja in 3. člena EKČP. 11. Tožnik toženki očita, da je z navedbo, da bodo tožnika ob vrnitvi obravnavali popolnoma drugi organi po Uredbi Dublin III, popolnoma ignorirala sodbo ESČP CASE OF DARAIBOU v. CROATIA, številka 84523/17 (konkretizirana na naroku dne 3. 1. 2024; v nadaljevanju Sodba ESČP 84523/17), v kateri je navedeno, da Hrvaška krši človekove pravice beguncev in drugih migrantov. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS, kateri so tisti podatki, na podlagi katerih naj sodišče odloča, sodišče Sodbe ESČP 84523/17 ne more ignorirati. Zato je odločitev toženke, da tožnik z uradnimi osebami, pristojnimi za vodenje postopkov, še ni prišel v stik, po oceni tožnika neutemeljena. Iz Sodbe ESČP 84523/17 po tožnikovem mnenju jasno izhaja, da hrvaški policisti in uradne osebe z begunci in migranti ravnajo nečloveško, pri tem pa sodba ne loči med uradnimi osebami in policisti ter da hrvaški organi ne preprečujejo nevarnega življenjskega postopka, ampak ga celo povzročajo, zato je za tožnika vrnitev na Hrvaško nevarna. Pretepanje tožnika gotovo predstavlja kršitev človekove pravice prepoved kršitve nečloveškega ravnanja.

12. Tožnik še navaja, da za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti pred pristojnim organom ali sodiščem države članic EU ni treba, da bi nek organ EU ali organ Sveta Evrope predhodno ugotovil obstoj sistemskih pomanjkljivosti (sodba naslovnega sodišča I U 333/2023 tč. 64.-70). Procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka so sestavni del Skupnega azilnega sistema (18. člen Listine EU, 6. člen in 8. člena Direktive 2013/32/EU, uvodna izjava št. 9 in 3.čl. II. odst. Direktive o vračanju 2008/115/ES). Tako je policijski postopek, ko potencialni prosilec za azil pride v stik s policistom preden ta evidentira morebitno namero tujca za azil, sestavni del Skupnega evropskega azilnega sistema. Poleg tega, je bil tožnik v bazo EURODAC s strani hrvaške policije bil evidentiran kot prosilec (pod št. 1), zato tožnik meni, da ni mogoče prezreti, kako je z njim ravnala hrvaška policija, ali so bile s strani policije spoštovane vse procesne garancije. Tudi po hrvaški notranji zakonodaji se tožnik šteje za prosilca, pa četudi prošnje še ni podal. Zato tožnik meni, da ni mogoče prezreti, kar je tožnik že doživel na Hrvaškem, saj je šlo za policijsko nasilje, preteklo nezakonito vračanje v BiH in dejansko za potvarjanje postopka mednarodne zaščite (prisilni odvzem prstnih odtisov in nepravilni vnos v EURODAC bazo kot "prosilec"). Po mnenju tožnika s tem, ko hrvaška policija tujcem onemogoča podajo namer in prošenj (s prisilnim vračanjem v BiH in fizičnim ter psihičnim nasiljem), onemogoča dostop do azilnega postopka, kar pa je po mnenju tožnika vsekakor sistemska pomanjkljivost v zvezi z azilnim postopkom.

13. Tožnik meni, da je nerazumljiva sistemska pomanjkljivost postopka na Hrvaškem tudi v tem, da hrvaška policija ljudem v podobni situaciji izroča papirje, na katerih piše, da morajo v roku 24 oziroma 48 ur zapustiti državo. O takem dokumentu je pričal tudi tožnik in zatrjeval, da mu je hrvaška policija tak dokument izročila. To je sicer na prvi pogled kontradiktorno temu, da je bil tožnik pred tem s strani hrvaške policije v bazo EURODAC vnesen kot prosilec. Vendar natančno branje hrvaške zakonodaje razkriva zelo dobro in premišljeno zasnovan sistem, ki na prvi pogled daje zakonito pravno podlago za tovrstna ravnanja in postopke, katere cilj je osebe prisiliti v zapustitev hrvaškega sistema. Tožnik zatrjuje, da je bil s strani hrvaške policije v bazo EURODAC vnesen pod sklicno št. 1, zato bi mu hrvaška policija morala izročiti ti. dokument "Potvrda o registraciji", ki pa tožniku ni bil nikoli izročen. Namesto tega je bila tožniku vročena odločba, da mora v roku zapustiti hrvaško ozemlje. Iz "Zakona o strancima" (Zakon o tujcih) in "Pravilnika o postupanju prema državljanima trečih zemalja" Pravilnik o postopku z državljani tretjih držav, izhaja, da organi Republike Hrvaške lahko izdajajo odločbe o vrnitvi na vnaprej predvidenih obrazcih. Iz III. odst. 183. čl. hrvaškega Zakona o tujcih izhaja, da je rok za prostovoljni odhod predviden v razponu 7 — 30 dni, se pa lahko v nekaterih primerih skrajša (185. čl., I. odst. tč. L, 2., in 4). Iz IV. Odst. 187. čl. hrvaškega Zakona o tujcih izhaja, da če nekdo poda namero za mednarodno zaščito, ostane odločba o vrnitvi v veljavi, ampak se do končanja postopka o mednarodni zaščiti, ne izvrši. Da se prosilcem za azil ne sme izdati odločbe o vrnitvi izhaja tudi iz 9. uvodne izjave Direktive o vračanju št. 2008/115/ES, ki določa, da se državljani tretje države, ki je v državi članici zaprosila za azil, ne bi smeli obravnavati kot nezakonito prebivajočega na ozemlju te države članice, dokler ne začne veljati odločba o zavrnitvi prošnje ali odločba o prenehanju pravice te osebe do statusa prosilca za azil. Hrvaška pa očitno v nasprotju s tem državljane tretjih držav, ki so na hrvaškem podali namere za azil, obravnava kot nezakonito prebivajoče in jim izdaja odločbe o vrnitvi. Iz 196. člena hrvaškega Zakona o tujcih izhaja, da naj bi imela osebe v postopku izdaje odločbe o vrnitvi pravico do tolmača oz. prevajanja v jezik, ki ga razume. Tožnik zatrjuje, da tolmača ni imel, tega mu ni nihče omogočil. Iz drugega odstavka 196. člena hrvaškega Zakona o tujcih izhaja, da se odločba oz. obrazec prevaja samo na zahtevo. Seveda se ljudi, ki so v podobni situaciji o tem nikoli ne poduči tako, da gre za pravico, ki jo pozna lahko samo nekdo, ki je pravnik in ki zna vpogledati v tujo zakonodajo in obvlada še hrvaški jezik. Tega od tožnika in ljudi, ki so v podobni življenjski situaciji, ki so večinoma popolnoma neizobraženi, laiki in prihajajo iz kulturno popolnoma drugačnega okolja nikakor ni mogoče pričakovati. Iz 198. člen hrvaškega Zakona o tujcih izhaja, da osebe, ki sem jim izda odločba o vrnitvi nemudoma obvesti o možnosti pravne pomoči. Da na Hrvaškem obstajajo velike nenavadnosti tekom postopka izdaje odločb o prostovoljni vrnitvi je sodišče ugotovilo npr. že v sodbi I U 688/2023-15 z dne 15. 5. 2023, odst. 30-32. 14. Toženki še očita, da pred odstranitvijo ni poskrbela za ustrezno zagotovilo oz. bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila vsakršen pomislek o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU. Naloga toženke je bila, da bi morala ovreči vsakršen dvom, da bi tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško bila kršena pravica iz 4. čl. Listine EU, česar pa toženka po navedbi tožnika ni storila.

15. Tožnik meni, da je v hrvaški zakonodaji uzakonjena nezakonitost ob nezakonitih prehodih iz BiH na Hrvaško, ko hrvaški policisti tujcem ne izročijo nobene odločbe, ob prijetju v notranjosti države pa hrvaška policija postopa na način, da sicer zakonito odvzame prstne odtise, nato pa arbitrarno označi osebe pod zaporedno št. I kot prosilce, jim ne izda potrdila o registraciji, ampak odločbo o vrnitvi, pri čemer so vsi dokumenti v hrvaškem jeziku, tolmači niso prisotni, osebam pa niti pisno niti ustno ni razloženo, da iz četrtega odstavka 187. člena hrvaškega Zakona o tujcih izhaja, da če nekdo poda namero za mednarodno zaščito oz. je v EURODAC zaveden pod št. 1 to pomeni, da na ozemlju hrvaške ostane do zaključka postopka za mednarodno zaščito. Tožnik meni, da je Slovenija z izdajanjem sklepov in nepripravljenostjo na analizo hrvaške notranje zakonodaje soudeležena pri nezakonitem sistematičnem vračanju oseb na Hrvaško pri tem početju.

16. Tožnik na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, da sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta. V primeru, da bi bil tožnik še pred izdajo sodne odločbe izročen Republiki Hrvaški, bi bila tožniku prizadejana nepopravljiva škoda. S tožnikom so na Hrvaškem že nečloveško ravnali, s tem, ko so ga enkrat že nezakonito vrnili v BiH, dvakrat pretepli, dvakrat odvzeli denar in enkrat mobitel. Niso mu omogočili vložiti prošnje za mednarodno zaščito. Glede na sodbo ESČP in glede na številne druge judikate sodišč evropskih držav meni, da je jasno, da na hrvaškem z migranti in prosilci ravnajo nečloveško.

17. Tožnik je na glavni obravnavi še navedel, da sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 216/2023, na katero se v odgovoru na tožbo sklicuje toženka, ni v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Up 613/2016. Vrhovno sodišče RS se po mnenju tožnika v sodbi I Up 216/2023 ne drži odločbe Ustavnega sodišča, ki se sklicuje na sodbe ESČP, iz katerih izhaja, da gre za kršitev človekovih pravic, če to izvajajo državni organi. Tožnik je še navedel, da je pridobil obrazec, ki je sestavni del Pravilnika o izvajanju hrvaškega Zakona o tujcih, iz katerega izhaja, da dobijo prosilci istočasno z odvzemom prstnih odtisov tudi sklep, na podlagi katerega morajo zapustiti Hrvaško v 7 ali 30 dneh, lahko pa tudi prej. Iz hrvaškega Zakona o tujcih izhaja, da se v primeru podaje namere prošnje za mednarodno zaščito ta odločba ne izvaja, vendar pa iz pravnega pouka odločbe, na podlagi katere mora tujec zapustiti Hrvaško, to ni razvidno.

_Trditve toženke_

18. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep po njenem mnenju zakonit in pravilen.

19. Toženka v zvezi z v tožbi izpostavljeno sodbo Ustavnega sodišča RS I U 613/16 z dne 28. 9. 2016 opozarja, da tožnik ni zatrjeval, da bo po vrnitvi v dublinskem postopku v Republiki Hrvaški kakorkoli podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak kako je doživljal policijskih postopek še pred podajo namere za podajo prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Toženka poudarja, da je pojasnila že v izpodbijanem sklepu, da so te navedbe v predmetni zadevi povsem nerelevantne in ne predstavljajo razloga, zaradi katerega se predaja tožnika odgovorni državi članici ne bi smela izvršiti. Toženka ponavlja, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, v katerem mu bo omogočena podaja prošnje za priznanje mednarodne zaščite, če bo seveda to želel. Toženka izpostavlja, da tožnik torej ne bo izpostavljen obravnavi, za katero navaja, da jo je v Republiki Hrvaški že doživel, saj je šlo v tistem primeru za obravnavo tujca, ki se je na ozemlju države nahajal ilegalno. Toženka s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 216/2023 s 17. 8. 2023 opozarja na že zavzeta stališča in dejstvo, da bodo tožnika obravnavali popolnoma drugi organi. Toženka še izpostavlja, da tožnik omenja sodbo ESČP, ki je ni ustrezno citiral, zato se do nje ne more opredeliti, ponavlja pa, da je pri odločanju sledila veljavni sodni praksi, kar je obširno že pojasnila.

20. Toženka v zvezi z domnevno prisilnim odvzemom prstnih odtisov prosilcu izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 194/2023 z 11. 10. 2023, iz katere izhaja, da opisanega dejanja hrvaških policistov (odvzem prstnih odtisov) ni mogoče kvalificirati kot odvzem prstnih odtisov pod prisilo, temveč kvečjemu kot ravnanje v skladu z Uredbo (EU) 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac. Ponavlja, da tožnik po vloženi nameri za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški ni imel težav. Poudarja, da se tožnikove navedbe o neprimernem ravnanju hrvaške policije nanašajo na postopek, ko se je v Republiki Hrvaški nahajal kot tujec, kar pa je, kot že pojasnjeno, v predmetni zadevi povsem nerelevantno.

21. V zvezi z navedbami tožnika, da naj bi v Republiki Hrvaški prejel papir, na katerem je pisalo, da mora Republiko Hrvaško zapustiti, toženka pojasnjuje, da gre za tožbeno novoto. Opozarja, da tožnik v postopki ni izjavil, da je prejel tako odločbo niti ni te odločbe predložil kot dokaz v postopek. Toženka izpostavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da je po oddanih prstnih odtisih prejel papir, ki je bil napisan v hrvaškem jeziku in ga ni razumel. Pojasnil je tudi, da je bil napoten v Zagreb. Sklepanje tožnika, da je šlo za odločbo, zaradi katere bi moral zapustiti ozemlje Republike Hrvaške, je po mnenju toženke povsem neizkazano in zgolj domneva, ki ni verjetna. Tožnik je sam navedel, da je bil napoten v Zagreb. Če bi prejel papir, da mora Hrvaško zapustiti, ga pristojni organi ne bi napotil v Zagreb, temveč usmerili proti meji. Toženka še opozarja, da so navedbe sicer tožbena novota, poleg tega pa tudi kontradiktorne. Povsem nelogično je namreč, da bi hrvaška policija tožnika evidentirala kot prosilca za mednarodno zaščito, se s tem zavzela za obravnavo njegove prošnje ter mu nato odredila naj zapusti ozemlje Republike Hrvaške.

22. Toženka zavrača tudi vse tožbene navedbe o zatrjevani nezakonitosti v hrvaški zakonodaji glede nezakonitih prehodov iz Bosne in Hercegovine v Republiko Hrvaško, ker se ta zakonodaja nanaša na tujce, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju Republike Hrvaške in ne za vlagatelje namere ali prosilce.

**K I. točki izreka**

23. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene priloga A1, A2, B1 in v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-6130/2023 ter tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

24. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

25. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

26. Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)5, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

27. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv6, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil7 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,8 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje9. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.10

28. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem, še preden je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ni sporno, da je bil tožnik 23. 9. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikov. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

29. Vrhovno sodišče RS je s sodbo I Up 173/2023 iz 23. 8. 2023 že zavzelo stališče, da za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je bil tožnik pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji na Hrvaškem, za ugotovitev, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška na podlagi meril iz III. poglavja Uredbe Dublin III, zato niso relevantne, kot je mogoče smiselno povzeti, tožnikove navedbe, da prošnje na Hrvaškem ni vložil. 30. Kot že pojasnjeno, je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (na primer sodba I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Kot že poudarjeno, pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

31. Domneva, da se države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejeta stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.11

32. V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno, je po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnik tega niti ni zatrjeval. Tožnikove navedbe, da so ga hrvaški policisti pretepli, mu ukradli telefon in denar, da je bil brez hrane in pijače, ko so ga prijeli ob nelegalnem prehodu bosansko hrvaške meje, tudi po presoji sodišča, ker se nanašajo na obravnavo tožnika kot tujca, ki se je na ozemlju države nahajal ilegalno, ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Drži tožbena ugotovitev, da tožnikova subjektivna izkušnja, če je vse zatrjevano res (da je bi s strani hrvaških organov pretepen, da so mu ukradli njegove stvari (mobitel in denar), da mu ni bil omogočen tolmač ter da je ves postopek potekal v hrvaškem jeziku), omogoča zaključek, da hrvaški organi s tujci, ki se nelegalno nahajajo na teritoriju Hrvaške, ravnajo nečloveško in poniževalno. Glede na povzeta materialnopravna stališča in stališča Vrhovnega sodišča RS, pa ravnanje hrvaških policistov s tujci, tudi če je resnično táko, kot ga zatrjuje tožnik, ne dokazuje ovir za predajo tožnika Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III. Toženka utemeljeno opozori, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III in zato ne bo izpostavljen obravnavi, za katero navaja, da jo je v Republiki Hrvaški že doživel. Tudi po presoji sodišča je zato pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe o ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na ilegalno prečkanje hrvaško - bosanske meje in na nadaljnjo policijsko obravnavo tožnika, ko je imel status tujca, tudi če so resnične in do katerih se je prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

33. Utemeljeno toženka opozori, da tožnik (šele) v tožbi in zato prepozno navaja: da naj bi bila tožniku vročena odločba, da mora v določenem roku zapustiti hrvaško ozemlje; da hrvaška policija ljudem v podobni situaciji izroča papirje, na katerih piše, da morajo v roku 24 oziroma 48 ur zapustiti državo; da natančno branje hrvaške zakonodaje razkriva zelo dobro in premišljeno zasnovan sistem, ki na prvi pogled daje zakonito pravno podlago za tovrstna ravnanja in postopke, katere cilj je osebe prisiliti v zapustitev hrvaškega sistema; da bi hrvaška policija tožniku morala izročiti ti. dokument "Potvrda o registraciji", ki pa mu ni bil nikoli izročen; da je v hrvaški zakonodaji uzakonjena nezakonitost ob nezakonitih prehodih iz BiH na Hrvaško; da obrazec, ki je sestavni del Pravilnika o izvajanju hrvaškega Zakona o tujcih, iz katerega izhaja, da dobijo prosilci istočasno z odvzemom prstnih odtisov tudi sklep, na podlagi katerega morajo zapustiti Hrvaško v 7 ali 30 dneh, lahko pa tudi prej.

34. Sodišče pojasnjuje, da lahko v tožbi tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (vse 52. člen ZUS-1). Tožnik ni pojasnil, zakaj ni že v postopku izdaje upravnega akta navedel v prejšnjem odstavku povzetih navedb, ki jih prvič navedel šele v tem upravnem sporu, zato sodišče na podlagi 52. člena ZUS-1 navedb, povzetih v prejšnjem odstavku te obrazložitve, ni upoštevalo.

35. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da naj bi bila odločitev toženke, da so dokazane sistemske pomanjkljivosti pogoj za ugotovitev, da v posamezni državi ravnajo s tujci oziroma prosilci za mednarodno zaščito nečloveško, v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS Up 613/16 z dne 28. 9. 2016 (v nadaljevanju Sodba Up 613/16).

36. Kot je za ta spor v bistvenem delu poudarilo Ustavno sodišče RS v Sodbi 613/16, so cilji Uredbe Dublin III zagotoviti učinkovit dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite, preprečiti prosilcem, da bi vlagali prošnje v več državah članicah EU oziroma izbirali odgovorno državo članico EU, in zagotoviti solidarnost med državami članicami EU. V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki je vložena na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, obravnava ena sama država, ki je za to odgovorna glede na merila, ki so določena v III. poglavju Uredbe Dublin III. Ko so izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku 3. člena Dublinske uredbe III, je odgovorna država dolžna prošnjo vsebinsko obravnavati. Prosilcu je tako zagotovljeno jamstvo učinkovitega dostopa do postopka za priznanje mednarodne zaščite v državi članici EU, ki je glede na merila in mehanizme Dublinske uredbe III odgovorna za obravnavo prošnje. S tem se preprečuje nastanek t. i. kroženja beguncev (refugees in orbit), torej tega, da se prosilci za mednarodno zaščito iz ene države odstranijo v drugo, ne da bi bila njihova prošnja obravnavana in bi bila tako njihova pravica do mednarodne zaščite praktično razvrednotena.12 Ne glede na prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III pa je katerikoli državi članici dovoljeno odstopiti od meril odgovornosti in sme obravnavati prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila vložena v njej ali drugi državi članici, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na zavezujoča merila iz Uredbe Dublin III (17. uvodna izjava). Glede na to sta v 17. členu Uredbe Dublin III urejeni diskrecijski klavzuli, ki omogočata omilitev togih meril, določenih v III. poglavju Uredbe Dublin III, glede na posebne okoliščine vsakega posameznega primera. V 17. členu Uredbe Dublin III sta urejeni dve diskrecijski klavzuli: t. i. klavzula suverenosti in t. i. humanitarna klavzula. Uporaba diskrecijske klavzule je praviloma pravica posamezne države in ne njena obveznost.13

37. Pomanjkljivosti ali razpad azilnih sistemov lahko ogrozijo nemoteno delovanje sistema, vzpostavljenega na podlagi Uredbe Dublin III. To bi lahko povzročilo nevarnost, da bodo kršene pravice prosilcev, kot jih določajo pravni red EU na področju azila, Listina in druge mednarodne obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami in pravicami beguncev (21. uvodna izjava Dublinske uredbe III). Glede na navedeno je v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III izrecno urejen primer, ko predaja prosilca odgovorni državi članici ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.14 To pa po mnenju Ustavnega sodišča RS ne pomeni, da lahko prosilci domnevo o varnosti držav članic EU izpodbijajo zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici EU.15 Države morajo po presoji Ustavnega sodišča RS upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba t. i. klavzule suverenosti za državo obvezna.16 Ob upoštevanju sodne prakse ESČP predaja drugi državi članici EU ni dopustna, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Iz ustaljene sodne prakse ESČP izhaja, da mora grdo ravnanje doseči neko minimalno stopnjo intenzivnosti. Presoja te stopnje je odvisna od posameznih okoliščin primera (trajanje takega ravnanja ter fizični in psihični učinki na posameznika). Okoliščine, ki jih upošteva ESČP, so tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika.17 Iz navedenega izhaja, da morajo pristojni organi in sodišča v primeru, ko prosilec zatrjuje, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presojati vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo pristojni organi in sodišča upoštevati tudi zdravstveno stanje prosilca. Pri tem morajo upoštevati tudi prosilčevo osebno situacijo v Republiki Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja.18

38. Glede na povzeta stališča Ustavnega sodišča v Sodbi 613/16 ni utemeljen tožbeni ugovor, da je odločitev toženke v nasprotju s Sodbo Up 613/16. Toženka se je, kot že pojasnjeno opredelila do vseh navedb tožnika in tudi po presoji sodišča pravilno odločila, da tožnikovo zatrjevanje, da so ga ob ilegalnem prehodu bosansko hrvaške meje pretepli, mu vzeli denar in mobitel, ne dokazuje, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, ker ima tožnik status prosilca za mednarodno zaščito in bo obravnavan v postopku s procesnimi jamstvi, ki veljajo za prosilca in ne tujca. Zato z zatrjevanjem, da je bil deležen nečloveškega ravnanja v postopku, v katerem ne bo, ne more ovreči domneve o varnosti Hrvaške za tožnika, v smislu stališča Ustavnega sodišča RS, da to ne pomeni, da lahko prosilci domnevo o varnosti držav članic EU izpodbijajo zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici EU, kot je mogoče smiselno povzeti tožnika. Tožnik namreč v postopku, v katerem je bil deležen zatrjevanega nečloveškega ravnanja, glede na to, da ima status prosilca, ne bo.

39. Tožnik zatrjuje, da Republika Hrvaška zanj ni varna tudi zaradi spoštovanja načela nevračanja zato, ker so z njim nečloveško ravnali v postopku zaradi ilegalnega prehoda bosansko hrvaške meje in zato, ker ne želi vložiti prošnje v Republiki Hrvaški, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško zato, ker je najbolj rasistična država in nasilna. Kot že pojasnjeno, očitki v zvezi s kršitvijo tožnikovih pravic v postopku, ki je bil voden s tožnikom kot tujcem, sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka (ker gre za drug postopek), tudi po presoji sodišča ne dokazuje. Očitek o rasizmu v Republiki Hrvaški brez konkretizacije tega očitka, pa tudi po presoji sodišča ne zadošča za zaključek, da so podani pogoji za to, da bi predaja tožnika drugi državi članici EU pomenila kršitev načela nevračanja, da bi postala uporaba t. i. klavzule suverenosti za državo obvezna.

40. Utemeljeno je sicer stališče tožnika, da mora biti prosilcu zagotovljena individualna presoja njegovih osebnih okoliščin. To procesno dolžnost pa je, kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, toženka v celoti izpolnila. Tožnik niti ne ugovarja, da se toženka ni opredelila do kakšne od zatrjevanih okoliščin tožnika, ampak izpodbija toženkino oceno (kot že pojasnjeno, neutemeljeno), da tožnikove navedbe ne dokazujejo razloga za nevračanje. Toženka se je namreč do tožnikov navedb, da je bil dvakrat pretepen, da so mu vzeli denar in telefon, da v postopku ni bil zagotovljen tolmač, opredelila, zato se v izogib ponavljanju sodišče sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa.

41. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da naj bi toženka z navedbo, da bodo tožnika ob vrnitvi obravnavali popolnoma drugi organi po Uredbi Dublin III, popolnoma ignorirala sodbo ESČP CASE OF DARAIBOU v. CROATIA, številka 84523/17, v kateri naj bi bilo, po navedbi tožnika navedeno, da Hrvaška krši človekove pravice beguncev in drugih migrantov. Ta navedba tožnika ne drži. 42. Kot je razvidno iz sodbe ESČP CASE OF DARAIBOU v. CROATIA, številka 84523/17, je ESČP v postopku pritožnika, ki je utrpel življenjsko nevarne poškodbe v objektu za pridržanje ilegalnih migrantov na policijski postaji Bajakovo, zaradi močnega požara, zanetenega po ravnanju migrantov19, ugotovilo, da je bila stavba policijske postaje Bajakovo in njeno osebje precej slabo pripravljena na soočenje z izbruhom požara v svojih prostorih, zato je ESČP ugotovilo kršitev vsebinskega vidika 2. člena EKČP. Presodilo je, da državni organi pritožniku niso zagotovili zadostne in razumne zaščite njegovega življenja in telesa, kot to zahteva 2. člen EKČP. Po presoji ESČP je v obravnavnem primeru poškodb zaradi požara pridržanega pritožnika v centru za pridržanje, nastala procesna obveznost preiskave okoliščin požara in pritožnikovih poškodb, ki je bil pridržan migrant pod oskrbo in odgovornostjo oblasti. ESČP je ugotovilo, da se glede na temeljitost preiskave zdi, da so številna vprašanja v tej zadevi ostala neodgovorjena, zlasti vprašanja v zvezi s preiskavo in spremljanjem pripornikov ter ustreznostjo prostore, v katerih so bili pridržani. ESČP je ugotovilo, da se zdi, da ni bila opravljena nobena nadaljnja institucionalna preiskava, da bi ugotovili morebitne pomanjkljivosti, ki so privedle do tragičnega dogodka, odpravili morebitne pomanjkljivosti in preprečili podobne napake v prihodnosti. ESČP je ugotovilo, da v konkretnem primeru hrvaški organi niso izvajali določb nacionalnega prava, ki zagotavljajo spoštovanje pravice do življenja; predvsem jim ni uspelo odvrniti podobnih življenjsko nevarnih ravnanj v prihodnosti, zaradi česar je po presoji ESČP prišlo do kršitve 2. člena EKČP tudi v njegovem procesnem vidiku.

43. Neutemeljena je torej tožbena navedba, da naj bi ESČP v sodbe CASE OF DARAIBOU v. CROATIA, številka 84523/17, ugotovilo, da Hrvaška krši človekove pravice beguncev in drugih migrantov, brez konkretizacije okoliščin, ki so bile podlaga za odločitev. ESČP je namreč v konkretnem primeru CASE OF DARAIBOU v. CROATIA, številka 84523/17, na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin (požar v objektu za pridržanje ilegalnih migrantov na policijski postaji Bajakovo), ugotovilo kršitve 2. člena EKČP, kar pa glede na to, da tožnik niti ne zatrjuje dejstev, ki so bila podlaga za odločitev ESČP v primeru DARAIBOU v. CROATIA, številka 84523/17, po presoji sodišča ne dokazuje za ta spor relevantnih dejstev.

44. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da bi morala toženka pred odstranitvijo tožnika poskrbeti za ustrezno zagotovilo oz. bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila vsakršen pomislek o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU. Tožnik namreč (posebnih) osebnih okoliščin (npr. zdravstvenih) ni zatrjeval. Iz izpodbujenega sklepa, pa kot že navedeno izhaja, da se je toženka obrazloženo in pravilno opredelila do vseh navedb tožnika, ki pa tudi po presoji sodišča, razlogov, da tožnik ne bi bil predan Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III, ne dokazujejo.

45. Republika Hrvaška je sprejela obravnavo tožnika na podlagi petega odstavka 20. člen Uredbe Dublin III, ki določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Glede na to, da se šteje, da je tožnik prošnjo v Republiki Hrvaški umaknil, je Republika Hrvaška na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dolžna zagotoviti, da ima tožnik pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. Tožnik pa niti ne zatrjuje toliko manj dokaže, da te obveznosti iz drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III Republika Hrvaška naj ne bi izpolnila. Odveč je pojasnilo, da se bo tožnik sam odločil ali bo vložil (ponovno) prošnjo v Republiki Hrvaški ali ne.

46. Sodišče še pojasnjuje, da se do tožnikovega očitka Vrhovnemu sodišču RS, da ne upošteva sodbe Ustavnega sodišča RS Up 613/16, glede na to, da se očitek ne nanaša na naslovno sodišče niti ne na konkretni upravni spor, ne opredeljuje.

47. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

48. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

49. Toženka ne prereka navedb, da bi tožniku z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Tožnik je na osebnem razgovoru izpovedal, da so ga pri prvem vstopu hrvaški policisti pretepli, tri dni je bil brez hrane, ukradli denar in telefon. Ko je drugič vstopil v Republiko Hrvaško, so ga prijeli, pretepli, vzeli denar in ga odpeljali v manjši zapor, kjer je bil brez hrane in pijače približno pol dneva, nato so mu na silo vzeli prstne odtise, ga v skupini izpustili ter jim dejali, naj odidejo. Ko so se na železniški postaji želeli vkrcati na vlak in se odpeljati v Republiko Slovenijo, so jim hrvaški policisti to preprečili, ter jim dejali, naj ne uporabljajo vlaka, in naj gredo peš. Ko so prišli peš do slovenske meje, so jih ponovno prijeli in jih napotili nazaj v Zagreb. Tožnik je izpovedal, da v postopku na Hrvaškem niso imeli tolmača. Prstne odtise mu so mu odvzeli na silo. Po oddanih prstnih odtisih je prejel papir, ki je bil napisan v hrvaškem jeziku, ki ga ni razumel. 3 Odločba Ustavnega sodišča RS Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, 14. odstavek. 4 Odločba Ustavnega sodišča RS Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, 16. točka. 5 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 6 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 7 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 8 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 9 C-411/10 (88. točka). 10 Prav tam, 94. točka. 11 Glej npr sodbe Sodišča Evropske unije v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022. 12 Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016. Glej K. Hailbronner in D. Thym, nav. delo, str. 1486, in H. Battjes, European Asylum Law and International Law, Martinus Nijhoff Publishers, Leiden/Boston 2006, str. 388. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-21/11 z dne 10. 10. 2012 (Uradni list RS, št. 84/12, in OdlUS XIX, 43) 13 Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016. 14 Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, točka 12. 15 Glej sodbo ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici, 104. točka, in sodbo SEU v zadevi Mehrdad Ghezelbash proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, C-63/15, z dne 7. 6. 2016, 51. do 54. točka. 16 Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, točka 14. 17 Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, točka 15. 18 Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, točka 17. 19 Po navedbah vlade so ob 20.26. pritožnik in trije drugi priporniki čez rešetke svoje sobe namestili rjuho, da bi onemogočili videonadzorni sistem. Nato so začeli trgati vzmetnice, metati gobo, rjuhe in oblačila na kup. Ta material sta zanetila in tako povzročila močan požar, ki se je okoli 20.31 nenadzorovano razširil po prostoru in delu hodnika ter povzročil izpad električne energije v celotnem objektu. Požarni alarm se je oglasil ob 20.32.