Okoliščina, da dejanje, ki se očita obdolženki, po tujem pravu ni kaznivo dejanje, ne pomeni, da kazenskega postopka zoper obdolženko ni dopustno voditi v Republiki Sloveniji.
Za obstoj kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1 zadošča že neplačilo treh zaporednih plač ali njihovih delov vsaj enemu delavcu.
Če sta zagovornica in obdolženka ocenili, da bi bilo treba glede na konkretne okoliščine primera zagotoviti prevajanje zapisnikov o narokih za glavno obravnavo, da bi se s tem zagotovilo uresničevanje jamstev ali pravic v kazenskem postopku, bi morali to sodišču prve stopnje predlagati.
Za izvedenca ni mogoče vnaprej trditi, da bo tudi pri opravljanju izvedenskega dela deloval v okviru nalog, ki jih opravlja v delovnem razmerju pri državnem organu, saj naloge izvedenca opravlja brez nadzorstva in brez navodil delodajalca.
I.Pritožbi obdolžene A. A. in njene zagovornice se kot neutemeljeni zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II.Obdolženka je dolžna plačati sodno takso v znesku 260,00 EUR.
1.Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo IV K 34400/2017 z dne 11. 3. 2026 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo z določeno kaznijo sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter pod posebnim pogojem, da povrne oškodovancem B. B. znesek v višini 5.371,78 EUR, C. C. znesek v višini 3.119,79 EUR in D. D. znesek v višini 1.517,86 EUR, vse v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe. Opozorilo jo je, da bo sicer pogojna obsodba preklicana in izrečena kazen, določena v pogojni obsodbi. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženka v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe dolžna plačati oškodovancem B. B. znesek v višini 5.471,80 EUR, C. C. znesek v višini 3.119,79EUR in D. D. znesek v višini 1.517,86 EUR. Po prvem odstavku 95. člena ZKP ji je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, kar vse bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe.
2.Zoper sodbo sta se pritožili obdolženka iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja uvodoma, in zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločb o kazenski sankciji, stroških postopka in premoženjskopravnih zahtevkih. Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo k drugemu sodniku. Zagovornica predlaga, da se v primeru potrditve krivde, obdolženko oprosti plačila stroškov kazenskega postopka in razveljavi posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi.
3.Pritožbi nista utemeljeni.
4.Kot neutemeljene je najprej treba zavrniti pritožbene navedbe obdolženke o kršitvi načela ne bis in idem. V nasprotju s podatki kazenskega spisa namreč zatrjuje, da se je kazenski postopek že začel in končal v tujini - na Madžarskem, kjer da so bile zaradi ugotovitve, da obdolženki ni mogoče očitati sostorilstva, obtožbe za očitana kazniva dejanja zavrnjene. Kot je v točkah 3 in 4 obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje, pristojni organi Republike Madžarske, ki so bili dvakrat zaprošeni za prevzem kazenskega pregona in sojenja v tej zadevi, pregona sploh niso prevzeli, saj neizplačilo plače ali drugih prejemkov, nepredložitev pisnega obračuna ali odpoved pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z zakonom, na Madžarskem ni kaznivo dejanje. Pravilno je poudarilo, da okoliščina, da dejanje, ki se očita obdolženki, po tujem pravu ni kaznivo dejanje, ne pomeni, da kazenskega postopka zoper obdolženko ni dopustno voditi v Republiki Sloveniji. Dopis tujih organov o zavrnitvi prevzema pregona ni ovira za sojenje, saj se kazenski postopek v tujini niti ni začel, in torej tudi ne končal, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni bilo kršeno načelo ne bis in idem iz 31. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS).
5.Zagovornica s pritožbenimi navedbami, da v opisu kaznivega dejanja v nasprotju z načelom določnosti ni konkretiziran zakonski znak neizplačilo treh zaporednih plač, uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Meni, da so v opisu kaznivega dejanja podani le zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1, za katerega je kazenski pregon že zastaral. Smiselno enako v pritožbi navaja obdolženka. Zaradi tega zagovornica še meni, da je opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe nerazumljiv in v nasprotju s seboj, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar jima ni mogoče pritrditi. Če opis dejanja v obsodilni sodbi ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, ne gre za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč za kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Vendar pa kaznivo dejanje, opisano v izreku sodbe, vsebuje vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Navedeno je, katerim delavcem niso bili plačani posamezni prejemki iz delovnega razmerja (deli plač oziroma nadomestila plače, dodatek za nadurno delo in pripadajoče dnevnice), določno pa je opredeljeno tudi časovno obdobje (treh mesecev ali več), v katerih so plačila izostala, ter da je posledica neizplačil v tem obdobju pri delavcih, navedenih v izreku, neizplačilo treh zaporednih plač. Zato je pritrditi razlogom sodišča prve stopnje v točkah 14 in 36 obrazložitve sodbe, da je zakonski znak neizplačilo treh zaporednih plač zadostno konkretiziran, in je skupaj z razlogi v točki 34 obrazložitve sodbe in ugotovitvami izvedenca E. E. jasno, da gre pri vseh oškodovanih delavcih za neizplačilo najmanj treh zaporednih plač oziroma njihovih delov. Presoja, ali je onkraj razumnega dvoma dokazano, da je imelo dejanje za posledico neizplačilo treh zaporednih plač in pri katerih oškodovancih, pa je predmet obrazložitve sodbe, pri čemer za obstoj kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1 zadošča že neplačilo treh zaporednih plač ali njihovih delov vsaj enemu delavcu. Zato v pritožbi zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana in se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe o zastaranju kazenskega pregona.
6.Obdolženka in zagovornica uveljavljata kršitev pravice do uporabe jezika iz 8. člena ZKP in pravice do obrambe (29. člen Ustave RS in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah - v nadaljevanju EKPČ), ker sodišče prve stopnje obdolženki ni vročilo in prevedlo zapisnikov o narokih za glavno obravnavo, kar da bi ji omogočalo učinkovito obrambo in učinkovito uveljavljanje pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Vendar nimata prav. Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZKP zagotovilo tolmačenje v madžarski jezik na vseh narokih za glavno obravnavo, prav tako je v skladu s prvo alinejo drugega odstavka navedenega člena prevedlo bistvene listine
7.Če sta zagovornica in obdolženka ocenili, da bi bilo treba glede na konkretne okoliščine primera zagotoviti prevajanje zapisnikov o narokih za glavno obravnavo, da bi se s tem zagotovilo uresničevanje jamstev ali pravic v kazenskem postopku, bi morali to sodišču prve stopnje predlagati. Višje sodišče ugotavlja, da obdolženka prevodov zapisnikov ni zahtevala, zagovornica pa je na naroku 12. 12. 2025 sodišču prve stopnje postavila zgolj vprašanje, ali je prevedlo zapisnik naroka zadnje glavne obravnave,