Jedro

V nasprotju s sodiščem prve stopnje, ki izhaja zgolj iz preteklih okoliščin, ki dejansko kažejo, da je bil že obsojen za kazniva dejanja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da so po pravnomočnosti nastopile pri obsojencu takšne spremenjene okoliščine, ki kažejo, da mu je mogoče zaupati, da načina prestajanja kazni zapora z zaporom ob koncu tedna ne bo zlorabil in da torej ni nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obsojenega A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se obsojenemu A. A. enotna kazen tri leta zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu VI Kr 32104/2013 – 116 z dne 18. 5. 2016, pravnomočna 10. 6. 2016, izvrši tako, da obsojenec na podlagi četrtega odstavka 86. člena KZ-1C med prestajanjem kazni še naprej dela, razen v prostih dneh, ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu.

II. Natančnejše pogoje izvrševanja določi zavod za prestajanje kazni.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom predlog zagovornice obsojenega A. A. na izvršitev enotne kazni tri leta zapora, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu VI Kr 32104/2013 – 116 z dne 18. 5. 2016, z zaporom ob koncu tedna zavrnilo.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obsojenčev zagovornik iz pritožbenih razlogov kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter predlogu obsojenca ugodi oziroma naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog obsojenca za alternativno izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, zato, ker je bil že obsojen za kazniva dejanja, nova kazniva dejanja je storil v preizkusni dobi po dveh pravnomočnih sodbah, ker si je pri dejanjih, za katera je bil obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 32104/2013 – 86 z dne 28. 4. 2015 v zvezi s popravnim sklepom I K 32104/2013 – 96 z dne 12. 8. 2015 in v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 32104/2014 z dne 18. 2. 2016 pridobil visok znesek protipravne premoženjske koristi, ki je presegala 6.000,00 EUR in je do sedaj povrnil le del škode, pa še to obsojenčev oče. Zato je presodilo, da je nevarnost ponovitve kaznivih dejanj pri obsojencu zelo visoka in je ocenilo, da kljub sedanji zaposlitvi in možnosti poplačila dolga oškodovancem obsojencu ni mogoče zaupati, da načina prestajanja kazni zapora z zaporom ob koncu tedna ne bi zlorabil. 5. Zagovorniki se s takšno presojo utemeljeno ne strinjajo. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obsojenec po izrečeni kazni eno leto in šest mesecev zapora, ki jo je tudi že prestal, v tolikšni meri spremenil svoje obnašanje, da je utemeljeno sklepanje, da je uvidel nepravilnost svojega preteklega ravnanja in da mu je mogoče sedaj zaupati, da predlaganega alternativnega načina izvršitve kazni zapora ne bo zlorabil. Pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi ni spregledalo obsojenčeve predkaznovanosti za kazniva dejanja in tudi ne storitve novih kaznivih dejanj v teku preizkusnih dob po dveh pravnomočnih sodbah, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ki pa ni upoštevalo, da je kazen eno leto in šest mesecev že prestal in da je očitno dosegla svoj namen pri obsojencu. To je mogoče sklepati tudi iz dveh odločb Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana, odprti oddelek Ig (št. 720-3056/2014/36-621015 z dne 17. 6. 2015 in 720-3056/2014/21-621008 z dne 3. 3. 2015), s katerima je vodja odprtega oddelka Ig obsojencu za leti 2014 in 2015 odmerila letni dopust. Iz razlogov odločb je razvidno, da je obsojenec opravljal delo v zaporu nadpovprečno, izrecno kvalitetno, z vzorno disciplino in z zelo dobrim odnosom do inštruktorja ter delodajalca, da je vedno in redno prihajal na delo ter vsakodnevno opravljal delovne obveznosti s polnim delovnim časom, in delovnega mesta ni zapuščal iz neupravičenih razlogov. Iz priloženega mnenja o obsojencu, ki ga je sestavila 6. 6. 2015 B. B., psihologinja in psihoterapevtka, izhaja, da se je obsojenec udeleževal psihoterapevtskih srečanj, da je v psihoterapevtskem procesu zelo aktiven, pokazal je samoiniciativni pristop k soočanju s situacijo, v kateri se je znašel zaradi svojih preteklih dejanj, prevzemanje odgovornosti za ta dejanja in prepoznavanje njihove škodljivosti, s svojim aktivnim sodelovanjem v procesu psihoterapije ter intenzivnim reflektiranjem trenutne situacije, ki se kaže tudi v razmišljanjih, ki jih redno zapisuje v obliki knjige, kaže na iskreno in resno pripravljenost živeti drugačno življenje, skladno z družbenimi pravili. Psihologinja je ocenila, da je bilo prestajanje zaporne kazni za obsojenca preizkušnja, ki jo je poleg služenja kazni dobro izkoristil za samorefleksijo, soočanje s svojimi napakami in učenjem boljših, konstruktivnejših, predvsem pa družbeno sprejemljivih načinov delovanja v življenju, za katere je po njeni oceni danes veliko bolje opremljen. Kazen enega leta in šest mesecev zapora po sodbi II Ks 19419/2010 z dne 24. 10. 2014, ki je združena s kaznijo eno leto in sedem mesecev zapora po sodbi I K 32104/2013 z dne 28. 4. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 32104/2013 z dne 18. 4. 2016, je že prestal, prestajal pa jo je v času od 25. 3. 2014 do 1. 7. 2015, ko je bil predčasno odpuščen. Iz tega je tudi sklepati, da je namen kazenske sankcije dejansko že bil dosežen. Zagovorniki utemeljeno zatrjujejo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri oceni nevarnosti ponovite kaznivih dejanj, da obsojenec po zadnjih obsodbah ni storil več novih kaznivih dejanj, da je sedaj zaposlen kot voznik kombija za nedoločen čas pri istem delodajalcu, s katerim je že predhodno za čas od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2017 sklenil podjemno pogodbo (C. d. o. o.,) in taisti delodajalec je 30. 6. 2016 pisno obsojenčevim zagovornikom pojasnil, da so se po preteku šestih mesecev določenih v podjemni pogodbi odločili, da obsojenca vzamejo v redno delovno razmerje za nedoločen čas. Delodajalec je ocenil, da obsojenec delo opravlja vestno, redno, z njim ni nobenih težav, da ima izredno dober odnos z njihovimi strankami, skrbi za urejenost in čistočo kombija, da je tudi sicer pri oddaji dobavnic in gotovine, ki jo pobere pri strankah, vesten in natančen in pri tem delu nimajo nobenih pripomb, na delo ne zamuja, pri delu je pokazal stoprocentno samostojnost in ker imajo z njim dolgoročne cilje, so ga vzeli v službo, kljub temu, da so vedeli za njegov primer na sodišču. Prav tako delodajalec zatrjuje, da so se z obsojencem dogovorili, da bodo skupaj stopili v stik z njegovimi upniki in poiskali rešitev za njegove dolgove in terjatve. Pritožbeno sodišče se strinja z zagovorniki, da te okoliščine v zvezi z zaposlitvijo pri istem delodajalcu in njegovo pohvalo obsojenca kot vestnega in samostojnega ter odgovornega ter zaupanja vrednega, sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo.

6. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenja Centra za socialno delo D. z dne 18. 3. 2016, kjer so prav tako ocenili, da je obsojenec osebnostno urejen in so bili zato naklonjeni možnosti, da obsojenec na alternativen način prestane izrečeno enotno kazen treh let zapora oziroma še neprestani del kazni.

7. Sodišče prve stopnje obsojencu ni štelo v prid, da je vendarle delno poravnal del dolga oškodovancem, ki jim jo je povzročil s kaznivimi dejanji, in je tudi po presoji pritožbenega sodišča vendarle potrebno to dejstvo upoštevati, pa četudi je del škode oškodovancem poravnal obsojenčev oče, ko je bil obsojenec na prestajanju kazni zapora. Navsezadnje je obsojenec poskrbel, da je del škode povrnjen.

8. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je obsojenec uspel izkazati bistveno spremenjeno vedenje in večjo odgovornost za svoje ravnanje, da je delno že prestana enotna kazen vendarle imela nanj vpliv, da je uvidel nepravilnost svojega preteklega ravnanja, pa tudi, da si je sedaj uredil življenje, našel si je zaposlitev, ima možnost poplačati oškodovance, skrbi za družino, v zaporu je delal kot hišnik in je ravnal odgovorno, delno je že poplačal škodo oškodovancem. Sedaj opravlja povsem drugačno delo, je voznik kombija, njegov delodajalec mu zaupa in ga je kljub predkaznovanosti zaposlil, zato v nasprotju s sodiščem prve stopnje, ki izhaja zgolj iz preteklih okoliščin, ki dejansko kažejo, da je bil že obsojen za kazniva dejanja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da so po pravnomočnosti nastopile pri obsojencu takšne spremenjene okoliščine, ki kažejo, da mu je mogoče zaupati, da načina prestajanja kazni zapora z zaporom ob koncu tedna ne bo zlorabil in da torej ni nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj. Neprepričljivi so zaključki v izpodbijanem sklepu, da je obsojenec še vedno vztrajen in nepoboljšljiv pri izvrševanju kaznivih dejanj in da mu ni mogoče zaupati. Zato je pritožbeno sodišče glede na oceno vseh okoliščin, ki so nastopile po pravnomočnosti sodbe, pritožbi obsojenčevih zagovornikov ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je odločilo, da se obsojencu izrečena enotna kazen izvrši tako, da med prestajanjem kazni zapora še naprej dela, razen v prostih dneh, ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Skladno z določbo četrtega odstavka 86. člena KZ-1C pa bo natančnejše pogoje izvrševanja določil zavod za prestajanje kazni zapora.