Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku po temelju pravilno ugodilo, ker je ugotovilo, da je bila vadba organizirana v telovadnici, ki ni bila dovolj velika za 46 vadečih (23 parov), inštruktor ni dal jasnih navodil o izvedbi vaje, udeleženci pa niso bili oblečeni v ustrezna oblačila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela pri obveznem usposabljanju iz samoobrambe dne 6. 4. 2005, po temelju v celoti utemeljen.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Opozarja, da večje število vadečih v telovadnici ne omogoča zaključka obstoja protipravnosti, še manj pa število oseb v konkretnem primeru omogoča zaključek o obstoju vzročne zveze med škodnim dogodkom in poškodbo tožnika. Vzročne zveze sodišče ni obrazložilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ne izvedenec niti nobena od prič niso potrdili, da bi bila udeleženca pri izvajanju vaje kakorkoli omejena oziroma, da je vzrok padca v premajhnem prostoru za izvajanje vaje. Poleg tega iz izpovedi P. K. izhaja, da so vaje izvajali z zamikom, torej v dveh skupinah, priča Po. pa je izpovedala, da se izvajanje vaj prilagodi na število udeležencev in inštruktorjev, ter so v primeru, da gre za večje število udeležencev, manj aktivne in ni toliko gibanja. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni nikoli trdila, da bi bila navodila inštruktorja nejasna, zato je sodišče pri tej ugotovitvi preseglo trditveno podlago stranke. Zaslišanje tožnika in priče K. je pokazalo, da je inštruktor dal navodila za vsako vajo posebej. Pa tudi sicer nejasna navodila inštruktorja ne bi pomenila protipravnega ravnanja in vzročne zveze v zvezi s škodnim dogodkom. Odgovornost delodajalca tožene stranke tudi ni podana glede oblačil. Izvedenec je pojasnil, da ne obstaja noben predpis, ki bi določal, da se morajo vaje samoobrambe izvajati v kimonu. Namen usposabljanja je, da se policisti in kriminalisti usposobijo za nevarne situacije, ki so čimbolj primerljive s tistimi, s katerimi se srečajo pri opravljanju svojega dela na terenu. Čeprav civilna oblačila niso idealna, to še ne pomeni, da je izvajanje vaj v njih prepovedano. Policisti so naučeni, da v takšnih primerih nasprotnika zagrabijo za roko v predelu zapestja in tako lahko izvedejo obrambo, ki ne odstopa veliko od idealne, kar je potrdil tudi izvedenec. Vzročne zveze med oblačilom in nastankom škodnega dogodka tako ni. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da je vadbeni prostor primeren in varen, da so predmetnega dne izvajali vaje na blazinah v dveh skupinah, da sta tako tožnik kot soborec dobila navodila pred izvajanjem vaje, da so se vaje opravljale v civilnih oblačilih, ki pa niso vplivala na izvedbo tožnikovega padca, vse to pa ne omogoča zaključka o obstoju krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik se je poškodoval na delovnem mestu, ko je kot kriminalist sodeloval pri obveznem usposabljanju iz samoobrambe. Do poškodbe desne rame je prišlo pri vaji simulacije napada s palico, pri čemer je tožnik igral vlogo napadalca, sodelavec P. K. pa je moral napad blokirati in ga odvrniti z metom, pri katerem je napadalca dvignil (preko rame oziroma boka) in ga vrgel na blazino (na hrbet oziroma delno na hrbet in delno na bok). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku po temelju ugodilo, ker je ugotovilo, da je bila vadba organizirana v telovadnici, ki ni bila dovolj velika za 46 vadečih (23 parov), inštruktor ni dal jasnih navodil o izvedbi vaje, udeleženci pa niso bili oblečeni v ustrezna oblačila.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožnice, da njena zavarovanka ni ravnala nedopustno, ko je dovoljevala vadbo v civilnih oblačilih. Obveznega nošenja kimona oziroma uniforme na treningih borilnih veščin ne določa noben predpis. Namen obveznih treningov policistov in kriminalistov je priprava na ravnanje v realnih razmerah, zato morajo biti tudi okoliščine na treningih tem podobne. Postavljeni izvedenec za borilne veščine je pojasnil, da so policisti naučeni, da v primerih, ko bi srajca prestavljala težavo za izvedbo vaje obrambe, nasprotnika zagrabijo za roko v predelu zapestja in takšna obramba ne odstopa veliko od idealne. Torej je mogoče treninge tudi v civilnih oblačilih opraviti varno, zato dopuščena uporaba takšnih oblačil ne more predstavljati krivdnega razloga, ki bi bil podlaga za odškodninsko odgovornost toženkine zavarovanke za tožniku nastalo škodo.

7. Pritožba ima tudi prav, da tožeča stranka izrecne trditvene podlage v smeri pomanjkljivih navodil inštruktorja glede obrambe ni podala. Zgolj različne izjave tožnika, soborca K. in inštruktorja o obliki obrambe pred napadom, ki se je izvajala v trenutku, ko se je tožnik poškodoval, kar bi lahko kazalo na pomanjkljivost v navodilih, pa trditvene podlage ne morejo nadomestiti.

8. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delodajalec tožnika trening organiziral v premajhnem prostoru glede na število vadečih policistov in kriminalistov. Ob izvajanju vaje je bila gneča, ki je vplivala na koncentracijo udeležencev in izvedbo vaje. Da so morali vadeči paziti, kako bodo izvajali vajo, da so se morali umikati drug drugemu in iskati prazen prostor, sta potrdila tako tožnik kot njegov soborec P. K.. Pomanjkanje prostora je tudi po oceni izvedenca lahko povzročilo, da je prišlo do poškodbe tožnika, saj sta bila tožnik in soborec zaradi gneče manj zbrana in sta morala paziti na okolico, da ne bi koga poškodovala, oziroma da drug ne bi poškodoval njiju. V takem primeru po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče izključiti, da je bilo prav pomanjkanje prostora razlog za nepravilno dokončanje vaje obrambe pred napadom, saj napadeni ni mogel prosto izbirati, kam in kako bo vrgel napadalca, temveč se je moral prilagajati prostoru. Do poškodbe tožnika je prišlo zaradi napačnega oziroma ne do konca izvedenega meta, ki očitno ni bil zadostno kontroliran s strani tožnikovega soborca oziroma ga je ta prilagajal prostoru. Razlog sodišča prve stopnje, da je prevelika gneča v telovadnici, za katero je kot organizator vadbe odgovorna zavarovanka tožene stranke, v vzročni zvezi s poškodbo tožnika, je glede na navedeno pravilen. Ne držijo pritožbeni očitki o tem, da so se vaje izvajale v dveh skupinah, kar bi lahko razbremenilo zavarovanko tožene stranke njene odgovornosti za organizacijo vadbe v konkretnem prostoru. Tak način izvedbe vaje namreč ne izhaja ne iz izpovedi tožnika, ne priče P. K., niti iz izjave inštruktorja Po.. Izvedenec je sicer navedel, da se običajno ob prevelikem številu udeležencev vadba organizira na način, da vadeči trenirajo v dveh skupinah izmenično, vendar pa v konkretnem primeru tožena stranka ni ne trdila ne dokazala, da bi bil trening tako organiziran.

9. Po povedanem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka odgovarja po temelju za tožniku nastalo škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 6. 4. 2005 pri obveznem usposabljanju iz samoobrambe. Sodišče je pri odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka zaradi neobrazloženosti sodne odločbe. V njej je namreč sodišče zapisalo vse bistvene razloge za svojo odločitev, ki so med sabo koherentni in je sodbo mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo toženke zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena ZPP.

10. O stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje v okviru odločitve o stroških celotnega postopka glede na uspeh strank v postopku.