Jedro

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je ustanovila država in nanj prenesla del sredstev, s katerimi mu je omogočila delovanje ter z zakonom uredila medsebojna razmerja (9. in 10. člen ZSKZ). Prav to pa ne predstavlja podlage, po kateri bi bil Sklad odvezan plačila odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. Res je, da navedena zakonska določba ne pove, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine, vendar pa je jasno, ker gre za zahtevek sui generis, ki ima sicer podlago v ZDen, da je to tisti, ki je zavezanec za vrnitev v naravi. ZSKZ je treba razlagati kot celoto, predvsem pa povezati tretji odstavek 2. člena s 14. členom ter noveliranim 17. in 17.b členom (Ur. l. RS, št. 1/96).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. Tožeča stranka sama krije stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici znesek 780.216,59 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, torej od 21.2.2000 dalje. Dosojeni znesek predstavlja odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja z nepremičnim premoženjem, vrnjenem v denacionalizacijskem postopku, vendar le za čas od 1.1.1994 do 5.12.1994 (drugi odstavek 72. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen). Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodba sodišča druge stopnje naj bi ne imela razlogov o odločilnih dejstvih glede uporabe določbe drugega odstavka 72. člena ZDen, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Poleg tega naj bi obe sodišči nepravilno uporabili določbe Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/93 do 23/96 - ZSKZ), zlasti 2., 3., 10. in 14. člen, ko sta na tej podlagi nepravilno priznali toženi stranki pasivno legitimacijo. Pri tem naj bi opustili ugotavljanje odločilnih dejanskih okoliščin za pravilno uporabo pravnega standarda "nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja". Odločitev o odškodovanju za izgubo koristi po drugem odstavku 72. člena ZDen narekuje ugotavljanje dejanskih okoliščin, na katerih podlagi je mogoče sklepati o obsegu izgubljene koristi, ki bi jo upravičenec sam dosegel, če bi nepremičnino uporabljal. Gre za presojo številnih možnih elementov, ki bi vplivali na zmanjšanje koristi zaradi stroškov z upravljanjem, vzdrževanjem in davščinami. O tem sodbi nižjih sodišč nimata razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Istočasno pa gre v tem obsegu tudi za zmotno uporabo materialnega prava, saj pravilna uporaba določbe drugega odstavka 72. člena ZDen sodišču narekuje raziskovanje dejanskega stanja v prej opisani smeri. Sicer pa tožena stranka po stališču zahteve za varstvo zakonitosti ni pasivno legitimirana v tem sporu. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS namreč deluje kot zastopnik države na podlagi in v okvirih zakona (4. člen). Je le zastopnik države, zavezanec v vsakem poslu pa je država (RS), njene pa so tudi koristi iz pravnega razmerja. Zato odgovarja Sklad le za svoja ravnanja, ne pa kot zastopnik iz samega pravnega posla (70. člen Obligacijskega zakonika). Sredstva, ki jih Sklad z gospodarjenjem pridobiva, so njegovo premoženje, vendar le v okvirih 10. člena zakona. Zato ni mogoče sprejeti stališča, da je zavezanec za plačilo drugih, izven zakona opredeljenih nalog in obveznosti, ki presegajo gospodarjenje z zemljišči, posebej pa ne za dolgove lastnika (države) v zvezi s tem premoženjem.

Tožeča stranka je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je tožena stranka Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju Sklad) pasivno legitimirana in zakaj je torej zavezana za poravnavo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja v denacionalizacijskem postopku vrnjenega premoženja. Sodišče druge stopnje je to obrazložitev v celoti sprejelo. Ne glede na trditveno podlago, izraženo v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni mogoče imeti pomislekov v pravno pravilnost take odločitve. Po določbi prvega odstavka 20. člena ZSKZG je zavezanec za vrnitev nepremičnine, glede katere tožeča stranka zahteva odškodnino, Sklad, ne pa Republika Slovenija. To jasno sledi tudi iz določb 27. člena ZDen, posebej tudi iz obvezne razlage prvega stavka prvega odstavka navedene določbe (Ur. l. RS, št. 66/2000). Republika Slovenija je glede kmetijskih zemljišč in gozdov, katerih lastnica je postala (14. člen ZSKZ), prenesla na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov določena pooblastila, ki bi jih kot lastnica sicer izvrševala sama. Vendar pa je Sklad pravna oseba (3. člena ZSKZ) in je tisti, ki gospodari z nepremičninami, ne pa država. Sredstva, ki jih Sklad pridobi z gospodarjenjem s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, so prihodek Sklada (drugi odstavek 10. člena). Tretji odstavek 2. člena ZSKZ je zato treba razumeti le tako, da ureja notranja razmerja med Skladom in državo. V povezavi z navedenimi zakonskimi določbami, po katerih je jasno, da je Republika Slovenija na Sklad prenesla vsa pooblastila glede gospodarjenja in upravljanja in da so tudi sredstva, ki jih Sklad tako pridobi, njegov dohodek, določba 20. člena ZSKZ v povezavi s 27. členom ZDen (Sklad je denacionalizacijski zavezanec) pripelje do ugotovitve, da je Sklad tudi zavezanec za plačilo morebitnih odškodnin po drugem odstavku 72. člena ZDen. Zahteva za varstvo zakonitosti torej ponuja pravno razlago, ki je v nasprotju z osnovnim namenom Zakona o denacionalizaciji, katerega del je tudi določba drugega odstavka 72. člena. Sklad je ustanovila država in nanj prenesla del sredstev, s katerimi mu je omogočila delovanje ter z zakonom uredila medsebojna razmerja (9. in 10. člen ZSKZ). Prav to pa ne predstavlja podlage, po kateri bi bil Sklad odvezan plačila odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. Res je, da navedena zakonska določba ne pove, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine, vendar pa je jasno, ker gre za zahtevek sui generis, ki ima sicer podlago v ZDen, da je to tisti, ki je zavezanec za vrnitev v naravi. ZSKZ je treba razlagati kot celoto, predvsem pa povezati tretji odstavek 2. člena s 14. členom ter noveliranim 17. in 17.b členom (Ur. l. RS, št. 1/96). Zato zahteva za varstvo zakonitosti nima prav, ko se sklicuje tudi na splošne določbe o učinkih zastopanja (70. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika). O pravilnosti odločitve, po kateri je toženi Sklad pasivno legitimiran v tej pravdi, torej ni mogoče dvomiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti pravilno opozarja, da je treba za uporabo standarda "nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja" kot pravne podlage za odločitev o odškodovanju za izgubo koristi po drugem odstavku 72. člena ZDen, ugotavljati dejanske okoliščine, ki morda znižujejo korist, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi z nepremičnino sam upravljal. Vendar pa je v tem obsegu sodišče druge stopnje odločilo pravilno, ko je tožečo stranko kot denacionalizacijsko upravičenko zavezalo le k dokazovanju njenega zahtevka glede njegove višine. Tožeča stranka je to storila s predložitvijo zakupne pogodbe z dne 20.7.1994, s katero je toženka oddala tudi tožničina zemljišča v zakup, pri čemer je v tožbenem zahtevku za vsako posamično, v zakup oddano nepremičnino, navedla tudi višino koristi, ki bi jo pridobila tožnica, če bi z njo v spornem obdobju sama razpolagala. Pri tem je višino koristi uskladila s cenikom tožene stranke, ki je bil objavljen v Razpisu za oddajo kmetijskih zemljišč v zakup. Tožena stranka, ki je zavezana za vrnitev nepremičnine in za plačilo odškodnine po določbi drugega odstavka 72. člena ZDen, v tožbenem odgovoru ni navedla konkretnih dejstev, ki bi mogla vplivati na zmanjšanje odškodnine (eventualni stroški z vzdrževanjem in upravljanjem, davščine in podobno). To je storila šele v tistem delu postopka, ko je bila zaradi uporabe določbe 286. člena ZPP za navajanje novih dejstev in dokazov že prekludirana (pripravljalna vloga z dne 21.1.2000). Pravna presoja lahko temelji le na ustreznem trditvenem in dokaznem gradivu; če takšnega gradiva ni, ali je uveljavljano prepozno, torej izven okoliščin, predvidenih v določbi 286. člena ZPP, sodni odločitvi ni mogoče očitati pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih ali zmotno pravno presojo. Zato se je mogoče strinjati z razlogi izpodbijane sodbe, po katerih je tožeča stranka "ustrezno izkazala tožbeni zahtevek po višini, tožena stranka pa za njegovo ovrženje ni pravočasno niti zatrjevala niti ponudila dokazov".

Neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti je bilo treba zavrniti po določbi drugega odstavka 391. člena v povezavi z 378. členom ZPP.

Tožeča stranka je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila in predlagala odmero pravdnih stroškov v breme tožene stranke, vendar pa je bilo treba njen predlog na povrnitev pravdnih stroškov zavrniti po določbi 155. člena ZPP. Z odgovorom na zahtevo za varstvo zakonitosti namreč ni prispevala k odločitvi.