Jedro

Sklep o zavrnitvi prošnje za podaljšanje roka za dostavo določenih listin ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom (1. točka izreka sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom istega člena zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata RS, Območne enote K. z dne 23. 9. 2008, ki ni ugodil prošnji tožeče stranke za podaljšanje roka za dostavo kreditnih pogodb. Tožena stranka je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep z odločbo z dne 9. 1. 2009, zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na določbo 2. člena in drugega odstavka 5. člena ZUS-1 ter zaključuje, da gre pri izpodbijanem sklepu za sklep procesne narave, ki ne vsebuje vsebinske odločitve o upravni zadevi oziroma za sklep, ki za tožečo stranko ne vzpostavlja kakšne materialne obveznosti in z njim torej ni bilo poseženo v njen pravni položaj.

3. Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je bilo z izpodbijanim sklepom poseženo v njen pravni položaj in o podaljšanju roka za dostavo zahtevane dokumentacije dokončno odločeno. Gre za enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja oblastvene upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Z zavrženjem tožbe je sodišče prve stopnje tožeči stranki odvzelo pravico do sodnega varstva in enakosti pred zakonom, s čimer so kršene tudi z Ustavo in mednarodnimi akti zajamčene pravice in svoboščine tožeče stranke. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter naloži stroške pritožbenega postopka v plačilo toženi stranki.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. To odločitev bo vsebovala upravna odločba o inšpekcijskem ukrepu v zvezi z nadzorom na področju potrošniškega kreditiranja. Akti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, tak pa je tudi izpodbijani sklep, pa so predmet presoje v upravnem sporu le takrat, če tako določa ZUS-1. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ker sklep o zavrnitvi prošnje za podaljšanje roka za dostavo določenih listin med takšne sklepe ne sodi, ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo tožeče stranke na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Enako stališče glede procesnih odločitev v upravnem postopku je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v drugih zadevah, na primer v I Up 362/2007, I Up 404/2007 in I Up 470/2008. 6. Ker pritožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

7. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).