Jedro

Ni pravilno tožbeno stališče, da naj bi tožnik z dokončnostjo izpodbijanega upravnega akta izgubil status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je status prosilca za mednarodno zaščito ohranil tudi po dokončnosti izpodbijanega upravnega akta, kar pomeni, da zanj veljajo obveznosti iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZMZ-1 biti dosegljiv pristojnemu organu in urad nemudoma obvestiti o spremembi naslova prebivališča. Slednjega pa tožnik ni storil. Ni se udeležil glavne obravnave, ni sporočil svojega novega prebivališča in se ni odzival na pooblaščenčeve klice. Prav tako se tožnik in njegov pooblaščenec nista odzvala na poziv sodišča z dne 21. 3. 2024. Enako izhaja tudi iz dejstva, da ni izkazano, da bi imel tožnikov pooblaščenec še vedno stik s tožnikom.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

_Potek dosedanjega postopka:_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Po pregledu baze Eurodac je namreč tožena stranka ugotovila, da je bila tožniku 20. 4. 2018 v Grčiji že priznana mednarodna zaščita.

2. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo in predlagal njegovo odpravo, sklicujoč se na razloge, zaradi katerih je moral zapustiti Grčijo. Hkrati je zahteval tudi izdajo začasne odredbe.

3. Upravno sodišče je s sodbo in sklepom I U 1121/2023 z dne 4. 8. 2023 tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo in vrnilo zadevo toženki v ponoven postopek (I. točka izreka), sklicujoč se na stališče SEU iz zadeve C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17, _Ibrahim in drugi_, z dne 19. 3. 2019. Tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe je zavrnilo (II. točka izreka).

4. Po pritožbi tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 238/2023 z dne 23. 11. 2023 I. točko sodbe in sklepa z dne 4. 8. 2023 razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v nov postopek.

**K I. točki izreka:**

5. Tožba ni dovoljena.

6. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 238/2023 z dne 23. 11. 2023 presodilo, da sodba z dne 4. 8. 2023 ni imela razlogov o tem, s katerimi izjavami v upravnem postopku naj bi tožnik zatrjeval posebne okoliščine, zaradi katerih bi bil ta v državi članici, ki mu je že priznala subsidiarno zaščito, izpostavljen resni nevarnosti kršitev 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), za katere okoliščine gre oziroma s čim naj bi tožnik upravičeval svojo posebno ranljivost. 7. Poleg tega je Vrhovno sodišče izpostavilo, da iz navedb tožene stranke izhaja, da je tožnik še pred glavno obravnavo samovoljno zapustil azilni dom in da se vanj ni več vrnil, tožnika pa ni mogel priklicati niti njegov pooblaščenec, in da to vzbuja resen dvom v to, ali tožnik izkazuje pravni interes za vložitev tožbe. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča dejstvo, da tožnik po izdaji izpodbijane odločbe samovoljno zapusti azilni dom, vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi ali zavrženju njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.1

8. Vrhovno sodišče je dodalo tudi, da glede na člen 2(e) Procesne direktive 2013/23 ni pravilno tožbeno stališče, da naj bi tožnik z dokončnostjo izpodbijanega upravnega akta izgubil status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je status prosilca za mednarodno zaščito ohranil tudi po dokončnosti izpodbijanega upravnega akta, kar pomeni, da zanj veljajo obveznosti iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) biti dosegljiv pristojnemu organu in urad nemudoma obvestiti o spremembi naslova prebivališča. 9. Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča je sodišče tožnika po pooblaščencu z dopisom I U 1751/2023-18 z dne 21. 3. 2024 pozvalo, da v 15 dneh navede naslov oz. kraj in državo trenutnega prebivanja oziroma nahajanja, pojasni, ali se je po zapustitvi Azilnega doma dne 29. 7. 2023 vanj poskušal kadarkoli vrniti, in izkaže vsaj posreden, a nedvoumen dokaz, da s pooblaščencem še vedno vzdržuje stik, in da želi nadaljevati s postopkom ter da je o njem ustrezno obveščen.

10. Tožnik niti njegov pooblaščenec na poziv nista odgovorila.

11. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. To velja tudi, če procesna predpostavka odpade po opravljeni glavni obravnavi.2

12. Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje (več) pravnega interesa za vodenje upravnega spora.

13. Glede na navedeno obvestilo tožene stranke je namreč dne 29. 7. 2023 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Tožnikov pooblaščenec je sicer v vlogi z dne 3. 8. 2023 pojasnil, da naj bi tožena stranka tožniku pojasnila, da mora že z dnem dokončnosti izpodbijanega akta zapustiti azilni dom, in da je še vedno s tožnikom v stiku po telefonu, ki mu je dejal, da se še nahaja v Republiki Sloveniji in da bo prišel na glavno obravnavo, vendar se glavne obravnave dne 4. 8. 2023 ni udeležil, svojega izostanka ni opravičil, prav tako se ni več odzival na pooblaščenčeve klice. Na tožnikove očitke iz odgovora na pritožbo, češ da tožnik ni imel več pravice in s tem dolžnosti prebivanja v Azilnem domu in da torej še vedno ima pravni interes za vodenje postopka, pa je Vrhovno sodišče odgovorilo v sklepu I Up 238/2023 z dne 23. 11. 2023, da je tožnik status prosilca za mednarodno zaščito ohranil tudi po dokončnosti izpodbijanega upravnega akta in da je zanj veljala obveznost biti dosegljiv pristojnemu organu in urad nemudoma obvestiti o spremembi naslova prebivališča (tretja in četrta alineja prvega odstavka 89. člena (ZMZ-1)).

14. Slednjega pa tožnik ni storil. Ni se udeležil glavne obravnave, ni sporočil svojega novega prebivališča in se ni odzival na pooblaščenčeve klice. Prav tako se tožnik in njegov pooblaščenec nista odzvala na poziv sodišča z dne 21. 3. 2024. Tako tožnik ni izkazal, da ni kršil svojih obveznosti iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZMZ-1 in da ima še vedno namen počakati na odločitev sodišča o prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka. Glede na navedeno tožnik ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.3

15. Enako izhaja tudi iz dejstva, da ni izkazano, da bi imel tožnikov pooblaščenec še vedno stik s tožnikom. V dosedanji sodni praksi se je namreč Upravno sodišče v primerljivih zadevah sklicevalo na prakso Evropskega sodišča za človekovo pravice (v nadaljevanju ESČP), po kateri je pomembno, da ima odvetnik ne samo pooblastilo za zastopanje, ampak tudi, da je kontakt med stranko in pooblaščencem zagotovljen med sodnim postopkom.4 To je namreč potrebno ne samo zaradi ugotavljanja pravno relevantnega oziroma spornega dejanskega stanja, ampak tudi zaradi ugotavljanja, ali ima tožnik še vedno pravni interes za tožbo upoštevajoč tožbeni zahtevek.5

16. V primerljivih zadevah ESČP sicer upošteva, da se utegnejo tožniki znajti v situacijah, ki začasno onemogočajo komunikacijo med odvetnikom in tožnikom, in upošteva tudi posreden stik,6 vendar tožnik niti takšnega posrednega stika ni ne izkazal ne zatrjeval. Tako kot ESČP, ki v primerih, ko pritožnik ne obdrži stika z odvetnikom in ga ne obvesti o njegovem naslovu oziroma ga na na noben drug način ne informira o tem, kako lahko z njim komunicira, šteje, da pritožnik nima več namena nadaljevati s postopkom v smislu člena 37(1)(a) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP),7 tudi sodišče v obravnavani zadevi zaključuje, da iz vseh okoliščin izhaja, da tožnik ni uspel izkazati, da bi še imel (pravni) interes za nadaljevanje tega upravnega spora. Tožnik namreč ni izkazal, da želi s postopkom nadaljevati in da bi v njem lahko sodeloval npr. s pomočjo elektronskih komunikacij na daljavo zaradi razčiščevanja dejstev.

17. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

18. Ker je sodišče presodilo, da tožnik nima pravnega interesa za tožbo, ne more imeti (samostojnega) pravnega interesa niti za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe, zato jo je sodišče zavrglo.

1 Tako sklepi Vrhovnega sodišča I Up 170/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 112/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 69/2023 z dne 19. 4. 2023 in drugi. 2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 643/2008 z dne 19. 3. 2012. 3 S tem v zvezi gl. tudi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 (7. točka obrazložitve), št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, ter Vrhovnega sodišča I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020. 4 Sodbi Upravnega sodišča I U 1490/2019 z dne 22. 6. 2020 in I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020, sklep I U 1142/2018 z dne 21. 12. 2022 in I U 74/2019 z dne 15. 3. 2019 in tam navedena sodna praksa. 5 _V.M. and others v Belgium, App. no. 60125/11, 17. 11. 2016, odst. 35; N.D. and N.T. v. Spain, App. nos._ 8675/15 and 8697/15, 13. 2. 2020, odst. 72; _Asady and others v. Slovakia, App. no. 24917/15_, 24. 3. 2020, odst. 35., _M.H. and others v. Croatia, App. nos. 15670/18 and 43115/18_, 18. 11. 2021. 6 Kontakt se lahko izvaja tudi preko tretje osebe, če gre za vzdrževani kontakt, ki je tudi dokumentiran (_Sharifi and others v. Italy and Greece, App. no._ 16643/09, 21. 10. 2014, odst. 131) oziroma ni treba, da je kontakt aktiven ves čas sodnega postopka neprekinjeno (_B.L. et autres c. France, Req._ 48104/14, odst. 38). 7 V.M. and others v Belgium, App. no. 60125/11, 17. 11. 2016, odst. 35.