Jedro

Predlagateljema ni uspelo dokazati, da je bil pravni posel (menjalna pogodba) sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Zato sta obe sodišči, ki sta predlagateljevo zahtevo za denacionalizacijo zavrnili, pravilno uporabili določbo 5. člena ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo predlagateljev za denacionalizacijo, ki sta jo predlagatelja utemeljevala z določbo 5. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), sodišče druge stopnje pa je njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje sta vložila predlagatelja pravočasno revizijo. Zahteva za denacionalizacijo je bila zavrnjena zato, ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da predlagatelja nista uspela dokazati obstoja sile, grožnje ali zvijače državnega organa pri sklepanju menjalne pogodbe št... z dne 7.3.1964. Predlagatelja sta bila prepričana, da bo sodišče prve stopnje na podlagi njunih izpovedb in v postopku pred tem sodiščem predloženih dokazov zahtevi za denacionalizacijo ugodilo. Ker ni, sta vložila pritožbo in v njej ponudila dodatne dokaze. Sodišče prve stopnje bi moralo predlagatelja pozvati, da predložita vse dokaze že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Poučiti bi ju moralo tudi o vseh pravicah, ki sta jih imela v postopku. Predlagatelja sta starejša človeka, ki se na sodne postopke ne spoznata. Zato bi jima moralo sodišče prve stopnje na jasen in razumljiv način pojasniti, kaj vse morata storiti, da bo njuni zahtevi lahko ugodeno. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, je predlagateljema onemogočilo obravnavo vseh dokazov in s tem denacionalizacijo prisilno odvzetega premoženja. Sklepa sodišč druge in prve stopnje naj se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 375. členu ZPP, v zvezi s 384. členom ZPP in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), nasprotni udeleženec na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Sklepa sodišč druge in prve stopnje sta bila izdana po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (v nadaljevanju ZPP). Zato je revizijsko sodišče v tej zadevi uporabilo določbe tega zakona, v zvezi z določbo 37. člena ZNP.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Predlagatelja v reviziji zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbami ZPP in ZNP s tem, da ju ni v zadostni meri poučilo o tem, kaj morata med postopkom pred sodiščem prve stopnje storiti, da bo njuna zahteva za sodno varstvo lahko utemeljena. Vsebinsko je to očitek relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP (1977).

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je dovoljeno proti sodni odločbi, izdani na drugi stopnji (367. člen ZPP). To pomeni, da bi morala predlagatelja zatrjevati obstoj relativnih bistvenih kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje in ne, kot se zatrjuje v reviziji, pred sodiščem prve stopnje. Morebitne nepravilnosti, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje, bi morala predlagatelja uveljaviti v rednem pravnem sredstvu - pritožbi, česar pa nista storila. V obširni pritožbi z dne 8.11.1999, ki jo je pritožbeno sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zavrnilo, predlagatelja sodišču prve stopnje nista očitala prav nobene procesne nepravilnosti, ampak sta izpodbijala le v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. S tem, ko predlagatelja šele v revizijskem postopku zatrjujeta obstoj relativnih procesnih kršitev v postopku pred sodiščem prve stopnje, "preskakujeta" v ZPP in ZNP predvidena pravna sredstva, kar pa po določbah ZPP in ZNP ni dovoljeno.

Sicer pa očitki predlagateljev, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu s predpisanimi procesnimi določbami, tudi niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je oba predlagatelja zaslišalo. Obema je dalo možnost, da pojasnita, v čem naj bi bila sila, grožnja ali zvijača državnih organov oziroma predstavnikov tedanje oblasti, vendar predlagatelja na s strani sodišča povsem konkretno, jasno in določno postavljena vprašanja, nista znala odgovoriti. Neutemeljena je zato v reviziji vsaj vsebinsko postavljena trditev, da predlagateljema ni bil zagotovljen pošten dokazni postopek.

Dokaze, ki bi jih predlagatelja lahko ponudila že v postopku pred sodiščem prve stopnje, sta predlagatelja ponudila šele v pritožbi. Ob pravilni uporabi določbe 337. člena ZPP pritožbeno sodišče teh dokazov ni upoštevalo. Pri tem pa velja pripomniti, kar velja predvsem za predlagatelja F.A., da naj bi šele v pritožbenem postopku predlagana priča K.G. povedal, kaj vse naj bi se dogajalo predlagatelju F.A., o čemer pa sam predlagatelj, ki je bil v postopku pred sodiščem prve stopnje obširno zaslišan, ni vedel povedati prav ničesar.

Iz navedenih razlogov v reviziji zatrjevani revizijski razlogi niso podani.

Predlagateljema ni uspelo dokazati, da je bil pravni posel (menjalna pogodba) sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Zato sta obe sodišči, ki sta predlagateljevo zahtevo za denacionalizacijo zavrnili, pravilno uporabili določbo 5. člena ZDen in tedaj pravilno uporabili materialno pravo, na kar mora, seveda ob upoštevanju v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljenih pravno odločilnih dejstev, paziti revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti.

Revizija predlagateljev ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. in 384. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).