Jedro

Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je dala aro, se sme druga stranka (med drugim) zadovoljiti s prejeto aro.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu mora toženec plačati tolarsko protivrednost zneska 200 DEM po nakupno-menjalniškem tečaju LB Gorenjska banka d.d. PE Škofja Loka na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1991 dalje do plačila in mu povrniti tudi njegove pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Sodišče je med drugim ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo za vodno črpalko, ki jo je kupil tožnik od toženca, pri čemer je tožnik izročil tožencu 200 DEM kot aro.

Proti navedeni sodbi se je pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa naj sodbo podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je tožnik ves čas zatrjeval, da je tožencu vtoževani znesek posodil in ni nobenega zanesljivega dokaza za to, da bi se moglo reči, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kupna pogodba za prodajo vodne črpalke.

Toženec je sam povedal, da je bila kupnina za črpalko določena v znesku 500 DEM in pri takem stanju, tudi če bi bilo res tako, kakor zatrjuje toženec, ta ne bi bil upravičen obdržati vtoževanega zneska, saj bi ta znesek pomenil 1/3 kupnine, kar pa ara ne more biti. Dalje tožnik poudarja, da pogodba med strankama nikoli ni bila realizirana, saj se vodna črpalka nahaja v Bosni in Hercegovini, kjer potekajo vojni dogodki. Tako pa ima toženec v svoji posesti črpalko, hoče pa obdržati še denar. Zato bi moralo sodišče pokloniti vero tožniku, ki je izpovedal, da si je stroj le ogledal, nakar je tožencu takoj povedal, da črpalke ne bo kupil in je zahteval od njega vrnitev denarja. Ob takem stanju pa je toženec najmanj neupravičeno obogaten z denarjem tožnika, ki bi mu ga moral vrniti z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Končno tožnik še poudarja, da ni verjetno, da bi dajal tožnik tožencu kupnino za predmet, katerega sploh ni poznal. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Katera dejstva je treba šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje ob odločanju o tožbenem zahtevku. Sodišče druge stopnje nima nobenega pomisleka glede ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo, s katero je toženec prodal tožniku vodno črpalko, ta pa mu je izročil kot aro 200 DEM. Za tak zaključek je imelo sodišče prve stopnje vso oporo v izvedenih dokazih, zlasti prepričljivi izpovedi priče P. P. (list. št. 10), katerega zaslišanje je predlagal sam tožnik. P. P., ki pozna obe pravdni stranki, pa je med drugim izrecno izpovedal, da je tožniku na njegovo prošnjo posodil 200 DEM, ko mu je rekel, da bo kupil vodno črpalko od toženca. Ob takem stanju, in ko toženec izrecno vztraja na sklenjenem pravnem poslu, o katerem je prepričljivo izpovedal zaslišan na glavni obravnavi (list. št. 6), je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženec pa je tudi izpovedal, da ima sporno vodno črpalko še sedaj in bo toženčeva, če mu bo prinesel še 300 DEM, kot sta se dogovorila. Ob takem stanju sodišče druge stopnje ne more soglašati s pritožbenimi izvajanji, za katera ni nobene opore v izvedenih dokazih in zbranih podatkih v spisu. Tožnik se tudi ne more sklicevati na to, da naj bi bil toženec neopravičeno obogaten. V primeru, če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je dala aro, se sme druga stranka (med drugim) zadovoljiti s prejeto aro. (1. odst. 80. čl. ZOR). Sodišče sme sicer na zahtevo zainteresirane stranke zmanjšati pretirano veliko aro, vendar take zahteve tožeča stranka vse doslej ni postavila. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zato po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve o zahtevku.

Sicer pa tožeča stranka v pritožbi niti ni predlagala kakih novih dokazov, ki naj bi jih sodišče še izvedlo.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter v skladu z določilom čl. 368 ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stonje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa na pritožbo ni odgovorila.

Določbe Zakona o pravdnem postopku in Zakona o obligacijskih razmerjih, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).