Jedro

Denarno kazen lahko razpravljajoči sodnik, ki je vodil postopek, izda tudi po tem, ko je postopek že končan, če pooblaščenec pisno vlogo z žaljivo vsebino naslovi nanj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kaznovalo pooblaščenca tožeče stranke F.K. z denarno kaznijo v višini 650,00 EUR.

Zoper navedeni sklep se pritožuje pooblaščenec in v pritožbi uveljavlja, da sodnica D.P. ni bila pristojna za izdajo sklepa. V teku ni noben postopek, niti ni bilo vloženo kakšno izredno pravno sredstvo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah smiselno uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločilo o izreku denarne kazni pooblaščenca tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijani sklep potem, ko je 22. 9. 2009 prejelo vlogo pooblaščenca F.K. z dne 21. 9. 2009. Vlogo je ocenilo za žaljivo, tako glede vloge sodnice - predsednice senata v individualnem delovnem sporu z opr. št. I Pd 798/2004, pa tudi za sodišče kot celoto, saj se pritožnik v navedeni vlogi sprašuje, kdo je prišel na idejo, da so ženske lahko sodnice, saj taka malenkostna in zamerljiva bitja ne bi smele biti sodnice.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil pri sodišču prve stopnje pod navedeno opr. št. v teku individualni delovni spor tožnika J.K., ki sta ga zastopala pooblaščenec F.K. in odvetnik T.K. iz K..., zoper toženo stranko L. d.d., zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem postopku je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 753/2007 z dne 9. 7. 2007 zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, opr. št. I Pd 798/2004 z dne 7. 5. 2007, s katerim je zavrglo revizijo tožeče stranke z dne 23. 4. 2007. Neutemeljena je pritožba, ko uveljavlja, da predsednica senata v navedenem individualnem delovnem sporu ni bila pristojna za izdajo izpodbijanega sklepa, saj v teku ni noben postopek in tudi ni bilo vloženo kakšno izredno pravno sredstvo. Sodišče prve stopnje se je pri izdaji izpodbijanega sklepa pravilno sklicevalo na določbo 1. odstavka 109. člena ZPP, po kateri pravdno sodišče kaznuje po določbah 3. do 4. odstavka 11. člena ZPP tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Sodišče lahko ob zlorabi izreče denarno kazen do 1.300,00 EUR. Denarno kazen izreče s sklepom. V sklepu določi rok, v katerem je treba kazen plačati. Rok za plačilo kazni ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od treh mesecev (4. odstavek 11. člena ZPP).

Pritožnik je svojo vlogo z žaljivo vsebino naslovil na razpravljajočo sodnico - predsednico senata v navedeni pravdni zadevi, individualnem delovnem sporu zaradi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi tega je neutemeljeno pritožbeno stališče, da za izdajo izpodbijanega sklepa ni bila pristojna. Citirane določbe ZPP namreč ne dajejo podlage za sklepanje, da sklepa o izreku denarne kazni ne bi smel izdati razpravljajoči sodnik, ki je vodil ali še vodi postopek, na katerega se nanaša vloga kakšnega od udeležencev v postopku, z žaljivo vsebino. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da denarne kazni ni mogoče izreči v primeru, ko je postopek že končan. Pritožnik je, kot rečeno, svojo vlogo z objektivno žaljivo vsebino tako za razpravljajočo sodnico kot za sodišče v celoti, naslovil na predsednico senata v navedenem delovnem sporu, v vlogi je tudi natančno opredelil, da se (vloga) nanaša na individualni delovni spor tožnika J.K. proti toženi stranki L. d.d. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preverilo tudi razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v zvezi z določitvijo višine denarne kazni. Pri tem je ugotovilo, da so ustrezno upoštevane vse okoliščine, ki lahko vplivajo na višino izrečene denarne kazni v okviru, kot ga določa 3. odstavek 11. člena ZPP.

Ker s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, prav tako ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. odstavek 365. člena ZPP).