Jedro

Krog dedičev, ki dedujejo denacionalizirano premoženje, je določen s 1. odst. 78. člena ZDen. Ta člen določa, da se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, torej sklepa o dedovanju. To pomeni, da so dediči osebe, ki so bile žive ob pravnomočnosti odločbe o dedovanju, če pa zapuščinski postopek ni bil izpeljan, ker ni bilo premoženja zapustnika, pa osebe, ki so bile žive ob smrti zapustnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem F. D., upravičencu v denacionalizacijskem postopku, ki jo sestavljajo odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 44.285,87 EUR, nepremičnina parc.št. 2384/2 k.o. R. in ½ nepremičnin, vpisanih pod vl.št. 1202 in 962 k.o. R. Kot dediče zapustnika je sodišče določilo njegove zakonite dediče hči A. P. do ½ zapuščine ter vnukinjo M.K., pravnuka B. T. in zeta Š. T., vsakega do 1/6 zapuščine.

Zoper sklep se pritožuje dedič Š.T. Ne strinja se, da dedujejo dediči po V. T. in T. P. v enakih delih. V. T. je namreč ostala doma in prevzela štiričlansko družino, mamo, teto, sestro in moža, pozneje pa še očeta F.D.. Starše je negovala do smrti. Po smrti staršev in sestre je V. T. plačevala grobove, ki jih sedaj plačuje pritožnik. V hišo sta z ženo napeljala tudi vodovod, naredila angleški WC, kopalnico, kamin, zato bi moral biti delež T. P. zgolj 1/3, dedičev V. T. pa 2/3. Zakoniti dedinji A. P. in M. K. sta na pritožbo odgovorili in prerekali podane pritožbene navedbe.

Pritožnik je podal še dodatek k pritožbi, ki pa je prepozen, zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Ne gre namreč za vlogo iz 3. odst. 173. člena Zakona o dedovanju (ZD), ki v primeru utemeljenosti ne bi vplivala na pravice drugih oseb, na katere se sklep o dedovanju nanaša. Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sodišče odločalo o dedovanju denacionaliziranega premoženja, ki je bilo zapustniku v postopku denacionalizacije vrnjeno v naravi in v obliki obveznic. Zapustnik ob svoji smrti ni imel premoženja, zato sodišče takrat zapuščinske obravnave ni opravilo (primerjaj spis O 956/64). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo 1. odst. 78. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ko je določilo krog dedičev, ki dedujejo denacionalizirano premoženje. V času pravnomočnosti odločbe o dedovanju oziroma smrti zapustnika sta to bili njegovi dedinji hčerki A. P. in V.T., vsaka do ½ zapuščine. Po določilu 11. člena ZD dedujejo namreč pokojnikovo zapuščino v prvem dednem redu otroci in zakonec po enakih delih. Ker pritožnik v pritožbi sam navaja, da je zapustnikov zakonec umrl pred njim, sta bili torej dedinji zgolj hčerki po enakih deležih. Navedbe pritožnika, da bi morala njegova pravna prednica V. T. dedovati večji dedni delež od svoje sestre, so glede na navedeno neutemeljene. Trditve, da je zapustnikova hčerka V. skrbela za starše in vlagala v hišo, kar bi sicer lahko predstavljalo osnovo za izločitveni zahtevek po 32. členu ZD, pa je pritožnik postavil šele v pritožbi. Ker je sodeloval v postopku na prvi stopnji (narok 17.6.2009), so te navedbe prepozne in jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), saj ni izkazanih razlogov, zakaj jih dedič ne bi mogel podati do konca zapuščinskega postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje je tako materialnopravno pravilna, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kakšnih kršitev, na katere mora paziti v okviru uradnega preizkusa (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).