Jedro

Glede na ugotovljeno zadnje posestno stanje pritožba utemeljeno opozarja, da je prvi tožnik izkazal posest nad sporno nepremičnino. Razpolagal je s ključem ključavnice, ki je bila vgrajena okoli božiča 2018, in je imel možnost samostojno vstopati v hišo. Edini je tudi imel ključe svoje sobe, v kateri je hranil svoje osebne stvari. Dejstvo, da po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča te možnosti ni uporabil (ni vstopal v hišo oziroma v svojo sobo), ni pravno pomembno. Za posest prostorov namreč ni odločilno, da posestnik v njih ves čas živi ali do njih kako drugače kontinuirano dostopa. Če ima možnost prostore in stvari v njih uporabljati (to pa med strankama ni bilo sporno), ima dejansko oblast nad stvarjo.

Ni pa posesti nad stanovanjsko hišo izkazala druga tožnica. Posest je opustila. Od novembra 2018 dalje, odkar ima toženec novo partnerko, ni prihajala v hišo, niti ni razpolagala z novim ključem (ključem ključavnice, zamenjane decembra 2018). Tudi če je, kot to trdi pritožba, zmotno mislila, da razpolaga s ključem, ki odpira vhodna vrata hiše (ker o menjavi ključavnice decembra 2018 ni bila obveščena, temveč je zanjo izvedela šele maja 2019), to na njeno posest ne vpliva. Z morebitno zmoto o razpolaganju s pravim ključem namreč ne more ohraniti posesti, ki ji je bila sicer odvzeta oziroma jo je opustila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni: a) v 1. točki izreka tako, da se po spremembi glasi: „1. Ugotovi se, da je tožena stranka motila prvo tožečo stranko v posesti nepremičnine parc. št. 949/I (ID ...) k. o. ..., v naravi stanovanjska stavba z naslovom .., s tem, ko je neugotovljenega dne med 8. 1. 2019 in 16. 5. 2019 zamenjala ključavnico vhodnih vrat stanovanjske hiše na naslovu ..., prvo tožeči stranki pa dvojnika ključev zamenjane ključavnice ni izročila.

2. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da prvo tožeči stranki izroči dvojnik ključev zamenjane ključavnice vhodnih vrat stanovanjske stavbe z naslovom ...

3. Toženi stranki se prepove, da bi v bodoče s takšnim ali podobnim dejanjem posegala v posest prvo tožeče stranke.

4. V preostalem delu (zahtevek drugo tožeče stranke v celoti in del zahtevka prvo tožeče stranke, ki se nanaša na motilno dejanje odstranitve in poškodovanja poštnega nabiralnika) se tožbeni zahtevek zavrne.“ in v 3. točki izreka tako, da se po spremembi glasi: „Prvo in drugo tožeča stranka sta dolžni v 15 dneh toženi stranki plačati 1.647,51 EUR pravdnih stroškov.“

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 50,27 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

**Odločitev sodišča prve stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj se 1) ugotovi, da je tožena stranka motila prvo in drugo tožečo stranko v posesti nepremičnine parc. št. 949/1 (ID ...) k. o. ..., v naravi stanovanjska stavba z naslovom ..., s tem, ko je med 16. 5. 2019 in 17. 5. 2019 odstranila in poškodovala poštni nabiralnik, tako da je zlomila leseni nosilec nabiralnika in deformirala vratca nabiralnika ter ga vrgla v bližnje grmovje pod smreko, s tem pa prvo in drugo tožeči stranki onemogočila prejemanje poštnih pošiljk na naslov ..., in neugotovljenega dne med 8. 1. 2019 in 16. 5. 2019 zamenjala ključavnico vhodnih vrat stanovanjske hiše na naslovu ..., tožnikoma pa dvojnika ključev zamenjane ključavnice ni izročila, ter 2) naloži vzpostaviti prejšnje posestno stanje in 3) se ji v bodoče prepove s podobnimi ravnanji posegati v posest (1. točka izreka). Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka), tožnikoma pa naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov (3. točka izreka).

**Pritožbene navedbe**

2. Zoper sklep v celoti se pritožujeta tožnika, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Trdita, da sta oba vse do toženčevih motilnih ravnanj na nepremičnini izvrševala neposredno in posredno lastniško posest, kar konkretneje utemeljujeta z različnimi dejstvi. Navajata, da je izpodbijani sklep neobrazložen, saj manjka temeljita dokazna ocena izpovedb vseh zaslišanih prič. Obrazložitev se jima zdi vsebinsko pomanjkljiva in mestoma pavšalna, predvsem pa ne izčrpna, zaradi česar naj je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izpodbijata tudi zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Kritizirata dolgotrajnost prvostopenjskega odločanja o predlogu in navajata, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe. Tudi ta del obrazložitve naj bi bil pomanjkljiv. Nazadnje pa izpodbijata tudi odločitev o stroških, ki ne vsebuje konkretiziranih dejstev v zvezi z obračunom stroškov, priznanih toženi stranki.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. **Odločitev o pritožbi**

4. Pritožba je delno utemeljena.

_O motenju posesti_

5. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Sodišče druge stopnje uvodoma izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo zadnje stanje posesti takšno, kot je obstajalo po božiču leta 2018, ko je toženec prvič zamenjal ključavnico vhodnih vrat hiše. 6. Glede na ugotovljeno zadnje posestno stanje pritožba utemeljeno opozarja, da je prvi tožnik izkazal posest nad sporno nepremičnino. Kot izhaja tudi iz ugotovitev izpodbijanega sklepa, je razpolagal s ključem ključavnice, ki je bila vgrajena okoli božiča 2018, in je imel možnost samostojno vstopati v hišo. Edini je tudi imel ključe svoje sobe, v kateri je hranil svoje osebne stvari. Dejstvo, da po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča te možnosti ni uporabil (ni vstopal v hišo oziroma v svojo sobo), ni pravno pomembno. Za posest prostorov namreč ni odločilno, da posestnik v njih ves čas živi ali do njih kako drugače kontinuirano dostopa. Če ima možnost prostore in stvari v njih uporabljati (to pa med strankama ni bilo sporno), ima dejansko oblast nad stvarjo.1 Prvi tožnik je tako imel nepremičnino v posesti, ki mu je bila s toženčevim ravnanjem, ko je neugotovljenega dne med 8. 1. 2019 in 16. 5. 2019 zamenjal ključavnico vhodnih vrat stanovanjske hiše, prvemu tožniku pa dvojnika ključev zamenjane ključavnice ni izročil, motena. Zato je pritožbeno sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava (ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju) v tem delu na podlagi 3. alineje 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugodilo tožnikovemu zahtevku v delu, ki se nanaša na menjavo ključavnice.

7. Ni pa posesti nad stanovanjsko hišo izkazala druga tožnica. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je posest opustila. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (ki jih pritožba niti ne izpodbija) namreč izhaja, da od novembra 2018 dalje, odkar ima toženec novo partnerko, ni prihajala v hišo, niti ni razpolagala z novim ključem (ključem ključavnice, zamenjane decembra 2018). Tudi če je druga tožnica, kot to trdi pritožba, zmotno mislila, da razpolaga s ključem, ki odpira vhodna vrata hiše (ker o menjavi ključavnice decembra 2018 ni bila obveščena, temveč je zanjo izvedela šele maja 2019), to na njeno posest ne vpliva. Z morebitno zmoto o razpolaganju s pravim ključem namreč ne more ohraniti posesti, ki ji je bila sicer odvzeta oziroma jo je opustila. Za posest tudi ni pomembno, ali je lastnica hiše, saj se pravica do posesti pri sodnem varstvu posesti ne upošteva (prvi odstavek 33. člena SPZ). Prav tako posesti ne izkazuje dejstvo, da je na naslov še vedno prejemala pošto, še posebno v luči preostalih okoliščin (da je živela v tujini, da nepremičnine ni več uporabljala niti je ni imela možnosti samostojno uporabljati, saj ni razpolagala s ključem vhodnih vrat). Zato ni upravičena do posestnega varstva.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z motenjem posesti z odstranitvijo poštnega nabiralnika. Tožnika namreč tudi še v pritožbi navajata, da sta pošto prejemala v poštni nabiralnik na zunanji strani vrtnih vrat oziroma v režo na glavnih vhodnih vratih. V tem postopku ne zatrjujeta, da bi bila omenjeni poštni nabiralnik oziroma reža na glavnih vhodnih vratih kakorkoli odstranjena oziroma poškodovana, temveč zahtevata posestno varstvo na takšen način, da naj bi se jima zagotovila posest drugega, novega poštnega nabiralnika. Tega pa je prvi tožnik postavil šele 16. 5. 2019 in tako ne predstavlja zadnjega stanja posesti pred motilnim ravnanjem. Ker daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti, je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

9. Čeprav je obrazložitev izpodbijanega sklepa skopa, nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne bi moglo preizkusiti. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih (glede zadnjega posestnega stanja, posesti obeh tožnikov in motilnih ravnanj), zato očitana absolutna kršitev postopka ni podana.

_**O zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe**_

10. V primerih, ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero želi začasno urediti sporno pravno razmerje, morajo biti podane tri materialnopravne predpostavke, in sicer: verjetno izkazan obstoj ali bodoči nastanek terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter t. i. reverzibilnost. 11. Tožnika v delu, ki se nanaša na motilno ravnanje odstranitve poštnega nabiralnika, terjatve nista verjetno izkazala. Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, v tem postopku sploh ne zahtevata posestnega varstva na način, ki bi lahko vzpostavil prejšnje stanje (zadnje posestno stanje). Kolikor pa se predlog nanaša na menjavo ključavnice oziroma izročitev novih ključev, pa glede druge tožnice tudi ta terjatev ni verjetno izkazana, saj je podanih več razlogov, ki kažejo, da je posest opustila, od razlogov, ki bi izkazovali njeno posest. 12. Glede motenja posesti prvega tožnika z menjavo ključavnice pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izpolnjena nobena od predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Odredba ni bila potrebna, da bi se preprečila sila ali nastanek težko nadomestljive škode2, niti ni prvi tožnik zatrjeval oziroma izkazal, da toženec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Tožnik je v predlogu zgolj navajal, da si je moral poiskati bivališče drugje in da ne more dostopati do svojih osebnih predmetov, vendar pa ni navedel, v čem bi bila ta škoda težko nadomestljiva. Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga v konkretnem primeru napolnjuje sodišče. Da pa to lahko stori, mora imeti na voljo konkretne trditve o škodi, ki nastaja ali grozi, ter dokaze zanjo.

13. Ker pogoji za izdajo začasne odredbe niso bili izpolnjeni, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga, čeprav skopo obrazložena, pravilna.

14. Na podlagi zgoraj navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo v ostalem zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. alineja 365. člena ZPP).

**_O stroških_**

15. Pritožbeni očitek o neobrazloženosti odločitve o stroških ni utemeljen. Sodna praksa pri odločanju o pravdnih stroških kot akcesorni obveznosti dopušča, da je v sklepu navedena podlaga odločitve, odmera stroškov pa je razvidna iz spisa. V obravnavanem primeru je sodišče v sklepu pojasnilo, katere stroške je oziroma ni priznalo in zakaj, ter to označilo tudi na predlogu toženca za odmero stroškov (list. št. 77-78). Iz njegovega predloga je tudi razvidna višina in konkretna podlaga po posameznih postavkah. Odločitev o stroških je tako mogoče preizkusiti.

16. Vendar pa je bilo treba odločitev o stroških spremeniti zaradi spremembe odločitve o glavni stvari. Tožnika sta s tožbenim zahtevkom deloma uspela, in sicer zgolj v delu, ki se nanaša na eno motilno ravnanje (menjava ključavnice) in le glede prvega tožnika. Nista pa uspela s tožbenim zahtevkom glede druge tožnice v zvezi s tem motilnim ravnanjem in tudi ne glede obeh tožnikov v zvezi z drugim motilnim ravnanjem (odstranitve poštnega nabiralnika). Prav tako ni nobeden od njiju uspel s predlogom za izdajo začasne odredbe. Tako sta uspela z 1/6 zahtevka in predloga oziroma v 16,67 %. Sodišče druge stopnje je zato odločitev o stroških spremenilo tako, da sta tožencu dolžna plačati 83,33 % priznanih pravdnih stroškov, kar znaša 1.647,51 EUR.

**Stroški pritožbenega postopka**

17. Ker sta tožnika s pritožbo uspela v 16,67 %, jima mora toženec od stroškov pritožbenega postopka, ki so jima sicer nastali (375 točk oziroma 225,00 EUR nagrade za pritožbo po tarifni številki 21 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT, 4,50 EUR materialnih stroškov po 11. členu OT, 50,49 EUR DDV in 180,00 EUR sodne takse, skupno 459,99 EUR), povrniti 76,68 EUR pritožbenih stroškov.

1 Tako tudi VSL sklep II Cp 3511/2015 z dne 24. 2. 2016. 2 Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno štelo, da škoda v obliki povečanih stroškov načeloma ni nenadomestljiva ali težko nadomestljiva, prvi tožnik pa ob tem ni navajal, da bi takšna premoženjska škoda ogrozila njegovo preživljanje.