Jedro

Tožba v obravnavani zadevi nima oblikovanega tožbenega zahtevka ter kot taka ni sposobna za obravnavo, zato bi sodišče prve stopnje moralo ravnati skladno z določbo 108. člena ZPP in tožbo vrniti tožniku v popravo ali dopolnitev. Šele, če tožnik svoje tožbe ne bi popravil oziroma dopolnil tako, da bi bil primerna za obravnavo, bi jo sodišče skladno z določbo četrtega odstavka 108. člena ZPP lahko zavrglo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep z dne 3. 9. 2019 razveljavi in se zadeva vrne v nadaljnje obravnavanje sodišču prve stopnje.

II. Pritožba se zavrne in se sklep z dne 17. 10. 2019 potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 3. 9. 2019 zavrglo tožbo tožnika, ki se glasi: "Službena ocena za leto 2016 se spremeni v odlično, podredno v prav dobro, vse v roku 15 dni pod izvršbo." (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo stroškov postopka v višini 517,14 EUR toženi stranki (II. točka izreka).

2. S sklepom z dne 17. 10. 2019 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje z dne 11. 10. 2019 ter sklenilo, da sam krije svoje stroške postopka.

3. Zoper sklep z dne 3. 9. 2019 tožnik vlaga pritožbo skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. Zatrjuje kršitev določb 338. člena ZPP ter 8., 3. in 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je bil 3. 9. 2019 poravnalni narok v zadevi, ne da bi bil o tem obveščen, zapisnika o njem ni prejel, na njem pa je bil sprejet sklep o zavrženju tožbe, čeprav ni bil neopravičeno odsoten z naroka. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo izdati sodbo, in ne sklepa. Pove, da je bil na narok vabljen, ko je bil brez dodeljenega odvetnika po BPP. Navaja, da je odločitev o tem, da sodišče ni pristojno za odločanje o zakonitosti službene ocene namesto pristojnih oseb, sodišče prve stopnje med drugim oprlo na neveljavni Pravilnik o službeni oceni, ki ga je nadomestil novi pravilnik iz leta 2014. Navaja, da mu je bilo odvzeto pravdno upravičenje sprožiti konkretni spor, ki ni mogoč v nobeni drugi obliki. Ker ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki (tudi zoper to odločitev je sprožil individualni delovni spor), med strankama ni delovnega razmerja, po njegovem mnenju izvedba ponovne ocene ne bi bila mogoča niti ne bi bil mogoč postopek seznanitve z oceno, njenega preizkusa ipd. Navaja, da ima pravni interes za predmetno tožbo zaradi napredovanja v višji plačni razred, ki mu je bilo onemogočeno z izpodbijano oceno, ter zaradi razjasnitve dogajanja v času pred iztekom pogodbe o zaposlitvi, ki ga opredeljuje kot šikaniranje in trpinčenje, posledica katerega je bila tudi izpodbijana ocena. Graja stališče sodišča prve stopnje, da nima pravnega interesa, ter obveznost sprožitve novega postopka. Navaja, da v vloženi tožbi ne zahteva, da mu sodišče določi oziroma poda službeno oceno, ampak predlaga sodišču zaslišanje strank, med drugim pristojnih ocenjevalcev in članov drugostopenjske komisije, ter vpogled v obstoječe materialne dokaze, nato pa naj skladno z obstoječo zakonodajo izda sodbo. Meni, da ob takem stališču delovno sodišče ne bi bilo pristojno niti za vzpostavitev delovnega razmerja v primeru odpovedi, saj delovno sodišče ni pristojno za sklenitev delovnega razmerja, pa kljub temu nenehno izdaja takšne sodne odločbe. Navaja, da iz 5. točke izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje vloženo tožbo štelo za nesklepčno, vendar pa je ni ob predhodnem preizkusu nemudoma zavrglo oziroma poslalo tožniku v dopolnitev oziroma spremembo, ampak jo je vročalo v odgovor toženi stranki ter vodilo nadaljnji postopek. Zaradi navedenega šteje odločitev sodišča prve stopnje za samo s sabo v nasprotju in nepravilno, prav tako tudi odločitev o stroških, saj stroški v primeru zakonitega delovanja sodišča sploh ne bi nastali. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve v nadaljnjo obravnavo prvostopenjskemu sodišču. Zahteva povračilo materialnih stroškov v znesku 20,00 EUR ter plačilo vseh ostalih stroškov postopka s pritožbo.

4. Zoper sklep z dne 17. 10. 2019 vlaga pritožbo tožnik zaradi kršitve določb 338. člena ZPP, 6., 8. in 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje 3. 9. 2019 izvedlo poravnalni narok, kljub temu, da tožnik o razpisu naroka ni bil obveščen, prav tako ni prejel zapisnika o njem. Navaja, da ni bil nikoli neupravičeno odsoten s sodišča. Trdi, da vabila na narok ni prejel in zatrjuje stalno slabo delo področne pošte, ki obvestila o prispeli pošti ali prispelo pošto pogosto vlaga v napačen poštni predalčnik. Kot presplošno in neresnično graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da opravičilo z dne 27. 9. 2019 dokazuje, da je bil tožnik seznanjen z narokom 3. 9. 2019, saj je bil z njim seznanjen po prejemu sklepa z dne 3. 9. 2019. Navaja, da je 23. 5. 2019 prejel obvestilo o preklicu naroka z dne 7. 5. 2019 in preložitev na nedoločen čas, zaradi česar se mu zdi vabilo z dne 13. 5. 2019 nerazumno. Meni, da so bile sodišču prve stopnje že predhodno znane splošne okoliščine, zaradi katerih ni mogel priti na narok (slabo zdravstveno stanje), kar bi sodišče moralo upoštevati tudi v zvezi z narokom z dne 3. 9. 2019 ter v izpodbijanem sklepu. Opozarja, da je navedeno dogajanje potekalo v času, ko je bil brez dodeljenega odvetnika po BPP. Graja postopek dodeljevanja odvetnika po BPP ter ravnanje odvetnice A.A.. Navaja, da je odločbo Bpp 36/2019 prejel šele 19. 7. 2019 ter da zaradi sodnih počitnic podpis pooblastila in sestanek z novim odvetnikom ni bil mogoč dlje časa. Opozarja, da je od 13. 11. 2017 v bolniškem staležu in ne sme zapuščati kraja bivanja, razen za obisk zdravnika, zaradi česar se sestanka ni mogel udeležiti. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo počakati z razpisom naroka glavne obravnave do zaključka postopka BPP, razpis naroka v času izvajanja postopka BPP pa je po njegovem mnenju protipraven. Predlaga, da sodišče skladno z določbami 116. člena ZPP dovoli vrnitev v tisto stanje, ki je bilo pred zamudo, in razveljavi vse odločbe, ki jih je izdalo zaradi zamude. Zahteva povračilo materialnih stroškov vezanih na predmetno pritožbo v znesku 20,00 EUR ter plačilo vseh ostalih stroškov postopka.

5. Pritožba zoper sklep z dne 3. 9. 2019 je utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 17. 10. 2019 pa ne.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijana sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep z dne 3. 9. 2019

7. V pritožbi zoper ta sklep tožnik pravilno opozarja, da mu sodišče prve stopnje laične tožbe ni vročalo v popravo. Tožba z dne 14. 4. 2017 sploh nima oblikovanega tožbenega zahtevka ter kot taka ni sposobna za obravnavo, zato bi sodišče prve stopnje moralo ravnati skladno z določbo 108. člena ZPP in tožbo vrniti tožniku v popravo ali dopolnitev. Šele, če tožnik svoje tožbe ne bi popravil oziroma dopolnil tako, da bi bil primerna za obravnavo, bi jo sodišče skladno z določbo četrtega odstavka 108. člena ZPP lahko zavrglo. Glede na to je izpodbijani sklep z dne 3. 9. 2019 izdan preuranjeno.

8. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno stališče, da je delovno sodišče pristojno za odločanje o zakonitosti službene ocene, ne pa za to, da bi samo podalo službeno oceno namesto pristojne osebe. Vendar pa je treba upoštevati, da laična zahteva za spremembo službene ocene lahko glede na obseg zahtevanega sodnega varstva vsebuje tožbeni zahtevek za njeno razveljavitev in vrnitev v izdelavo nove službene ocene delodajalcu. Sodišče prve stopnje bo tožbo moralo tožniku vročati v popravo skladno s 108. členom ZPP, zavrglo pa jo bo le v primeru, da je tožnik ne bo ustrezno popravil oziroma svojega tožbenega zahtevka ne bo spremenil v smeri razveljavitve ocene, pač pa bo vztrajal pri tožbenem zahtevku kot iz laične tožbe (na spremembo, in ne na razveljavitev službene ocene), pri čemer sicer smiselno vztraja tudi v svoji laični pritožbi. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa kršilo določbo 108. člena ZPP, je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa z dne 3. 9. 2019, zato je pritožbeno sodišče ta izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Pritožba zoper sklep z dne 17. 10. 2019

9. Glede na to, da je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep o zavrženju tožbe z dne 3. 9. 2019 in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopanje, je predmetni postopek individualnega delovnega spora posledično v fazi, kot je bila pred narokom z dne 3. 9. 2019, zaradi česar vrnitev v prejšnje stanje niti ni več potrebna. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen (drugi odstavek 120. člena ZPP), saj razlogi, ki jih je v njem navedel tožnik, niso upravičeni razlogi v smislu prvega odstavka 116. člena ZPP.

10. V 116. členu ZPP je določeno, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga. Tožnik je kot upravičen razlog navajal, da ni prejel vabila na narok za dan 3. 9. 2019, kar ponavlja tudi v pritožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo vabilo na ta narok tožniku pravilno vročeno, in sicer s fikcijo vročitve 29. 5. 2019. Tožnik s povsem splošnimi in dokazno nepodprtimi trditvami o slabem delu pošte in vlaganju obvestil o pisanju ali pisanj samih v napačne poštne predalčnike, pravilnosti navedene ugotovitve ni uspel izpodbiti.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bil postopek dodeljevanja BPP tožniku v času izvedbe naroka 3. 9. 2019 še v teku, kar je pravilno ugotovilo in pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Ne glede na to pa bi tožnik, če zaradi objektivnih razlogov res ni uspel stopiti v stik z novim odvetnikom po BPP, moral o tem sodišče pravočasno obvestiti, enako pa velja za omejitve, ki naj bi jih imel po odločbi o začasni zadržanosti z dela ZZZS, zaradi česar se naj naroka ne bi mogel udeležiti. Naknadno opravičilo z dne 23. 9. 2017, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo šele 30. 9. 2019, ne more vplivati na vrnitev v prejšnje stanje. Prav tako ni mogoča vrnitev v prejšnje stanje zaradi tožnikovega domnevno slabega zdravstvenega stanja, ki naj bi mu preprečilo pristop na narok, saj se kot opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje upošteva le tak nastop zdravstvenih težav, ki je nezakrivljen in nepredvidljiv. Tožnik pa se sam sklicuje na dejstvo, da je bil dlje časa v bolniškem staležu ter da naj bi bilo njegovo zdravstveno stanje slabo že v času razpisa naroka, kar pomeni, da vzrok za neudeležbo na naroku ni bil nepredvidljiv, zaradi česar to ni opravičljiv razlog za nepristop na narok.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 17. 10. 2019 (2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.