Jedro

Zapustnica pritožniku v oporoki ni naklonila nobenega volila, zato v tem postopku nima statusa volilojemnika. Prav tako ni oseba, ki bi uveljavljala kakšno pravico iz zapuščine po zapustnici. Svoj zahtevek za izplačilo ¼ vrednosti stanovanja zato ne more uveljavljati v tem zapuščinskem postopku. Upniki zapustnika nimajo statusa stranke zapuščinskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo pritožnikov predlog za izdajo sklepa o napotitvi na pravdo zaradi spora o volilu. Obrazložilo je, da A. ni volilojemnik, pač pa nastopa kot upnik, torej ni stranka zapuščinskega postopka.

2. Pritožnik navaja, da je pokojni oče izpolnitev volila vezal na odložni pogoj – odsvojitev stanovanja, ker je želel ženi, to je zapustnici, omogočiti, da po njegovi smrti, dokler s stanovanjem ne bo razpolagala, neobremenjeno uporablja stanovanje, ker je bilo njuno skupno premoženje. Pokojni oče je v svoji oporoki ženi izrecno naložil, da je dolžna obvezo (izplačilo volila) prenesti na svoje pravne naslednike. Zapustnica te obveznosti v svoji oporoki ni izpolnila, pač pa je v oporoki razpolagala s stanovanjem v korist zakonitega dediča. Tako je razpolaganje začelo učinkovati v trenutku njene smrti. Izpolnitev volila se je iz zapuščinskega postopka po pokojnem očetu prenesla v zapuščinski postopek po njegovi ženi, ker uveljavlja pravico do volila, s katero je pokojni oče obremenil ne samo za njim umrlo ženo, ampak tudi njene pravne naslednike, ima status stranke v zapuščinskem postopku po njej. O spornem volilu se mora razpravljati v tem zapuščinskem postopku, in bi ga moralo sodišče v smislu določb 211. člena Zakona o dedovanju (ZD) napotiti na pravdo zaradi spora o volilu.

3. Dediči na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališča izpodbijanega sklepa so materialnopravno pravilna. Po določilu 175. člena ZD so stranke v zapuščinskem postopku dediči, volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine. Ker je bilo predmetno stanovanje ob smrti E. v celoti njena last, sodi v njeno zapuščino. Pritožnik pa ne uveljavlja pravice na stanovanju, temveč priglaša terjatev, ki naj bi jo imel iz zapuščine po pokojnem očetu. P. je namreč v svoji oporoki ženo zadolžil, da v primeru prodaje ali drugačne odsvojitve stanovanja izplača ¼ vrednosti stanovanja njegovemu sinu, to je pritožniku. Zapustnica pa pritožniku v svoji oporoki ni naklonila nobenega volila, zato v tem postopku nima statusa volilojemnika. Prav tako ni oseba, ki bi uveljavljala kakšno pravico iz zapuščine po zapustnici E. Svoj zahtevek za izplačilo ¼ vrednosti stanovanja zato ne more uveljavljati v tem zapuščinskem postopku. Upniki zapustnika nimajo statusa stranke zapuščinskega postopka. Pravilno je zato prvostopenjsko sodišče sklenilo, da njegov predlog za napotitev na pravdo zavrže ter obrazložilo, da to ni ovira za vložitev tožbe zoper dediče po E. 6. Za izpodbijano odločitev relevantnega dejanskega stanja pritožba ne izpodbija, pa tudi kršitev pravil postopka ne uveljavlja konkretizirano. Stališča, s katerimi pritožnik utemeljuje, da ima status volilojemnika, so zmotna; pravilna so stališča prvostopenjskega sodišča. Tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se subsidiarno uporablja v zapuščinskem postopku (163. člen ZD), prvo sodišče ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).