Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da vzrok, ki ga navaja toženka (napačna označba datuma prejema tožbe s strani toženkine delavke), ni upravičen vzrok za vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ZPP. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če zamuda ni bila zakrivljena. Le nezakrivljeno ravnanje ob dogodku resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zamuda ni opravičena, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila, ni ravnala tako, kot bi od nje bilo pričakovati.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica. Pritožba navaja, da je tožnica v tožbi zatrjevala, da je izpodbijana odpoved nezakonita tudi iz razloga, ker je ni izdal pristojni organ, saj jo je po pooblastilu direktorja toženke podpisala pooblaščena odvetniška družba, pri čemer naj po navedbah pritožbe to iz k tožbi priloženega pooblastila ne bi izhajalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz pooblastila toženke pooblaščeni odvetniški družbi, ki je priloga izpodbijane odpovedi, izhaja, da je toženka odvetniško družbo (med drugim) pooblastila za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove. Tožbena trditev, na kateri temelji tudi izpodbijana sodba, da je tožnici odpoved po pooblastilu direktorja toženke podala Odvetniška družba B., o. p., d. o. o., torej ni v nasprotju s pooblastilom, ki je priloga izpodbijane odpovedi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del zamudne sodbe in sklep z dne 5. 7. 2021. II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 5. 3. 2021 nezakonita in se odpravi ter da je toženka dolžna tožnici obračunati plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 12. 2019, po 22. 3. 2021, za 55. plačni razred, skupaj s položajnim dodatkom, in ji za obdobje od 23. 3. 2021 do pravnomočnosti sodbe obračunati razliko v mesečni bruto višini 633,73 EUR ter ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto razliko skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za mesec marec in april 2021 od 5. dne v mesecu za pretekli mesec ter od maja 2021 dalje od 10. dne v mesecu za pretekli mesec. Kar je tožnica iz naslova zakonskih zamudnih obresti zahtevala več, je sodišče zavrnilo. Nadalje je razsodilo, da se pogodba za delovno mesto področni podsekretar v notranji organizacijski enoti Sektor A., št. delovnega mesta ..., uveljavljena 22. 3. 2021, s tem dnem razveže. Odločilo je še, da je toženka dolžna plačati tožnici stroške predpravdnega postopka v znesku 146,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več, je zavrnilo. Nadalje je odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici stroške tega postopka v znesku 223,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 5. 7. 2021 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog toženke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 30. 6. 2021. 3. Zoper ugodilni del zamudne sodbe in zoper sklep se pravočasno pritožuje toženka.

4. Zamudno sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da v obravnavanem primeru niso podani razlogi za izdajo zamudne sodbe, saj ji tožba ni bila pravilno vročena v odgovor. Tožba je bila namesto toženkinemu pooblaščencu – pooblaščeni Odvetniški družbi B. o. p., d. o. o., vročena neposredno toženki. Toženka je navedeno odvetniško družbo pooblastila za vročanje in sprejem vseh pisanj v zvezi s postopkom redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, še posebej pa jo je pooblastila za vodenje zagovora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo vročiti neposredno pooblaščeni odvetniški družbi. Posledično je treba upoštevati, da je toženka na tožbo odgovorila pravočasno, saj je bila tožba pooblaščeni odvetniški družbi vročena 19. 4. 2021 (ne toženka ne pooblaščena odvetniška družba namreč nista vedeli, da je bila tožba toženkini delavki C.C. vročena že 16. 4. 2021). Poudarja, da je treba upoštevati, da je toženka tožbo prejela šele 19. 4. 2021, saj jo je takrat prejel njen zakoniti zastopnik oziroma pooblaščena odvetniška družba. Delavka C.C., kateri je bila vročena tožba, s strani direktorja toženke ni bila pooblaščena za sprejem sodnih pošiljk, še zlasti ne tistih, ki se vročajo osebno stranki. Tožba je bila torej napačno vročena, saj ni bila osebno vročena zakonitemu zastopniku toženke ali pooblaščeni odvetniški družbi. Nadalje navaja, da v obravnavani zadevi niso podani razlogi za zamudno sodbo tudi zato, ker so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica. Pooblastilo toženke odvetniški družbi namreč ne potrjuje tožbenih navedb, da je odpoved po pooblastilu direktorja toženke podpisala odvetniška družba. Nasprotje med dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek, in dokazi, ki jih je predložila tožnica, je podano tudi glede vseh tožbenih navedb, s katerimi tožnica zanika očitke v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pisne seznanitve z očitanim razlogom nesposobnosti, ki ju tožnica v tožbi navaja kot dokaz, izhaja ravno nasprotno, kot zatrjuje tožnica v tožbi. Zato je podano nasprotje med navedbami tožnice v tožbi in dokazi, ki jih je tožnica priložila k tožbi.

5. V pritožbi zoper sklep pa toženka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vseh razlogov, s katerimi je utemeljevala predlog za vrnitev v prejšnje stanje (oziroma do upravičenih razlogov, zaradi katerih je zamudila rok za odgovor na tožbo). Sodišče prve stopnje je tako spregledalo, da je toženka predlog za vrnitev v prejšnje stanje primarno utemeljevala s tem, da je pri toženki zaposlena delavka C.C. na pošiljki napačno označila datum prejema – namesto 16. 4. 2021 je zavedla datum prejema 19. 4. 2021. Napačen datum je bil s strani delavke zaveden tudi v sistemu prejetih pošiljk. Posledično se je s prejemom tožbe toženkin direktor seznanil 19. 4. 2021, prav tako pa tudi pooblaščena odvetniška družba. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je še navedla, da ni mogoče izključiti hude malomarnosti oziroma celo naklepa delavke C.C., za kar pa ne more biti odgovorna toženka kot pravna oseba. Ravnanje zaposlene pri toženki predstavlja upravičen vzrok, zaradi katerega je zamudila rok za odgovor na tožbo, saj je šlo za izreden in nepričakovan dogodek, na katerega ni mogla vplivati. Na okoliščine napačnega vročanja pa se je toženka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje sklicevala zgolj podredno.

6. Tožnica je odgovorila na obe pritožbi. Meni, da sta pritožbi neutemeljeni, zato pritožbenemu sodišču predlaga njuno zavrnitev. Priglaša stroške odgovorov na pritožbi.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

9. Ker je toženka prepozno odgovorila na tožbo, je sodišče prve stopnje dne 11. 6. 2021 izdalo izpodbijano zamudno sodbo. Toženka je v zvezi z zamujenim rokom za odgovor na tožbo vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, hkrati pa je vložila tudi pritožbo zoper zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 5. 7. 2021 zavrnilo toženkin predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Toženka je vložila pritožbo tudi zoper ta sklep.

Glede pritožbe zoper sklep:

10. Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka (prvi odstavek 116. člena ZPP).

11. Toženka je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljevala za navedbami, da je zamudila rok za odgovor na tožbo iz upravičenega razloga, in sicer zato, ker je pri njej zaposlena delavka C.C. na pošiljki – tožbi napačno označila datum prejema – namesto 16. 4. 2021 je navedla datum prejema 19. 4. 2021. Napačen datum je delavka zavedla tudi v sistemu prejetih pošiljk pri toženki. Zato je toženka štela, da ji je bila tožba v odgovor vročena 19. 4. 2021. Meni, da ne more biti odgovorna za ravnanje zaposlene delavke. Podredno pa toženka predlog utemeljuje z navedbami o tem, da ji tožba ni bila pravilno vročena v odgovor.

12. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o tem, ali ravnanje pri toženki zaposlene delavke predstavlja upravičen vzrok za vrnitev v prejšnje stanje, zaradi česar naj bi bila po mnenju pritožbe podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep je namreč mogoče preizkusiti, zato ni podana očitana kršitev določb postopka. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je sicer res skopa, a iz nje jasno izhaja, s katerimi navedbami je toženka utemeljevala predlog za vrnitev v prejšnje stanje in da predlog ni utemeljen, ker vzrok, ki ga je navedla toženka, ni upravičen vzrok v smislu 116. člena ZPP; nepravilna vročitev odgovora na tožbo pa se lahko uveljavlja kot pritožbeni razlog (in ne kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje). Navedena zaključka sodišča prve stopnje sta pravilna.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da vzrok, ki ga navaja toženka (napačna označba datuma prejema tožbe s strani toženkine delavke), ni upravičen vzrok za vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ZPP. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če zamuda ni bila zakrivljena. Le nezakrivljeno ravnanje ob dogodku resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zamuda ni opravičena, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila, ni ravnala tako, kot bi od nje bilo pričakovati. V sodni praksi se je izoblikovalo merilo, da je upravičen vzrok lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumno pomeni oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok bo upravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 1. knjiga, str. 477-478).

14. Upoštevaje navedeno, zatrjevano ravnanje toženkine delavke, ki je napačno navedla datum prejete pošte – tožbe, ne predstavlja upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje, saj toženkina delavka ni ravnala tako, kot se je od nje pričakovalo. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da se pravna oseba (kar je tudi toženka) v postopku ne more uspešno sklicevati na ravnanje svojih zaposlenih, še posebej ne pri ravnanju s poštnimi pošiljkami (sklep VDSS Pdp 394/2020, Pdp 482/2018, VSL II Ip 6245/2011; Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 1. knjiga, str. 487). Zamude tako ne opravičuje pomota delavke. Pritožbene navedbe, da toženka ne more nositi škodljivih posledic zaradi ravnanja njenih zaposlenih, so torej neutemeljene. Oblika krivde toženkine delavke pri ravnanju s tožbo ni odločilna (prim. Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 1. knjiga, str. 478). Toženka tudi sicer povsem neobrazloženo navaja, da ni mogoče izključiti hude malomarnosti ali pa celo naklepnega ravnanja njene delavke C.C. Toženka tudi ne navaja nobenega konkretnega razloga, zakaj je njena delavka napačno zapisala datum prejema tožbe (npr. vpliv tretjih oseb ali okoliščin, na katere delavka ali toženka ne bi mogli imeti vpliva, bi eventualno lahko privedel do zaključka o upravičenem vzroku za zamudo). Razlog za zamudo roka za odgovor na tožbo je tako zgolj v sferi toženke. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sklep VSC 121/2012, saj iz njega ne izhaja drugačno stališče od zgoraj navedenega, poleg tega pa gre v tej zadevi tudi sicer za drugačno dejansko stanje.

15. Ker je bila vrnitev v prejšnje stanje predlagana iz očitno neupravičenega razloga, sodišču prve stopnje skladno z drugim odstavkom 120. člena ZPP tudi ni bilo potrebno razpisati naroka za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s toženkinimi trditvami ugotavljati dejansko stanje, so tako neutemeljene. Ker že iz samih navedb toženke izhaja, da dejstva, zaradi katerih je nastala zamuda, ne morejo predstavljati upravičenega vzroka za vrnitev v prejšnje stanje, je očitno, da bi moralo sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrniti tudi, če bi se ugotovilo, da so vsa dejstva, ki jih zatrjuje toženka, resnična.

Glede pritožbe zoper zamudno sodbo:

16. Po prvem odstavku 318. člena ZPP sodišče izda zamudno sodbo, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. V kolikor navedeni pogoji niso izpolnjeni, zamudne sodbe ni dopustno izdati.

17. Pritožba navaja, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker naj tožba ne bi bila pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) in ker naj bi bila dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

18. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi morala biti tožba v odgovor (namesto toženki neposredno) vročena toženkini pooblaščeni odvetniški družbi. Skladno s prvim odstavkom 137. člena ZPP se v primeru, kadar ima stranka pooblaščenca, pisanja vročajo njemu, če ni v tem zakonu določeno drugače. Vendar pa se v fazi vročanja tožbe toženki v odgovor v spisu še ni nahajalo pooblastilo toženke njeni odvetniški družbi za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu. To se v spisu tudi ni moglo nahajati, saj toženka takrat v tem sporu še ni opravila nobenega pravdnega dejanja. Skladno s prvim odstavkom 98. člena ZPP mora pooblaščenec predložiti pooblastilo ali izkazati pooblastilo, dano pravni osebi, pri prvem pravdnem dejanju. To velja za vsak samostojni postopek. Prvo pravdno dejanje toženke v tem sporu je bila vložitev (prepoznega) odgovora na tožbo. Takrat je toženka tudi vložila v spis pooblastilo za zastopanje pooblaščeni odvetniški družbi. Sodišče prve stopnje je torej pravilno vročalo tožbo v odgovor neposredno toženki, saj se v času vročanja tožbe pooblastilo toženke pooblaščeni odvetniški družbi za zastopanje v tem sporu še ni nahajalo.

19. Nadalje ni utemeljena pritožbena navedba, da je bila tožba napačno vročena v odgovor, ker ni bila vročena toženkinemu zakonitemu zastopniku osebno. Toženka navaja, da je bila tožba vročena njeni delavki C.C., ki naj ne bi bila pooblaščena za sprejem sodnih pošiljk, še zlasti ne tistih, ki se vročajo osebno. V skladu s prvim odstavkom 133. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 142. člena ZPP se pravnim osebam, kar je tudi toženka, vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu. Navedeno velja za vročanje vseh pisanj, za katera je predpisana osebna vročitev, med katerimi je tudi tožba (prvi odstavek 142. člena ZPP). Glede na navedena določila ZPP tako ni bistveno, da vročitev ni bila opravljena zakonitemu zastopniku toženke oziroma nobeni izmed oseb, ki so pri toženki pooblaščene za sprejem pisanj. ZPP namreč ne določa zaporedja vročanja, oziroma da bi vročevalec moral najprej poskusiti pisanje vročiti zakonitemu zastopniku oziroma da bi moral iskati katero izmed pooblaščenih oseb. Tako je za pravilno vročitev pisanja v predmetni zadevi bistveno zgolj, da je bila vročitev opravljena delavki toženke na naslovu, ki je vpisan v register in v njenih poslovnih prostorih (prvi odstavek 133. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 142. člena ZPP in v povezavi s tretjim odstavkom 139. člena ZPP). Ker je bila C.C. v času vročitve tožbe delavka pri toženki, je bila vročitev tožbe pravilno opravljena.

20. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica. Pritožba navaja, da je tožnica v tožbi zatrjevala, da je izpodbijana odpoved nezakonita tudi iz razloga, ker je ni izdal pristojni organ, saj jo je po pooblastilu direktorja toženke podpisala pooblaščena odvetniška družba, pri čemer naj po navedbah pritožbe to iz k tožbi priloženega pooblastila ne bi izhajalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz pooblastila toženke pooblaščeni odvetniški družbi, ki je priloga izpodbijane odpovedi, izhaja, da je toženka odvetniško družbo (med drugim) pooblastila za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove. Tožbena trditev, na kateri temelji tudi izpodbijana sodba, da je tožnici odpoved po pooblastilu direktorja toženke podala Odvetniška družba B., o. p., d. o. o., torej ni v nasprotju s pooblastilom, ki je priloga izpodbijane odpovedi.

21. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da so dejstva, ki jih tožnica navaja v tožbi in s katerimi tožnica obrazloženo vsebinsko zavrača očitke iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v nasprotju s k tožbi priloženima listinama, in sicer z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in pisno seznanitvijo z očitanim razlogom nesposobnosti, iz katerih izhaja ravno nasprotno, kot zatrjuje tožnica. Skladno s prvim odstavkom 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Stranka mora opredeliti, katero dejstvo naj se s posameznim predlaganim dokazom ugotovi. Tožnica s tožbo izpodbija odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato jo je tudi priložila k tožbi kot dokaz, da ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana. Tožnica z odpovedjo ne dokazuje njenih trditev o neutemeljenosti odpovednih razlogov, pač pa z odpovedjo dokazuje samo dejstvo, da ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi in iz katerih razlogov ji je bila ta odpovedana, vse z namenom, da bi dokazala, da so ti razlogi neutemeljeni. Tudi s k tožbi priloženo pisno seznanitvijo z očitanim razlogom nesposobnosti tožnica ne dokazuje njenih trditev o neutemeljenosti odpovednih razlogov, pač pa njene trditve (ki so se sicer izkazale za neutemeljene), da v pisni seznanitvi ni bilo vseh očitkov, ki jih navaja odpoved. Da bi bile tožničine tožbene trditve v nasprotju s kakšnimi drugimi dokazi, pritožba ne navaja. V predmetni zadevi torej ni podano nasprotje med tožbenimi trditvami in predloženimi dokazi.

22. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe in izpodbijan sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

23. Toženka, ki v pritožbenem postopku ni uspela, je dolžna povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici na podlagi njenega stroškovnika in v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo dvakrat po 375 točk za sestavo dveh odgovorov na pritožbo, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 450,00 EUR, 2 % od tega zneska za materialne stroške (9,00 EUR) in na tako dobljen znesek stroškov še 22 % DDV (100,98 EUR). Skupaj je tako sodišče tožnici priznalo stroške v znesku 559,98 EUR, ki ji jih je toženka dolžna povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.