Jedro

V obdobju od opravljenih vlaganj v poslovni prostor tožeče stranke do njegove izpraznitve, je ta vlaganja koristila tožena stranka sama. Zato pred izpraznitvijo poslovnega prostora niti ni mogla od tožeče stranke uveljavljati povrnitve vloženih sredstev; 1. odst. 336. čl. Obligacijskega zakonika določa, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, to pa je bilo v obravnavanem primeru po 11.8.2004. Pobotni ugovor za predmetna vlaganja je tožena stranka vložila 3.10.2006, kar pomeni, da še ni potekel splošni petletni zastaralni rok (pa tudi ne triletni zastaralni rok, če bi se štelo, da terjatev zastara v takšnem roku).

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (pravilno: sodbo in sklepom) je sodišče prve stopnje: 1.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 19.646,67 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.7.2004 do plačila; 2.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.157,80 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.7.2004 do plačila; zavrnilo pobotni ugovor v višini 108,73 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.7.2004 dalje; 3.) terjatvi pod tč. 1 in tč. 2 pobotalo v višini 3.157,80 EUR; toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki 16.488,87 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.7.2004 do plačila; 4.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu, opr.št. Ig 1 z dne 20.7.2006 razveljavilo v 1. tč. izreka za glavnico v višini 11.634.666,97 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, zaradi delnega umika tožbe, in postopek v tem delu ustavilo; 5.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. Ig 1 z dne 20.7.2006 razveljavilo v 1. tč. izreka za glavnico v višini 4.407.742,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, zaradi izvedenega pobota pod tč. 1 – 3; 6.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 58,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka; sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. Ig 1 z dne 20.7.2006 vzdržalo v veljavi v 1. tč. izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 129,53 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.7.2006 do plačila.

Proti navedeni sodbi je, z izjemo odločitve iz 1. točke ter 2. odst. 2. točke izreka, tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev v navedenem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da ni sodišče navedlo jasnih razlogov o tem, zakaj je ugodilo pobotnemu ugovoru tožene stranke. Primarno je treba ugotoviti, da je od zatrjevanih vlaganj poteklo že vsaj deset let, tožeča stranka je v postopku postavila ugovor zastaranja, vendar pa se sodišče do njega ni opredelilo. Dejstvo je, da v tem primeru ni moč šteti, da bi zastaranje zahtevka toženke pričelo teči šele s prekinitvijo najemne pogodbe in sodišče bi se moralo opredeliti do tega, kdaj je začelo zastaranje teči, kakšen zastaralni rok je treba uporabiti. Pa tudi sicer je najemna pogodba, na podlagi katere toženka zatrjuje vlaganja, prenehala veljati že v letu 1999, kar je dodaten razlog za zaključek, da je terjatev iz pobotnega ugovora zastarala. Poleg tega pa je tožeča stranka v postopku zatrjevala, da tožena stranka ni uspela izkazati, da bi vlaganja, ki jih zatrjuje, izvedla oz. plačala. Tožeča stranka je bila vlaganja sicer pripravljena celo priznati, vendar bi toženka to morala izkazati, dokazno breme je bilo na njej. Glede računov, ki jih je pobotnemu ugovoru priložila tožena stranka, je moč ugotoviti, da sta bila plačana le dva ( za 110.910,40 SIT in 42.900,00 SIT). Glede ostalih računov pa ni moč ugotoviti, ali se ti sploh nanašajo na prostor, ki je bil predmet najemne pogodbe, niti ali so bili ti računi plačani. Nerazumljivi so razlogi sodišča glede računa, ki se nanaša na A. d.o.o., ki naj bi bil plačan na podlagi kompenzacije, ker za to ni dokaza, sodišče pa je povsem brez podlage v spisu zaključilo, da je račun tožena stranka „sigurno poravnala“. Tudi cenilno mnenje D. ne more biti podlaga za odločanje, ker ni bilo pridobljeno po pravilih ZPP. Mnenje ne dokazuje ničesar in ne more biti podlaga za priznanje vlaganj.

Tožena stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v soglasju s tožečo stranko izvedla vlaganja v poslovni prostor v obdobju od leta 1996 do leta 1998, ta prostor pa je izpraznila oz. izročila tožeči stranki 11.8.2004. Kot pritožnica sicer pravilno opozarja, je v postopku na prvi stopnji podala ugovor zastaranja v pobot uveljavljene terjatve iz naslova vlaganj v poslovni prostor, a se sodišče prve stopnje o njem ni izreklo. Ker pa je bilo z njegove strani ugotovljeno, kdaj je bil poslovni prostor izročen in da je pobotni ugovor tožena stranka uveljavljala v ugovoru zoper sklep o izvršbi, je pritožbeno sodišče lahko samo presojalo vprašanje (ne)utemeljenosti ugovora zastaranja. Gre za to, da je v obdobju od opravljenih vlaganj v poslovni prostor tožeče stranke do njegove izpraznitve, ta vlaganja koristila tožena stranka sama. Zato pred izpraznitvijo poslovnega prostora niti ni mogla od tožeče stranke uveljavljati povrnitve vloženih sredstev; 1. odst. 336. čl. Obligacijskega zakonika (enako določbo pa je vseboval tudi 361. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih) določa, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, to pa je bilo v obravnavanem primeru po 11.8.2004. Pobotni ugovor za predmetna vlaganja je tožena stranka vložila 3.10.2006, kar pomeni, da še ni potekel splošni petletni zastaralni rok (pa tudi ne triletni zastaralni rok, če bi se štelo, da terjatev zastara v takšnem roku).

V zvezi s po toženi stranki zatrjevanimi vlaganji v najeti poslovni prostor, je tožeča stranka na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala, da tožena stranka dostavi dokazila o plačilu vlaganj in če bodo ta izkazana, zanjo ne bodo sporna. Glede na to in glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka toženi stranki določena vlaganja priznavala (zapisnik o izročitvi poslovnega prostora z dne 11.8.2004; dopis z dne 18.8.2004; sklep tožeče stranke z dne 27.9.2004), tožeča stranka neutemeljeno v pritožbi to izpodbija, s tem ko trdi, da tožena stranka ni izkazala, da bi zatrjevana vlaganja sploh izvedla oz. ali se sploh nanašajo na poslovni prostor, ki je bil predmet najemne pogodbe. Poleg tega pa navedene trditve, glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati.

Vlaganja tožene stranke v premoženje tožeče stranke pomenijo povečanje premoženja tožeče stranke na račun tožene stranke, ki je ta vlaganja opravila. In da jih je opravila prav ona, za tožečo stranko v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. Glede na to za zaključek o tem, da je prišlo do prikrajšanja na strani tožene stranke (in do okoriščenja na strani tožeče stranke – 210. čl. ZOR), ni relevantno, ali je tožena stranka predložila dokaze o tem, da je izvajalcem plačala opravljeno delo. Zato niso upoštevne pritožbene trditve, ki to izpodbijajo. Prav tako pa tožeča stranka iz razloga, ki ga uveljavlja sedaj v pritožbi, na prvi stopnji ni izpodbijala mnenja cenilca D., ki je bilo pridobljeno pred pravdo, zato tudi teh trditev ni mogoče upoštevati.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožena stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo (1. odst. 155. čl. ZPP).