Jedro

Izvršitelj mora dokazati, da je opravil izvršilna dejanja in da je v zvezi z njimi imel stroške, katerih povrnitev zahteva. Da je opravil rubež gotovine, izvršitelj dokazuje z rubežnim in cenilnim zapisnikom, v katerem je opisano, kateri dolžnikov denar je izvršitelj zarubil. Če izvršitelj ne predloži tako izpolnjenega rubežnega in cenilnega zapisnika, mu ni mogoče priznati plačila za uspešno opravljen rubež gotovine, temveč le plačilo za prevzem gotovine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi z dne 10.6.1998, opr.št. I 82/98, (1. točka izreka), izvršitelju M. B. pa je priznalo nagrado in stroške opravljenih izvršilnih dejanj v znesku 3.815,90 SIT, ki so nadaljnji izvršilni stroški (2. točka izreka). Upniku je priznalo nadaljnje izvršilne stroške v znesku 1.810,00 SIT (3. točka izreka). V skladu s tem je potem odločilo, da se iz zneska 34.487,00 SIT, ki ga je dolžnik plačal izvršitelju, poplačajo glavnica v znesku 9.280,00 SIT, zakonite zamudne obresti v znesku 841,00 SIT, nadaljnji izvršilni stroški upnika v znesku 1.810,00 SIT in stroški izvršitelja v znesku 3.815,90 SIT (4. točka izreka). Izvršitelju je nato naložilo na upnikov žiro račun nakazati 19.231,00 SIT, dolžniku pa vrniti preveč plačani znesek v višini 11.440,10 SIT, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka). Nazadnje je še odločilo, da je izvršitelj upniku dolžan vrniti tudi predujem v znesku 12.000,00 SIT (6. točka izreka). Proti odmeri stroškov izvršitelja in v posledici tega smiselno tudi proti odločitvi sodišča prve stopnje iz 4., 5. in 6. točke izreka sklepa, se je pritožil izvršitelj. V pritožbi navaja, da je v 291. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) jasno opredeljeno, do katerega plačila in stroškov je izvršitelj upravičen. V 2. odstavku 2. člena Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju Pravilnik o tarifi) je jasno opredeljena cena storitve rubeža, v zvezi z rubežem, v času rubeža in vsa druga običajna pripravljalna dejanja. Pri tem pa ni nikjer omenjeno nadaljnje delo izvršitelja, kot je komuniciranje z dolžnikom, prepričevanje, da bo terjatev dejansko plačal (večkratni telefonski razgovori, razni prepričevalni dopisi). Ta dela pavšalno opredeljuje 10. člen Pravilnika o tarifi. Vseh teh del, ki so za uspešno dejanje najbolj potrebni, mu sodišče v sklepu ne priznava, kar po njegovem mnenju nima podlage ne v ZIZ ne v Pravilniku o tarifi. Še bolj zastrašujoče pa je, da mu sodišče ni priznalo nagrade za uspešno opravljeno izvršilno dejanje, temveč le za prevzem gotovine, kar je skregano z vsako logiko, saj potemtakem dela izvršitelja ni smiselno opravljati. Ni mu priznana niti cena storitve v višini 25% cene storitve po 3.odstavku tar.št. 1 Pravilnika o tarifi. V tar.št. 2 Pravilnika o tarifi je jasno opredeljeno dejanje rubeža gotovine in ovrednoteno delo izvršitelja, njemu pa se to dejanje ne priznava. Sprašuje se, na kakšen način lahko preživi, če mu sodišče ne priznava uspešno opravljenih izvršilnih dejanj in vse ostale pripadajoče stroške, katere je vse obračunal v skladu s Pravilnikom. Ne strinja se s tem, da mu sodišče za uspešen opravljen rubež priznava enako kot za neuspešno izvršilno dejanje ali pa le prevzem gotovine. Zanima ga, kaj sodišču predstavlja pojem uspešen rubež. Glede na navedeno pričakuje, da mu bo sodišče priglašene stroške priznalo v celoti. Pritožba ni utemeljena. ZIZ v 291. členu določa, da je izvršitelj upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po tarifi, ki jo predpiše minister za pravosodje na predlog Zbornice izvršiteljev. Glede plačila in povrnitve stroškov izvršitelju za opravljena izvršilna dejanja oziroma v zvezi z njimi se torej zakon sklicuje na Pravilnik o tarifi. Pravilnik o tarifi pa niti v svojem 10. členu (kot to navaja pritožnik) niti v katerikoli drugi svoji določbi ne daje podlage za priznanje nagrade in stroškov izvršitelju iz naslova njegovega posredovanja pri dolžniku v zvezi s poplačilom dolga, in sicer v smislu prepričevanja dolžnika, komuniciranja z njim v večkratnih telefonskih razgovorih in preko raznih prepričevalnih dopisov. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko izvršitelju teh stroškov ni priznalo. Kar zadeva plačilo izvršitelja iz naslova uspešnega oziroma neuspešnega rubeža, pa gre na tem mestu opozoriti na 48. in 82. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik). Po določbi 48. člena Pravilnika mora izvršitelj pred pričetkom oprave dejanj izvršbe dolžnika oziroma njegovega zastopnika ali pooblaščenca pozvati k prostovoljni izpolnitvi obveznosti. Če v tem primeru dolžnik oziroma zavezanec izpolni svojo obveznost, mu mora izvršitelj izročiti listine, ki mu jih je v ta namen priložilo sodišče k odredbi o opravi dejanj ali pobotnico v skladu s tem pravilnikom (1. odstavek 48. člena). Če dolžnik ali kdo drug izpolni obveznost preden izvršitelj prične z opravo izvršilnega dejanja, izvršitelj ne prične z opravo dejanj (4. odstavek 48. člena). V 82.členu Pravilnika pa je določeno, da se rubež stvari (torej tudi rubež gotovine) opravi tako, da izvršitelj stvari označi, da so zarubljene, jih vnese v zapisnik in opiše, ter jih fizično odnese, razen če je sodišče odločilo, da ostanejo v hrambi pri dolžniku. Izvršitelj v svojem poročilu res navaja, da je dolžnik plačal svojo obveznost na podlagi rubeža gotovine oziroma ob rubežu in k poročilu o svojem delu priloži tudi rubežni in cenilni zapisnik (83. člen Pravilnika). Ta zapisnik pa ni sestavljen v smislu navedenega 82. člena Pravilnika, saj v njem ni opisano, kateri dolžnikov denar je izvršitelj zarubil s tem, da bi ga predhodno označil. Glede na to in upoštevaje dolžnost izvršitelja, da dolžnika pred pričetkom oprave izvršbe pozove na prostovoljno izpolnitev svoje obveznosti in pobotnico v spisu, ni mogoče zaključiti, da je izvršitelj v konkretnem primeru opravil rubež gotovine, za kar bi mu šlo plačilo po 1. in 2. odstavku tar. št. 1 Pravilnika o tarifi. Omenjene listine v spisu kažejo na to, da je dolžnik svojo obveznost izvršitelju prostovoljno izpolnil, preden je ta začel z opravo izvršilnih dejanj. Izvršitelj mora dokazati, da je opravil dela oziroma v zvezi z njimi imel stroške, katerih povrnitev zahteva. Opravo rubeža izvršitelj dokazuje z rubežnim in cenilnim zapisnikom. V konkretnem primeru izvršitelj z zapisnikom, kot ga je predložil, ni dokazal, da je opravil izvršilno dejanje rubeža gotovine. Sodišče prve stopnje je zato izvršitelju utemeljeno priznalo le plačilo iz naslova prevzema gotovine po tar. št. 11 Pravilnika o tarifi in prevozne stroške od njegove pisarne do dolžnikovega naslova, kjer je bila predvidena oprava rubeža (po 6. členu Pravilnika o tarifi). Za rubež gotovine gre izvršitelju plačilo po tar.št. 1 Pravilnika o tarifi, kot to zatrjuje izvršitelj, vendar pa le, če je ta opravljen. Določba 1.odstavka tar. št. 2 Pravilnika o tarifi pa je treba uporabljati le v povezavi s tar. št. 1, a le v primeru večkratnega rubeža gotovine v isti izvršilni zadevi zoper istega dolžnika. Za slednje pa v obravnavanem primeru tudi ne gre. Nadalje pa izvršitelj tudi ni upravičen do plačila 25% cene storitve po tar.št. 1 Pravilnika o tarifi, saj ni mogoče šteti, da je bil v danem primeru rubež neuspešen zaradi razlogov na strani dolžnika (3. odstavek tar.št. 1 Pravilnika o tarifi). Kaj je neuspešen rubež, določa ZIZ v 88.členu, smiselno enako pa tudi Pravilnik v 79. členu. Za tak primer gre, če se pri rubežu ne najdejo stvari, ki so lahko predmet izvršbe. V obravnavani zadevi pa se to ni zgodilo. Pri odmeri nagrade in stroškov izvršitelju za opravljeno delo mora sodišče, kot že rečeno, izhajati iz Pravilnika o tarifi. V kolikor izvršitelj s tarifo ni zadovoljen, bo moral preko Zbornice izvršiteljev sprožiti ustrezne postopke za njeno spremembo. Iz navedenega tako sledi, da je sodišče prve stopnje stroške izvršitelja odmerilo materialnopravno pravilno. Glede na to in ker sodišče prve stopnje ni storilo nobene postopkovne kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) je bilo treba pritožbo izvršitelja zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).