Jedro

V primeru trčenja osebnega vozila in kolesa se uporabljajo pravila o objektivni odgovornosti. Ko se uporabljajo ta pravila, pa krivda ni predpostavka odškodninske odgovornosti, saj temelji objektivna odgovornost na odgovornosti za vzrok in ne na odgovornosti za protipravno ravnanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan plačati prvi tožeči stranki 192.609,65 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.8.2004 dalje do plačila in ji povrniti 19.950,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, drugemu tožniku pa 40.050,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.7.2004 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. Ugotovilo je, da se je toženec kot kolesar nepravilno približeval križišču z drugo enakovredno cesto, po kateri je vozil drugi tožnik oz. zavarovanec prve tožeče stranke. Toženec je vozil po levi strani vozišča v smeri vožnje in se v križišču ni uspel ustaviti, zaletel se je v desno stran vozila drugega tožnika, ki še ni zapeljal v križišče in je v trenutku trka s tožencem že stal na sredini levega voznega pasu s sprednjim delom, obrnjen proti desnemu robu cestišča tako, da se je s prednjim levim kolesom skoraj dotikal levega roba cestišča. Do teh ugotovitev je prišlo sodišče, ko je v dokaznem postopku vpogledalo v fotografije in prebralo policijski zapisnik. Zaključilo je, da je tožeča stranka dokazala vse elemente odškodninske odgovornosti toženca, zato je njenemu zahtevku ugodilo tako po temelju, kot po višini. Dokazna predloga za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke in cenilca avtomobilske stroke je zavrnilo, ker je glede na načelo ekonomičnosti postopka zaključilo, da izdelava teh izvedeniških mnenj ne bi pripeljala do drugačne razsodbe.

Zoper sodbo je vložil toženec pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita kršitve postopka. Zatrjuje, da je bila kršeno načelo kontradiktornega sojenja, saj se je sodišče postavilo na stališče, da zaradi načela ekonomičnosti ni potrebno v postopek pritegniti izvedencev, ki jih je predlagal. Odločitev sodišča, ki je zavrnilo predlog za postavitev izvedenca, je napačna, saj je s takšno odločitvijo sodišče kršilo tudi pravila postopka z izvedenci. Sodišče nima takega strokovnega znanja, da bi lahko samo podalo oceno o položaju vozil glede na hitrost. O tem bi se lahko izrekel samo izvedenec. Tudi glede višine je sodišče sledilo samo dokazu, ki ga je priložila tožeča stranka, to je računu, čeprav je tožena stranka višini ugovarjala in predlagala cenilca. Pritožba očita sodišču prve stopnje tudi absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju. Neutemeljeno je stališče sodišča, da je samo toženec kršil pravila Zakona o varnosti v cestnem prometu. Sodišče ne pove, v čem je ravnal pravilno drugi tožnik v razmerju do toženca. Sodišče je enostransko povzelo, da naj bi drugi tožnik v času trka s tožencem stal, saj toženca glede tega ni hotelo niti poslušati. Če se je drugi tožnik umaknil na sredino svojega levega voznega pasu, je s tem zaprl vožnjo vsem voznikom iz smeri ceste N. v. proti cesti P. b., torej tudi tožencu, ki bi ga lahko obvozil in do trčenja ne bi prišlo. Zaradi zavrnitve dokaznih predlogov, dejansko stanje o tem, ali je drugi tožnik v času trka s tožencem vozil ali je stal, ni raziskalo. Poškodbe na vozilu, ki so potekale od prednjega odbijača do vrat v dolžini 2 m, kažejo na to, da se je vozilo v trenutku trka premikalo. Če bi stalo, bi poškodbe lahko nastale le v dolžini 20 do največ 30 cm. Čeprav je toženec izpovedal, da če bi vozil po desni strani vozišča, kot bi moral, do nesreče ne bi prišlo, takšna izpoved sodišča ne odvezuje, da izvede dokaze za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Ker je drugemu tožniku nastala škoda v zvezi z uporabo nevarne stvari, to je vozila, pa se zastavlja tudi vprašanje, ali ne bi sodišče moralo to zadevo osvetliti s stališča objektivne odgovornosti drugega tožnika, kot imetnika nevarne stvari. Dejstvo je, da sta bila v tem škodnem dogodku udeležena na eni strani voznik vozila, to je imetnik nevarne stvari in na drugi strani toženec kot kolesar. Sodišče pa je razsodilo, da je toženec s svojim protipravnim ravnanjem povzročil škodo. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bil toženec otrok. Otroci pa so v cestnem prometu deležni še posebnega varstva. V naselju, ob stanovanjskih blokih je običajno potrebno računati z otroki in tudi s tem, da se ti peljejo s kolesom po cesti, ne glede na to, ali je cestišče prazno in pregledno ali pa je zaradi ograje, grmovja nepregledno. Dolžnost voznikov motornih vozil je prilagoditi vožnjo tipu naselja. Dejansko stanje v tej smeri ni bilo raziskano, zato je posledično tudi materialno pravo zmotno uporabljeno in toženec predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Oporekala je pritožbenim navedbam v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za angažiranje izvedenca. Meni, da v tej zadevi ni bilo potrebno imenovati izvedenca, saj je tožeča stranka ponudila v zadevi jasne dokaze, ki hitro dajejo že povsem povprečnemu vozniku oziroma udeležencu v prometu jasen zaključek, da se osebno vozilo ob trku ni gibalo oz. je mirovalo. Iz fotografij poškodovanega osebnega vozila je tudi razvidno, da poškodbe ne potrjujejo visoko hitrost avtomobila. Glede trditve o zmotni uporabi materialnega prava, ker naj bi bila tožeča stranka objektivno odgovorna v tej zadevi, pa izpostavlja sodno prakso glede razlage pojma nevarne stvari. Eden izmed temeljnih pogojev za pojmovanje avtomobila kot nevarne stvari je motorni ali drugi lasten pogon, ki sproža gibanje, katero glede na konkretne okoliščine predstavlja povečano nevarnost za druge. Ker je v konkretnem primeru ob trku bilo vozilo v mirovanju, drugega tožnika ni mogoče šteti kot nevarno stvar za pritožnika. Tožeča stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo toženca zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi določbe 2. odst. 213. čl. ZPP odloča sodišče o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Izvajanje dokazov je omejeno na tiste dokaze, ki sta jih stranki predlagali. Načeloma mora sodišče izvesti predlagane dokaze in ima pritožba prav, da lahko pomeni nedopustna zavrnitev dokaznega predloga kršitev pravice do izjave v postopku. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za postavitev dveh izvedencev, kar je utemeljilo z načelom ekonomičnosti postopka in s sklepom, da oba predlagana dokaza ne bi pripeljala do drugačne razsodbe, tudi če bi bila izvedena. To stališče glede na trditve, ki naj bi se dokazovale z izvedencem cestno prometne stroke ni pravilno. Dejstvo je, da je tožena stranka zatrjevala preveliko hitrost drugega tožnika. O tem, s kakšno hitrostjo je vozil drugi tožnik, naj bi podal mnenje izvedenec cestno prometne stroke, ki naj bi hitrost ugotovil iz poškodb na kolesu in vozilu. Pritožba ima prav, da sodišče za odgovor na te trditve nima dovolj strokovnega znanja. Zaključek o hitrosti, ki ga je sodišče sprejelo samo na podlagi fotografij in zapisnika policistov ne prepriča. Zato pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje v tem delu kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Pritožba utemeljeno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka, je nastala v dogodku v katerem sta bila udeležena vozilo in kolo. V primeru trčenja osebnega vozila in kolesa se uporabljajo pravila o objektivni odgovornosti. Ko se uporabljajo ta pravila, pa krivda ni predpostavka odškodninske odgovornosti, saj temelji objektivna odgovornost na odgovornosti za vzrok in ne na odgovornosti za protipravno ravnanje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izhajalo iz krivdne odgovornosti. Na stališče, da pride v tej zadevi v poštev krivdna odgovornost se je postavilo potem, ko je sprejelo dokazni sklep, da je bilo vozilo drugega tožnika v času trčenje, že ustavljeno. Če bi bilo to stališče pravilno, bi seveda pred tem moralo z vsemi možnimi dokazi, torej tudi izvedencem cestno prometne stroke, kot je obrazloženo spredaj, zanesljivo ugotoviti v kakšnem stanju je bilo vozilo. Vendar sodna praksa šteje, da je vozilo v rabi (ko se šteje za nevarno stvar), tako tisti čas, ko vozi, kot tudi tisti čas, ko med vožnjo stoji na cesti. Zato bi v vsakem primeru moralo v tej zadevi sodišče izhajati iz pravil o objektivni odgovornosti. Če je prišlo do škode v zvezi z nevarno stvarjo, bi moralo sodišče prve stopnje, šteti, da ta izvira iz te stvari, razen, če bi se dokazalo, da ta stvar ni bila vzrok škode (člen 149 OZ). Tožencu bi lahko v primeru, če gre za objektivno odgovornost naprtilo samo toliko kolikor je k nastanku škode prispeval (3. odst. 153. člena OZ). Ker teh pravil sodišče prve stopnje v konkretni zadevi ni upoštevalo, je dejansko stanje tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče moralo utemeljeni pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ponovnem postopku bo, kot povedano sodišče prve stopnje moralo pravilno pravno kvalificirati spor in zatem raziskati okoliščine, ki pridejo ob pravilni pravni kvalifikaciji v poštev. Glede okoliščin, za katere je potrebno strokovno znanje izvedenca, pa bo moralo takšnega izvedenca tudi postaviti, saj hitrosti vožnje oz. dejstva, ali je vozilo v trenutku ko je prišlo do trka stalo ali se je premikalo in s kakšno hitrostjo, iz poškodb na obeh vozilih, ki so razvidne iz fotografij, ne more izračunati sodišče samo, ampak spada to področje v področje strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga. Drugo je vprašanje višine škode, ki jo je tožeča stranka v tej zadevi dokazovala z računom, tožena stranka pa je s povsem pavšalnimi navedbami oporekala računu. V takem primeru, ko navedbe niso konkretne, ampak so zgolj v okviru ugibanja, dokazovanje z izvedencem res ni potrebno, saj se dokazi ne izvajajo v informativne namene, ampak se izvajajo le za dokazovanje trditev o pravno pomembnih dejstvih, ki jih stranke zatrjujejo v postopku.