11. 7. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž. pri Ž., na seji senata 9. julija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavne pritožbe zoper:

–sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 253/2005 z dne 8. 9. 2005 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 186/2005 z dne 11. 8. 2005 in s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 573/2000 z dne 12. 10. 2000,

–sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 650/2005 z dne 27. 9. 2005,

–sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 247/2005 z dne 14. 10. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 650/2005 z dne 7. 10. 2005,

–sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 307/2005 z dne 12. 12. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 861/2005 z dne 6. 12. 2005,

–sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 31/2006 z dne 7. 2. 2006 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 326/2004 z dne 3. 2. 2006,

–sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 88/2006 z dne 11. 4. 2006 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 283/2005 z dne 30. 3. 2006 in

–sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 89/2006 z dne 11. 4. 2006 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 294/2006 z dne 31. 3. 2006

se ne sprejmejo.

2.Ustavna pritožba se v delu, ki se nanaša na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zavrže.

3.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnik v petih zadevah ustavnih pritožb izpodbija pravnomočen sklep o odreditvi pripora iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) in odločitev o zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti zoper ta sklep, serijo pravnomočnih sklepov o podaljšanju pripora in pravnomočna sklepa o zavrnitvi predloga za odpravo pripora, vse izdane v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 326/04. V ustavni pritožbi št. Up-917/05 z dne 21. 9. 2005 pritožnik izpodbija odločitev Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora v fazi poteka glavne obravnave (prva alineja 1. točke izreka tega sklepa). V ustavni pritožbi št. Up-945/05 pritožnik izpodbija sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora (druga alineja 1. točke izreka tega sklepa). V ustavnih pritožbah št. Up-989/05 in Up-1294/05 pritožnik izpodbija pravnomočna sklepa o podaljšanju pripora v fazi poteka glavne obravnave (tretje in četrta alineja 1. točke izreka tega sklepa). V ustavni pritožbi št. Up-184/06 izpodbija pravnomočen sklep o podaljšanju pripora ob izreku prvostopenjske sodbe (peta alineja 1. točke tega sklepa). V dopolnitvi ustavne pritožbe št. Up-917/05 z dne 14. 4. 2006 pa izpodbija pravnomočen sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora (šesta alineja 1. točke izreka tega sklepa) in pravnomočen sklep o podaljšanju pripora (sedma alineja 1. točke izreka tega sklepa), oba izdana v fazi pritožbenega postopka zoper obsodilno sodbo.

Izpodbijanim pripornim odločitvam očita kršitev 19., 20. in 27. člena Ustave ter tretjega odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodnih odločb in odpravo pripora. V zvezi s sklepom iz pete alineje 1. točke izreka tega sklepa predlaga spremembo pripora v hišni pripor oziroma, podredno, dovoljenje za uporabo internetnega priključka. Predlaga, naj Ustavno sodišče združi ustavne pritožbe Up-917/05, Up-945/05 in Up-989/05 zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.

Pritožnik izpodbija ugotovitev sodišč o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po 244. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ), ki se mu očita. S tem v zvezi navaja, da je bil na dan inkriminirane transakcije sam 100 odstotni lastnik podjetja Priom in da sta bila skupaj z B. B. 100 odstotna lastnika podjetja C. V kazenskem postopku naj bi oba izjavila, da se ne čutita oškodovana oziroma "poslovno preslepljena". Sodišča naj tudi ne bi upoštevala spremenjenih okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in naj bi se zgolj sklicevala na pravnomočno obtožnico.

Zatrjuje tudi, da je bil po vložitvi obtožnice v priporu več kot dve leti, preden mu je bila izrečena obsodilna sodba. Že ob njegovi privedbi iz Združenih držav Amerike v Republiko Slovenijo naj bi pripor presegal zakonsko določeni maksimum po petem odstavku 207. člena ZKP. Svojo trditev utemeljuje z razlago, da v ZDA formalno sicer ni bil v priporu zaradi ekstradicijskega postopka, vendar je bilo sodelovanje med vladnimi organi obeh držav tako, kot da bi za tak postopek šlo. Zaradi zahteve Slovenije po izročitvi naj bi mu bila odvzeta pravica iz ameriškega zakona 8 USC §1231 (b) (2), ki dovoljuje izgnanemu, da si sam izbere državo, v katero želi biti izgnan. Njega pa naj bi izgnali direktno v Slovenijo, v spremstvu dveh ameriških inšpektorjev, in to kljub temu, da med državama ni bilo redne letalske zveze.

V zvezi z očitkom kršitve domneve nedolžnosti navaja, da po dveh letih in pol pripora obtoženčeva pravica iz 27. člena Ustave pretehta nad pravico "državnih uradnikov, da se igrajo s svojimi državljani". Navedena pravica naj bi mu bila kršena tudi, ker mu ni bila dovoljena uporaba interneta.

6.Pritožnik v obsežnih ustavnih pritožbah in njihovih dopolnitvah, ki jim prilaga tudi številne listine, zatrjuje tudi kršitev členov 2, 14, 21, 22, 23, 24, 25, 28, 29, 33, 34, 35, 74, 125 in 153 Ustave ter členov 6, 7, 13, 14 in 17 EKČP in 1. člena 12. protokola k EKČP. Zatrjevane kršitve obrazloži z navajanjem svojega videnja dogodkov pred izdajo izpodbijanih sodnih odločitev, in sicer v zvezi z odreditvijo pripora v letu 1998, nadomestitvijo pripora s hišnim priporom in nato odpravo hišnega pripora. Meni, da so "konspirativne sile kontinuitete" s krivim pregonom pritožnika prikrivale dejanske vzroke za borzni zlom. Navaja, da mu je policija načrtno onemogočala obrambo s tem, ko ni hotela izročiti dokumentacije Poslovnega sistema Dadas v hrambo na sodišče. Meni, da je bilo izvedeniško mnenje izdelano na podlagi pomanjkljive dokumentacije in je zato pomanjkljivo, njegove ugotovitve pa v celoti napačne. Okrožni državni tožilec naj bi imel dvojna merila pri pregonu. Diskriminiran naj bi bil glede na družbeni položaj. Preganjan naj bi bil le on, ne pa njegovi pomagači. Navaja pristranskosti razpravljajoče sodnice v tem kazenskem postopku in njeno uporabo določb KZ za protizakonit cilj "zašiti A. za vsako ceno". Sodišče naj tudi ne bi dovolilo tonskega snemanja postopka. Pravica do pritožbe in domneva nedolžnosti naj bi bili upoštevani le formalno. Zaradi postopka naj bi mu nastala škoda. V medijih naj bi ga razkazovali oblečenega v spodnje perilo. V zvezi z navedenimi očitki predlaga, naj Ustavno sodišče preuči kazenske spise v zadevah K 103/2000, K 75/2001, K 305/2001, K 338/98 oz. K 326/04 ter spise št 6 Kpr 370/99 in II Kpr 371/99 Okrožnega sodišča v Mariboru in II Kpr 371/99 na Okrožnem sodišču v Ljubljani.

7.Pritožnik tudi zatrjuje, da sojenje presega vse razumne roke iz 23. člena Ustave in 6. člena EKČP.

8.Predlaga, naj se mu povrnejo stroški fotokopiranja prilog in poštni stroški pošiljanja priporočenih pošiljk s povratnico. Navaja, da je brez prihodkov, vsa njegova sredstva pa so blokirana.

B. – I.

9.Pritožnik vlaga ustavne pritožbe zoper serijo pripornih sklepov, ki jih izpodbija iz enakih razlogov, in ustavne pritožbe utemeljuje s podobnimi argumenti. Zato je Ustavno sodišče ustavne pritožbe, navedene v 1. točki obrazložitve tega sklepa, zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo.

10.Veljavnost izpodbijanih pripornih sklepov je v času njihove presoje in izdaje tega sklepa že potekla. Pritožnik ni več v priporu, vendar pri vloženih ustavnih pritožbah vztraja. Pravni interes je ena izmed procesnih predpostavk vsakega postopka, tudi postopka z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Drugačno stališče je Ustavno sodišče sprejelo glede uveljavljanja pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave v zadevi št. Up-315/00 (odločba z dne 3. 7. 2003, Uradni list RS, št. 70/03 in OdlUS XII, 104).

11.Po drugem odstavku 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po prvem odstavku 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

12.Pripor je mogoče odrediti oziroma podaljšati le ob izpolnjenih pogojih, določenih v Ustavi in v ZKP. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. Pritožnik meni, da pogoj obstoja utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v izpodbijanih pripornih odločitvah ni podan. Pritožnik sodiščem tudi očita, da pri ugotavljanju obstoja utemeljenega suma niso pretehtala spremenjenih okoliščin, nastalih med postopkom. Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da se sme sodišče v sklepih o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora, izdanih po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave oziroma po pravnomočnosti obtožnice, glede obstoja utemeljenega suma opreti na stališče, zavzeto v omenjenih odločitvah (glede pripora po pravnomočnosti obtožnice prim. odločbo št. Up-74/95 z dne 7. 7. 1995, OdIUS IV, 131). Vendar se mora opredeliti do tistih okoliščin, ki so nastopile po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave oziroma obtožnice, ki bi lahko utemeljenost suma omajale v tolikšni meri, da bi nastal dvom o njegovem obstoju. Iz izpodbijanih sklepov o odreditvi in podaljšanju pripora je razvidno, da so sodišča navedenemu kriteriju zadostila. Tako so ob siceršnjem sklicevanju na pravnomočno obtožnico navedla tudi, da tudi do tedaj izvedeni kazenski postopek ni prav v ničemer omajal utemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. Zadnji trije izpodbijani sklepi pa se sklicujejo že na obsodilno sodbo sodišča prve stopnje. Pritrditi je treba tudi stališču, ki so ga zavzela sodišča v izpodbijanih pripornih sklepih glede pristojnosti za presojo dokazov, izvedenih v postopku in za presojo utemeljenosti obtožnice. Po pravnomočnosti obtožnice v kazenskem postopku je ta presoja izključno v pristojnosti razpravljajočega sodišča, ki mora po izvedeni glavni obravnavi vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi take presoje sprejeti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne (drugi odstavek 355. člena ZKP). Na tej podlagi mora razpravljajoče sodišče z gotovostjo zunaj vsakega dvoma odločiti o utemeljenosti obtožnice. Zunajobravnavni senat, ki odloča o priporu, pa ne presoja utemeljenosti obtožnice, ampak presoja, ali je neogibno potrebno zaradi poteka kazenskega postopka pripreti osebo, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje (prvi odstavek 20. člena Ustave). Za odreditev in podaljšanje pripora torej zadošča utemeljen sum. Ta je ob pravnomočnosti obtožnice izkazan.

13.Glede na navedeno je treba ugotoviti, da pritožnikov očitek kršitve prvega odstavka 20. člena Ustave v zvezi z obstojem utemeljenosti suma storitve očitanega kaznivega dejanja očitno ni utemeljen.

14.Tretji odstavek 5. člena EKČP določa, da ima vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, pravico, da mu sodijo v razumnem roku ali ga izpustijo. Kaj je mogoče šteti pod pojmom razumnega roka, EKČP prepušča okoliščinam posamičnega primera ob upoštevanju notranje pravne ureditve države. Ustava v drugem in tretjem odstavku 20. člena natančno določa trajanje pripora le do vložitve obtožnice. Absolutni rok trajanja pripora od vložitve obtožnice do izreka sodbe, in sicer dve leti, pa določa peti odstavek 207. člena ZKP.

15.Po prvem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V odločbi št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190) je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da je treba trajanje pripora presojati z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave. V odločbi št. Up-123/95 z dne 6. 10. 1997 (OdlUS IV, 135) pa je Ustavno sodišče presojalo razlago petega odstavka 207. člena ZKP z vidika morebitne kršitve 23. člena v povezavi z 19. členom Ustave. Na navedene odločitve se Ustavno sodišče sklicuje tudi v tej zadevi. Kriterije, pod katerimi je treba presojati trajanje pripora, je Ustavno sodišče prav tako postavilo v odločbi št. Up-155/95. Nanje se v celoti sklicuje tudi v tej zadevi.

16.Kršitev 23. člena Ustave in tretjega odstavka 5. člena EKČP pritožnik očita stališču, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora (prva alineja 1. točke izreka tega sklepa). Vrhovno sodišče je zavrnilo očitek pritožnika, da bi bilo treba v trajanje pripora všteti čas, ko je bila obdolženemu odvzeta prostost v ZDA, in zavzelo stališče, da pripor po vložitvi obtožnice ne traja dlje, kot to dovoljuje peti odstavek 207. člena ZKP. Zgolj z navedenim stališčem Vrhovno sodišče ni kršilo pravice pritožnika do razumnega trajanja pripora. Svoje stališče je sodišče pojasnilo z navedbo, da se v konkretnem primeru vprašanje, ali se trajanje ekstradicijskega pripora v tuji državi všteje v čas pripora po 205. členu in petem odstavku 207. člena ZKP, sploh ne zastavlja. Ugotovilo je namreč, da obdolženemu v ZDA ni bila odvzeta prostost zaradi zahteve naše države za njegovo izročitev, ampak je bil v ZDA prijet zaradi neurejenega statusa bivanja. Sodišče je še pojasnilo, da je bil obdolženi šele, ko so bili postopki v zvezi z njegovimi pritožbami na odločitve imigracijskega sodišča končani, deportiran v našo državo in mu je bila šele ob prihodu na letališče odvzeta prostost. Šele od takrat dalje je bil po prepričanju sodišča obdolženi znova priprt v tej kazenski zadevi. Iz navedene obrazložitve je razvidno, da je sodišče izpodbijano stališče sprejelo glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo na podlagi proste presoje listin iz kazenskega spisa. Svoje ugotovitve je tudi razumno obrazložilo. Odgovora na razlago, zakaj je kljub temu treba šteti, da je šlo za ekstradicijski pripor, ki jo v ustavni pritožbi ponuja pritožnik, pa Vrhovno sodišče ni moglo odgovoriti, saj je pritožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da je pritožnikov očitek kršitve 23. člena Ustave in tretjega odstavka 5. člena EKČP očitno neutemeljen.

17.Z navedbama, da po dveh letih in pol pripora obtoženčeva pravica iz 27. člena Ustave pretehta nad pravico "državnih uradnikov, da se igrajo s svojimi državljani" in da mu ni bila dovoljena uporaba interneta, pritožnik v ustavni pritožbi zoper priporne sklepe ne more utemeljiti zatrjevane kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

18.Kršitev pravice iz prvega odstavka 28. člena in 74. člena Ustave utemeljuje pritožnik z zatrjevanjem očitno napačne uporabe prava. Tega izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati. Sodišča so svoje stališče glede uporabe prvega in drugega odstavka 244. člena KZ v okviru ugotavljanja obstoja utemeljenega suma storitve tega kaznivega dejanja oprla na razlago KZ in ga razumno obrazložila, zato jim ni mogoče očitati arbitrarnosti.

19.Druge zatrjevane kršitve Ustave in EKČP pritožnik utemeljuje s svojim videnjem dogajanja v kazenskem postopku, v katerem so bili izdani izpodbijani priporni sklepi in v drugih kazenskih postopkih, ki so v teku zoper njega. Pritožnik v ustavni pritožbi, s katero izpodbija odločitve sodišč o priporu, ne more uveljavljati kršitev, ki naj bi se po njegovem zatrjevanju dogajale na glavni obravnavi in drugače v teku kazenskega postopka. Če pritožnik meni, da so bile z aktom ali dejanjem sodnika na glavni obravnavi ali med glavnimi obravnavi kršene njegove ustavne pravice, lahko to uveljavlja s pravnimi sredstvi zoper izdano sodbo. Če bi šlo za dejanje, ki ne zadeva neposredno kazenskega postopka, pa lahko pritožnik zahteva varstvo ustavnih pravic v skladu z drugim odstavkom 157. člena Ustave v sodnem postopku pred pristojnim sodiščem. Ustavna pritožba je v skladu s prvim odstavkom 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) dovoljena šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev. Zato zatrjevanih kršitev Ustavno sodišče vsebinsko ni moglo presojati.

20.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka tega sklepa).

B. – II.

21.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že pravnomočno končanem kazenskem postopku. Njegova ustavna pritožba v tem delu ni dopustna. Od 1. 1. 2007 ureja varstvo te pravice Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 – ZVPSBNO). Glede na to, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki nastanejo neposredno z ravnanjem ali opustitvijo dolžnega ravnanja sodišča, je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči (2. točka izreka tega sklepa).

B. – III.

22.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Pobudnik navaja, da naj bi bila vsa njegova sredstva blokirana in naj bi bil brez prihodkov. Predlaga povrnitev stroškov fotokopiranja prilog in poštnih stroškov. Pobudnik je pobude večkrat sam dopolnjeval in prilagal kopije številnih listin, ki jih Ustavno sodišče za svoje odločanje ni potrebovalo. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 3. točke izreka.

C.

23.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS, prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter 48. člena v zvezi s prvim odstavkom 74. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Tratniku, ki je bil izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer