Jedro

Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. To pa ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. Gre za reševanje predhodnega vprašanja v konkretnem primeru. To predhodno vprašanje pa po izrecnem zakonskem pooblastilu, rešujejo sami organi pristojni za denacionalizacijo, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja sodnih odločb.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni upravni organ je z dopolnilno odločbo št. 321-140/93 z dne 28. 9. 2012 v III. točki odločbe, ki je sporna odločil, da se zahteva za odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (sedaj Slovenskega državnega holdinga - v nadaljevanju SDH), za manj vrednost ekonomskega poslopja, ki se je v času podržavljenja nahajalo na parc. št. 79/1 k.o. ..., danes pa je to parc. št. 3345, k.o. ..., po pokojni upravičenki A.A., v višini 9.231,14 DEM zavrne. V obrazložitvi navaja tekom postopka ugotovljeno dejansko in pravno stanje, ki ga sodišče v sodbo ne povzema. Glede sporne III. točke izreka navaja, da niso v skladu z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. To ugotavlja upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Ugotovljeno je, da pokojna upravičenca nista dobila in tudi nista imela pravice zahtevati odškodnine od Avstrijske države v smislu drugega odstavka 27. člena Državne pogodbe z dne 15. 5. 1995 (Zvezni uradni list 152/1955), saj v času podržavljenja leta 1945 nista bila avstrijska državljana. Tega sta pridobila šele leta 1954. Upravičenost do odškodnine s strani Avstrije bi bila podana, če bi bila bivša lastnika na dan 13. 3. 1938, kot tudi 28. 4. 1945 avstrijska državljana.

2. Pri odločanju o upravičenosti do odškodnine pa je treba upoštevati tudi Pogodbo med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škode izgnancem, priseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj na socialnem področju in sicer tako imenovano Finančno in izravnalno pogodbo (v nadaljevanju FIP) iz leta 1961. Treba je upoštevati zakone za izvedbo te pogodbe, kot je Zakon o vojnih in pregnanskih škodah, Zakon o razširitvi področja uporabe, Zakon o škodi zaradi prevzema oblasti, Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem, Zakon o prijavi škode. V tej pogodbi je ZR Nemčija, Republiki Avstriji namenila določen znesek za poravnavo škod, nastalih v zvezi z dogodki druge svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov. Pogoja za pridobitev pravice do odškodnine po tej pogodbi, v povezavi z Zakonom o prijavi škode STA: da gre za osebo, ki je avstrijski državljan ali nemški državljan ali pripadnik nemške narodnosti z nerazjasnjenim državljanstvom in ki je imela na območju Republike Avstrije na dan 1. 1. 1960 stalno bivališče. 3. Iz listin izhaja, da je bila pok. A.A. avstrijska državljanka od leta 1954, in da je na dan 1. 1. 1960 imela stalno prebivališče v Republiki Avstriji, kjer je tudi leta 1964 umrla. Pokojni B.B. je avstrijsko državljanstvo pridobil prav tako leta 1954, leta 1958 pa je v Avstriji umrl in tako na dan 1. 1. 1960 ni mogel imeti stalnega prebivališča v Avstriji. Iz tega izhaja, da pokojna A.A. v smislu določbe 10. člena ZDen ni upravičenka do odškodnine, saj je po tem členu kot upravičenec ob izpolnjevanju zgoraj navedenih pogojev do odškodnine izključena vsaka oseba, ki je dobila ali je imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije na podlagi Zakona o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem, v povezavi z Zakonom o prijavi škode (avstrijsko državljanstvo na dan podpisa FIP 27. 12. 1961 in stalno prebivališče v Republiki Avstriji na dan 1. 1. 1960). Glede upravičenosti pokojne A.A. do odškodnine po pokojnemu B.B. po Zakonu o prijavi škode v primeru, če je oseba umrla pred 27. 12. 1961, ima pravico do uveljavljanja odškodnine pod določenimi pogoji njen zakonec, otroci in vnuki. Pokojna A.A. kot sestra pokojnega B.B., ni bila upravičena zahtevati odškodnine po pokojnem bratu, saj ne spada v ta krog sorodnikov.

4. S pritožbeno odločbo upravni organ potrjuje prvostopenjsko odločbo kot pravilno in dopolnjuje razloge za odločitev.

5. Tožnik v tožbi navaja, da je bilo v tej pomembni pravni zadevi z mednarodnim elementom že več odločitev, vendar niso pravnomočne, prav tako o njih niso odločala najvišja sodišča v RS. Gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ki je povezano s pravilno razlogo tujega pravnega vira, v tem primeru pravilne razlage Avstrijskih predpisov in meddržavne pogodbe FIP in pravilne uporabe drugega odstavka 10. člena ZDen. Ni v pristojnosti denacionalizacijskega organa, kako bo razlagal tuje pravo in tuj pravni vir. Takšnega pooblastila ni mogoče zaslediti v drugem odstavku 10. člena ZDen. Kako je treba razlagati tuj predpis, je določeno v 70. členu ZDen. Ta pravi, da kadar zakon odkazuje na uporabo tujega prava ali avtonomnega prava, dokazujejo to pravo stranke, ki uveljavljajo denacionalizacijo. Tožnik je predložil v spis uradna potrdila pristojnih državnih organov Republike Avstrije, ki so potrdili, da A.A. ni bila upravičena do prejema odškodnine za odvzeto premoženje od Republike Avstrije, ne po pogodbi FIP, ne po drugem predpisu. Obe potrdili je izdalo pristojno ministrstvo Republike Avstrije in ne gre za pravno stališče, temveč za uradno potrdilo, ki dokazuje, da pokojna upravičenka po nobenem predpisu ni bila upravičena do kakršnekoli odškodnine za nacionalizirano premoženje od Republike Avstrije. Takšna razlaga krši 2. člen Ustave RS in je odločba arbitrarna, zato ji naš pravni red ne sme dati veljave. Iz potrdila z dne 11. 3. 2013 namreč izhaja, da premoženje A.A. oziroma ing. C.C. ni bilo zaseženo kot avstrijsko premoženje v smislu Državne pogodbe in zato Republika Avstrija ni bila dolžna niti na podlagi mednarodnega prava, niti na podlagi Avstrijske državne ureditve plačati odškodnino za podržavljeno tuje premoženje tujih državljanov, ki v času razlastitve ni bilo avstrijsko. Republika Avstrija nima nobenega interesa, da bi podajala uradna stališča in izdala uradna potrdila v nasprotju z vsebino svojih predpisov in meddržavnih pogodb. Naša država razlaga tuje zakone in tuje meddržavne pogodbe v nasprotju z uradno razlago države, ki jih je izdala oziroma je podpisnica meddržavne pogodbe, ker gre za preprečitev odprave krivic, ki so bile storjene v preteklosti. Gre tudi za protiustavno razlikovanje upravičencev do denacionalizacije (kršitev 14. člena Ustave RS), saj je pogodbo FIP izpostavil SOD šele v letu 2010. Na to stališče nima vpliva mnenje dr. Č.Č. in dr. D.D., na katerega se sklicuje prvostopni organ v odločbi, saj gre za mnenje, ki ga naročil zavezanec za vračilo, to je SOD. Mnenje dr. E.E. je o istem pravnem vprašanje diametralno nasprotno, zato se na mnenje ni mogoče sklicevati, temveč mora sodišče odločiti na podlagi pravilne uporabe materialnega prava.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja;

9. Tudi po presoji sodišča je bila odločitev drugostopnega organa o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja po pok. A.A., iz razloga po drugem odstavku 10. člena ZDen pravilna. Po tej določbi niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Ustavno sodišče RS je v zvezi s tem v odločbi Up-547/02 z dne 8. 10. 2003, med drugim (ponovno) pojasnilo, da ta določba ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. Gre za reševanje predhodnega vprašanja v konkretnem primeru. To predhodno vprašanje pa po izrecnem zakonskem pooblastilu (glej drugi stavek citiranega odstavka – op. sod.), rešujejo sami organi pristojni za denacionalizacijo, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

10. O tem vprašanju se je že večkrat izrekla upravnosodna praksa, med drugim nazadnje Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Iz te sodbe med drugim izhaja, da so v zgoraj citirani določbi drugega odstavka 10. člena ZDen navedeni mednarodni akti (mednarodne pogodbe in mednarodni sporazumi) generično in samo primeroma, zato ni pomembno, na podlagi kakšnega pravnega akta tuje države je bila oseba upravičena dobiti ali ima pravico dobiti (ali samo zahtevati) odškodnino za odvzeto premoženje, kar pomeni, da bileteralne pogodbe (npr: FIP), pri katerih sicer bivša Jugoslavija ni sodelovala, niso bile izključene. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen (točka 18., 19. obrazložitve), pri čemer pa ni važna njena višina, kakor tudi ne, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine (37. točka obrazložitve).

11. V Prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji (1.). Pregnanci so v točki B definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območjih izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 ali na območjih vzhodno od linije Nisa-Laba, ki so 31. 12. 1937 pripadala nemškemu Reichu in so v zvezi z dogodki Druge svetovne vojne ali zaradi posledic te vojne to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C pa izhaja, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ.

12. Iz listin upravnega spisa izhaja (in kar je med strankami nesporno), da je bilo pok. A.A. premoženje podržavljeno na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Celju, št. opr. 35 z dne 6. 9. 1945 kot osebi nemške narodnosti, izdani na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, da je v Avstriji kot izgnanka živela že od leta 1946, kjer je leta 1954 pridobila avstrijsko državljanstvo in imela že vsaj takrat tam stalno prebivališče ter je leta 1968 v Avstriji (Graz) tudi umrla. Glede na navedeno pravna prednica tožnika spada v skupino oseb iz Priloge 1 k FIP, povzete v točki 11 obrazložitve te sodbe.

13. Tudi premoženje, ki ji je bilo podržavljeno, spada v premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP (z dogodki v II. svetovni vojni nastalo premoženjsko škodo) in tretjega odstavka B. točke Priloge 1 k FIP (pregnanske škode ali preseljenske škode so samo tiste škode, ki so nastale pregnancem na območju pregona ali preseljencem na območju, s katerega so bili preseljeni). Iz definicije pojma pregnancev (točka B Priloge 1 k FIP) izhaja, da pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je pregnancem nastala zaradi izgube premoženja (zaradi posledic druge svetovne vojne) na ozemlju, s katerega so bili pregnani. Ker je bilo pravni prednici tožnika premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ-a, ki je predmet podržavljenja opredelil kot sovražnikovo premoženje, t.i. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti, kar nakazuje na reparacijski značaj tega predpisa (tako v točki 30 sodbe X Ips 85/2013 Vrhovno sodišče RS), je na ta način odvzeto premoženje spadalo v okvir premoženja, za katerega se je na podlagi FIP predvidevala odškodnina.

14. Na drugačno odločitev v zadevi zato ne more vplivati tožnikovo stališče, da bi bilo treba upoštevati potrdili avstrijskega Zveznega ministrstva za finance z dne 3. 3. 2011 in z dne 21. 2. 2012, iz katerih izhaja, da pok. A.A. ni bila izplačana nobena odškodnina iz tega naslova ter da do njenega izplačila niti ni bila upravičena. Kot je (med drugim tudi) navedlo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 85/2013, upravni organ na mnenje avstrijskega organa glede neobstoja pravice do odškodnine (kot to izhaja iz zgoraj citiranih potrdil za pok. A.A.) ni bil vezan, ker odločitev o denacionalizacijskem zahtevku ni povezana z odločitvijo avstrijskega organa o določitvi odškodnine in ker je (kot to tudi izhaja iz zgoraj citiranih potrdil za pok. A.A.) avstrijsko ministrstvo svoje mnenje utemeljevalo na avstrijski izvedbeni zakonodaji.

15. Upravni organ tudi ni kršil 2. člena Ustave, saj mu že sam materialni predpis – ZDen daje podlago za opisano postopanje, Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-326/98 ugotovilo, da ta določba (tj. drugi stavek drugega odstavka 10. člena ZDen, ki vsebuje le napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo upravičenost določene osebe do odškodnine od tuje države), ni v neskladju z Ustavo.

16. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II izreka:

17. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.