Jedro

Ker je zastopanje dolžnika po odvetniku objektivno v njegovem interesu, pooblaščenec pa zastopa interese dolžnika na podlagi njegovega pooblastila in ker dolžniku formalno njegova poslovna sposobnost po določbah ZZZDR ni odvzeta niti mu še ni bil postavljen zakoniti zastopnik, za obravnavani postopek ni pomembno, da dolžnik nima več in po oceni pristojnega organa tudi ne potrebuje več skrbnika za poseben primer. Posledično pritožbene trditve, ki se nanašajo na skrbnika za poseben primer, pri presoji ali je bil dolžnik pravilno zastopan, niso pomembne.

Ker je v predhodnem postopku zaradi insolventnosti ugotovljena višina dolžnikovega premoženja manjša od višine njegovih obveznosti do upnikov, pomeni, da je bil dolžnik na dan začetka stečajnega postopka prezadolžen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v 1., 2. in 3. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik in predlagatelj sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom A. A., rojstni datum: 0 (1. točka izreka). Za upravitelja je imenovalo B. J., ki opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s temi podatki: V. d.o.o., matična številka 000 (2. in 3. točka izreka). Predlog upnika za povrnitev stroškov pa je zavrnilo (4. točka izreka).

2. Dolžnik se je pritožil zoper sklep o začetku postopka osebnega stečaja, v pritožbi je uveljavljal absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in določb ZFPPIPP ter višjemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog, oziroma da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno reševanje sodišču prve stopnje, upnika pa obveže na povračilo dolžnikovih pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril s predlogom sodišču, da jo zavrže oziroma zavrne ter potrdi sklep sodišča prve stopnje, dolžniku pa naloži kritje stroškov, ki so predlagatelju nastali z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžnika je v predhodnem postopku zaradi insolventnosti (drugi odstavek 49. člena ZFPPIPP) zastopal pooblaščenec in sicer odvetniki iz Odvetniške pisarne X in odvetniki. Očitana kršitev procesnih določb o vročanju vlog pooblaščencu, ker mu sodišče prve stopnje ni vročilo izpodbijanega sklepa (o začetku postopka osebnega stečaja) ni prerasla v absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se v stečajnem postopku uporablja smiselno (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP), saj se je pooblaščenec seznanil z vsebino sklepa, ki ga izpodbija, njegove pritožbe pa sodišče prve stopnje tudi ni zavrglo kot nedovoljene niti ne kot prepozne. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno (v ponovljenem postopku) upoštevalo vsa procesna dejanja pooblaščenca kot dejanja dolžnika, zato mu ni bila kršena pravica do opravljanja pravdnih dejanj po pooblaščencu. V ponovljenem postopku je dolžnik dobil polno možnost obravnavanja pred sodiščem po pooblaščencu, ki ga je sam pooblastil (istega pooblaščenca je pooblastil za zastopanje dolžnika tudi njegov skrbnik za poseben primer kot začasni zastopnik v postopku osebnega stečaja na podlagi Odločbe Centra za socialno delo ... z dne 9. 4. 2015). S tem pa se izkažejo za nepomembne njegove nadaljnje trditve, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je bil dolžnikov skrbnik za poseben primer razrešen in da je skrbnik za poseben primer pooblaščencu preklical pooblastilo za zastopanje dolžnika. Če je sam pooblaščenec štel, da še vedno ima veljavno pooblastilo za zastopanje, ki mu ga je dal A. A., ni bilo nobenega razloga, da preneha zastopati dolžnikove interese. Pritožnik je pritožbi predložil Odločbo Centra za socialno delo ... z dne 14. 12. 2015, s katero je bil skrbnik za poseben primer razrešen in s katero je isti organ tudi ugotovil, da A. A. ne potrebuje več skrbnika za poseben primer. Ker je zastopanje dolžnika po odvetniku objektivno v njegovem interesu, pooblaščenec pa zastopa interese dolžnika na podlagi njegovega pooblastila in ker dolžniku formalno njegova poslovna sposobnost po določbah ZZZDR ni odvzeta niti mu še ni bil postavljen zakoniti zastopnik, za obravnavani postopek ni pomembno, da dolžnik nima več in po oceni pristojnega organa tudi ne potrebuje več skrbnika za poseben primer. Posledično pritožbene trditve, ki se nanašajo na skrbnika za poseben primer, pri presoji ali je bil dolžnik pravilno zastopan, niso pomembne. Zato pa je tudi neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da ni po uradni dolžnosti ugotovilo, da dolžnik nima več skrbnika za poseben primer.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razpisalo narok za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom, na katerega je bil dolžnikov pooblaščenec pravilno vabljen (pred tem je bil narok na njegov predlog zaradi odsotnosti dvakrat preložen). Na narok pooblaščenec dolžnika ni pristopil. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče na dan naroka 14. 1. 2016, ki se je začel ob 9.00 uri ob odsotnosti pravilno vabljenega pooblaščenca dolžnika, ob 9.02 in 9.03, torej po začetku naroka, prejelo po faxu obvestilo iz odvetniške pisarne, da se odvetnik zaradi težav v prometu naroka ne bo mogel udeležiti. Pritožnik v pritožbi navaja, da je o razlogih svojega izostanka sodišče pravočasno obvestil, pri tem pa ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je na sodišče prispelo obvestilo iz odvetniške pisarne že po uri, ob kateri je bil narok razpisan. Ne poda tudi nobenih trditev v smeri, zakaj pooblaščenec o težavah v prometu sodišča ni obvestil prej, kot tudi ne dokazov o vrsti in nepremagljivosti teh težav. Zato pritožbeni očitek, da je pooblaščenec pravočasno obvestil sodišče o razlogih zaradi katerih se naroka ne bo udeležil, ni utemeljen.

7. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje obširno navedlo razloge, zakaj ni ugodilo prošnji dolžnika za preložitev naroka zaradi bolezni dolžnika: 1) ker udeležba dolžnika na naroku v skladu z določbo četrtega odstavka 239. člena ZFPPIPP ni obvezna; 2) ker dolžnik glede zatrjevane insolventnosti, razen da jo je v ugovoru zanikal, ni podal nobenih konkretnih trditev in dokazov (dokaz z zaslišanjem dolžnika bi bil zato le nedopusten informativni dokaz) in nenazadnje 3) ker je v kazenskem postopku ugotovljeno, da dolžnik ni procesno sposoben, zato se posledično ne bi bil sposoben udeležiti tudi naroka v stečajnem postopku. Tem razlogom pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Pritožnik nobenega od ugotovljenih dejstev izrecno ne izpodbija. Sodišču očita, da kljub temu, da ni bilo pod nobenim časovnim pritiskom, naroka ni preložilo, kar pa ni utemeljen razlog, ker sodišče prve stopnje za preložitev naroka tudi po stališču pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ni imelo nobenih razlogov. Če je bil namen takega predloga le odložitev odločitve o začetku postopka osebnega stečaja nad insolventnim dolžnikom, takemu namenu sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo. Okoliščine, na katere se sklicuje pri očitku, da sodišče zato, ker ni preložilo naroka, dolžniku ni omogočilo izjave v postopku, pa so neutemeljene. Dolžnik je imel od prejema predloga za začetek postopka osebnega stečaja pa do 14. 1. 2016, ko je bil narok opravljen, možnost podati relevantne trditve in predložiti dokaze o tem, da ni insolventen, česar pa ni izkoristil, pri tem pa ni navedel ničesar, na podlagi česa bi bilo mogoče sklepati, da so za to obstajale kakšne razumne ovire.

8. Pritožnik uveljavlja kršitev pravila o kontradiktorni obravnavi in s tem absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker mu do naroka 14. 1. 2016 ni bila vročena druga pripravljalna vloga upnika z dne 30. 12. 2015 na r. št. 68 elektronskega spisa, sodišče prve stopnje pa je v sklepu z dne 19. 1. 2016 svojo odločitev o tem, da upnikova terjatev do dolžnika v celoti obstoji, utemeljilo tudi (predvsem) na upnikovih navedbah in dokazih iz te njegove pripravljalne vloge. Tudi navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje iz druge pripravljalne vloge upnika z dne 30. 12. 2015 povzelo le trditve, ki predstavljajo odgovor na predlog dolžnika, naj sodišče na naroku zasliši dolžnika in v katerem se je upnik skliceval na procesno nesposobnost dolžnika. Ne drži očitek, da je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj upnikove terjatve na teh trditvah pač pa na trditvah in dokazih v predlogu in prvi pripravljalni vlogi, ki pa sta bili obe skupaj s prilogami pravilno vročeni pooblaščencu dolžnika in glede katerih je imel dolžnik možnost, da se o njih pravočasno izjavi. Tudi drugo pripravljalno vlogo upnika je sodišče prve stopnje vročalo pooblaščencu dolžnika in je bil ta o njej obveščen 4. 1. 2016, vendar pošiljke v 15. dneh ni prevzel in se zato šteje, da mu je bila vročena 19. 1. 2016. Zaradi tega, ker odvetniku pred narokom upnikova vloga ni bila vročena, tudi po stališču pritožbenega sodišča naroka ni bilo treba preložiti, kar je sodišče prve stopnje glede na njen pomen in vsebino pravilno ocenilo. Če bi se pooblaščenec naroka udeležil, bi imel pravico razloge, s katerimi bi nasprotoval stališču upnika v zvezi z nesposobnostjo dolžnika, da se ga zasliši, navesti tudi na naroku. Sicer pa dolžnik tudi v pritožbi vztraja le pri smiselno izraženem stališču, da zoper dolžnika ni mogoče začeti postopka stečaja, če mu njegovo zdravstveno stanje ne omogoča lastnega sodelovanja v postopku, ki pa je materialno pravno zmotno.

Glede procesne legitimacije upnika Upnik lahko vloži predlog za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom, če verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca (3. točka 231. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 383. člena ZFPPIPP).

9. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa povzelo obširne navedbe upnika, s katerimi je izkazoval svojo terjatev do dolžnika iz naslova odškodninske odgovornosti člana uprave in povzročene škode s storitvijo več kaznivih dejanj, s katerimi je bil upnik oškodovan. Ne drži očitek pritožnika, da sklep zato, ker povzema trditve upnika, ni obrazložen. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je sodišče s sodbo X K 97064/2010 z dne 19. 6. 2015 (priloga r. 56) odločilo, da se A. A. (zoper katerega je ustavilo kazenski postopek iz razloga ugotovljene trajne procesne nesposobnosti), kot prejemniku koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, odvzame 899.556,00 EUR (95. člen KZ). Pritrdilo je upniku, da iz razlogov navedene kazenske sodbe izhaja ugotovitev, da je bil navedeni denar z upnikovega računa nakazan na dolžnikov račun brez pravne podlage. Ocenilo je, da upnikova terjatev do dolžnika v višini (najmanj) 899.556,00 EUR temelji na odškodninski podlagi, ker je upnik dokazal protipravnost dolžnikovega ravnanja, škodo in vzročno zvezo. Ker se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od nastanka škode, ta pa je nastala več kot dva meseca preden je upnik predlagal začetek stečaja nad dolžnikom, je pravilno ocenilo, da je upnik tudi izkazal dejstvo, da dolžnik zamuja s plačilom terjatve upniku več kot dva meseca. Nobenemu od zatrjevanih dejstev dolžnik ni konkretno in obrazloženo nasprotoval, zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da sklep v delu, ki se nanaša na upnikovo legitimacijo, ni v zadostni meri obrazložen. Ker zatrjevana dejstva, ki jih dolžnik ni izpodbil, zadostujejo za ugotovitev, da je upnik procesno legitimiran, je sodišče prve stopnje pravilno prešlo še na ugotavljanje dolžnikove insolventnosti.

Glede podlag za dolžnikovo insolventnost: ugotovitev obstoja in višine dolžnikovih obveznosti na eni strani in ugotovitev vrednosti dolžnikovega premoženja na drugi strani Upnik je utemeljeval insolventnost dolžnika na domnevi iz 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki se glasi: Če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik postal dolgoročno plačilno nesposoben, če je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti (prezadolženost).

10. Ne drži očitek sodišču prve stopnje, da je presojalo obveznosti upnika zgolj z vidika verjetnosti terjatve upnika do dolžnika. Odločitev o tem, da obstaja obveznost dolžnika, da vrne korist v višini 899.556,00 EUR, ki jo je pridobil s kaznivim dejanjem, je oprlo na kazensko sodbo, kar pomeni, da je dolžnikovo obveznost v tej višini ugotovilo s stopnjo prepričanja, dolžnik pa s pritožbo te ocene sodišča prve stopnje ni uspel omajati. Dolžnik je imel možnost dokazati, da nima (več) nobenih premoženjskih obveznosti na podlagi sodbe X K 97064/2010 z dne 19. 6. 2015, pa te obveznosti niti ni izrecno zanikal. Zato je zmotno je njegovo stališče, da za ugotovitev višine obveznosti dolžnika, ki jih je ta imel na dan začetka stečajnega postopka, kot enemu izmed elementov za presojo nastopa prezadolženosti, sodišče prve stopnje ni imelo opore v nobenem predloženem dokazu. Tudi stališče, da nima dolžnik nobenih obveznosti, ki bi temeljile na kakšnem izvršilnem naslovu, je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz prijave upnice Republika Slovenija (v zvezi z oklicem o začetku postopka osebnega stečaja na podlagi prvega sklepa) izhaja, da ima dolžnik tudi neporavnane obveznosti v višini 415.945,40 EUR na podlagi izvršljivega seznama izvršilnih naslovov. S tem pa se izkaže, da dolžnik ni uspel izpodbiti ugotovljene višine njegovih obveznosti na dan začetka postopka osebnega stečaja.

11. Glede premoženja, s katerim bi lahko dolžnik plačal svoje obveznosti, je upnik trdil, da premoženja v taki višini kot znaša višina obveznosti dolžnika, dolžnik nima. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da visoki dohodki v preteklosti sami po sebi še ne pomenijo nujno, da dolžnik še vedno razpolaga z visokimi denarnimi sredstvi, uradni podatki glede nepremičnin pa potrjujejo navedbe upnika glede vrednosti dolžnikovega nepremičnega premoženja v višini 250.299,00 EUR. Navedenih ugotovitev o dolžnikovem premoženju in njegovi vrednosti dolžnik s pritožbo izrecno ne izpodbija. O tem, kakšna je višina dolžnikovega premoženja, je sodišče prve stopnje izvedlo predlagane dokaze in pri odločitvi upoštevalo metodološke napotke iz 8. člena ZPP(1). Kot je bilo obrazloženo predhodno pa so bile dolžniku v postopku ugotavljanja stanja prezadolženosti zagotovljene vse procesne pravice, da dokaže, koliko znaša vrednost njegovega premoženja, ki pa je ni izkoristil. Sodišče je dolžnika tudi pozvalo, da na naroku predloži poročilo o stanju svojega premoženja (3. točka tretjega odstavka 384. člena ZFPPIPP). Temu pozivu se je dolžnik (neutemeljeno) upiral, na narok pa prav tako neutemeljeno ni pristopil. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da dolžniku v ponovljenem postopku ni zagotovilo pravice do izjave. Ker je v predhodnem postopku zaradi insolventnosti ugotovljena višina dolžnikovega premoženja manjša od višine njegovih obveznosti do upnikov, pomeni, da je bil dolžnik na dan začetka stečajnega postopka prezadolžen. Na podlagi ugotovljene prezadolženosti je sodišče prve stopnje imelo materialnopravno podlago, da nad dolžnikom začne postopek osebnega stečaja, dolžnik pa svojega stanja prezadolženosti tudi s pritožbo ni uspel ovreči. 12. Ker dolžnik bistvenih kršitev določb postopka ni uspel uveljaviti, sodišče prve stopnje pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep o začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnikom in o imenovanju upravitelja potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

13. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Ker s pritožbo ni uspel, dolžnik ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Upnik pa do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo ni upravičen, ker mora v skladu z določbo 129. člena ZFPPIPP vsak upnik pokrivati sam svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.

Op. št. (1):Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.