Jedro

Stranki spora sta z zavarovanjem vrnitve posojila z zastavno pogodbo le nadomestili prejšnje zavarovanje z nakazilom. Samo nadomestitev obstoječega zavarovanja z drugim ni naklanjanje ugodnosti upniku. Že to zadostuje za ugotovitev, da predpostavka iz prvega odstavka 125. člena ZPPSL za uspešno izpodbijanje pravnega dejanja sklenitve zastavne pogodbe ni izpolnjena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala ugotovitev, da ne obstoji ločitvena pravica, temelječa na zastavni pogodbi, ki sta jo sklenili stranki spora in ki je vpisana v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Mariboru.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizijo je sodišče vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Stranki spora sta sklenili dve posojilni pogodbi: prvo dne 31.8.1995, drugo pa 24.11.1995. Z njima je tožena stranka posodila tožeči stranki skupaj 13.300.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je na temelju izvedenih dokazov ugotovilo, da sta stranki spora prav vračilo posojil iz obeh posojilnih pogodb zavarovali z dvema nakaziloma, in sicer sočasno kot sta sklenili posojilni pogodbi. Ugotovilo pa je tudi, da sta prvotno zavarovanje z nakazili nadomestili s hipotekarnim zavarovanjem. V ta namen sta dne 29.3.1996 sklenili sporazum o "razdrtju asignacijskih pogodb", že dan prej pa pogodbo o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičninah tožeče stranke. To pogodbo sta stranki spora sklenili prav zato, da se je tožena stranka odpovedala zavarovanju z nakazilom. Zastavna pravica tožene stranke na nepremičninah tožeče stranke je bila vpisana v zemljiško knjigo.

Z revizijskimi navedbami, s katerimi izpodbija tožeča stranka pravilnost zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev, ki so bile podlaga za odločitvi sodišč prve in tudi druge stopnje, in z navajanjem novih dejstev v reviziji, tožeča stranka ne more uspeti. Ugotovljeno dejansko stanje namreč ni predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Iz tožbenega zahtevka, kakor ga je oblikovala tožeča stranka, ni mogoče natančno ugotoviti, ali je tožeča stranka zahtevala ugotovitev neobstoja zastavne pravice, ali neobstoj pravice do ločenega poplačila. Njen zahtevek si je mogoče razlagati na oba načina, vendar ni po nobeni od razlag utemeljen.

Hipoteka kot zavarovanje vrnitve danega posojila (dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje) je vpisana v zemljiško knjigo. Dokler je vpisana v zemljiško knjigo, obstoji. Dejstva, na katerih temelji tožeča stranka tožbeni zahtevek, pa niso dejstva, ki bi bila tudi v primeru, če bi obstojala, podlaga za ugotovitev neobstoja hipoteke.

Sodišči prve in druge stopnje pa sta zahtevek tožeče stranke očitno razumeli drugače. Očitno sta ga razumeli kot zahtevek na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice, ki ga tožeča stranka zelo pomanjkljivo utemeljuje z dejstvi, ki so lahko podlaga samo za ugotovitev, da določeno pravno dejanje nima učinka na stečanjo maso stečajnega dolžnika (prvi odstavek 130. člena ZPPSL).

Tožeča stranka izpodbija ločitveno pravico, temelječo na zastavni pogodbi. Sodišče je ugotovilo (dejanska ugotovitev), da sta stranki spora z zavarovanjem vrnitve posojila z zastavno pogodbo samo nadomestili prejšnje zavarovanje z nakazilom. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da (samo) nadomestitev obstoječega zavarovanja z drugim ni naklanjanje ugodnosti upniku. Že to zadostuje za ugotovitev, da predpostavka iz prvega odstavka 125. člena ZPPSL za uspešno izpodbijanje pravnega dejanja sklenitve zastavne pogodbe ni izpolnjena. Če ne bi sodišče ugotovilo, da je bilo prvotno zavarovanje vrnitve danega posojila z asignacijo sočasno realizaciji posojila, bi morda obstojale predpostavke za izpodbijanje asignacije (in šele posledično tudi ustanovitve zastavne pravice). Asignacije pa tožeča stranka ni izpodbijala. Ker za asignacijo ni ugotovljeno (niti ni bilo tako toženo), da nima pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke, takšna ugotovitev tudi ni možna glede pravnega dejanja zavarovanja, ki je prvotno zavarovanje samo nadomestilo.

Ker pritožbeno sodišče materialnega prava ni uporabilo zmotno, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).