Jedro

Ker ZFPPIPP stroškovnega položaja bivšega poslovodje dolžnika izrecno ne ureja, se zanj smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek. Pritožnik v tem postopku nima položaja stečajnega dolžnika (niti stečajnega upnika), zato za odločanje o njegovih stroških postopka ne velja določilo 154. člena ZPP (kriterij uspeha), pač pa smiselno 156. člena ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka potrdi.

II.Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) ugodilo pritožbi bivšega poslovodje stečajnega dolžnika zoper sklep z dne 10. 12. 2025 in navedeni sklep razveljavilo, (II.) ugodilo njegovemu ugovoru zoper sklep z dne 18. 4. 2025 in navedeni sklep razveljavilo ter odločilo, da (III.) pritožnik sam nosi pritožbene in ugovorne stroške.

2.Zoper III. točko izreka navedenega sklepa se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožil bivši poslovodja stečajnega dolžnika. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se plačilo njegovih stroškov postopka naloži stečajnemu dolžniku.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je glede stroškov, ki so bivšemu poslovodji stečajnega dolžnika nastali med ugovornim oziroma pritožbenim postopkom v zvezi s plačilom začetnih stroškov stečajnega postopka v višini 2.416,11 EUR presodilo, da ni mogoče uporabiti načela uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP (v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Pojasnilo je, da se postopek z ugovorom proti sklepu o naložitvi stroškov bivšemu poslovodji vodi v korist slednjega, saj se v tem postopku odloča izključno o njegovi odgovornosti za obveznost povrniti začetne stroške stečajnega postopka. Tako poslovodja, tudi če uspe v postopku z ugovorom, svojih stroškov ne more prevaliti v breme stečajnega dolžnika oziroma v breme stečajne mase in s tem v breme upnikov stečajnega dolžnika, saj bi se s tem zmanjšalo premoženjstveno jamstvo za poplačilo obveznosti stečajnega dolžnika. Sodišče prve stopnje je glede priglašenih stroškov bivšega poslovodje zato odločilo, da jih nosi sam.

5.Bivši poslovodja v pritožbi navaja, da v tem stečajnem postopku nima statusa upnika, zato bi bilo potrebno o njegovih stroških odločati po pravilu uspeha (154. člen ZPP). Ker tega postopka ni začel, v celoti pa je uspel s pravnimi sredstvi, bi mu priglašene stroške zastopanja bilo potrebno priznati, ne glede na to, kdo je njihov plačnik. Da je kot dolžnik upravičen do stroškov postopka, je po pritožbenem stališču mogoče sklepati tudi iz sodne prakse (pritožnik se se sklicuje na sklepa Cst 467/2017 z dne 17. 8. 2017 in III Ips 22/2016 z dne 13. 6. 2017).

6.Višje sodišče pritožbenim navedbam ne pritrjuje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pritožnika sicer označilo kot „dolžnika“ (tako se v pritožbi poimenuje tudi sam), kar pa ni pravilno. Pritožnik je bivši poslovodja stečajnega dolžnika in ne (stečajni) dolžnik (v smislu 223. člena ZFPPIPP). Sodna praksa, ki jo navaja pritožnik, se nanaša na stečajnemu postopku pridruženi postopek odpusta obveznosti, ko se odloča o ugovoru proti odpustu obveznosti oziroma na povračilo dolžnikovih stroškov stečajnega postopka, nastalih v predhodnem postopku, začetem na upnikov predlog. Res je tudi postopek po 233. členu ZFPPIPP stečajnemu postopku pridružen postopek, vendar s pomembno razliko: v postopku ugovora proti odpustu obveznosti sta dve stranki – vlagatelj ugovora in stečajni dolžnik, oziroma v primeru upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka upnik in stečajni dolžnik. V obravnavanem primeru pa ne gre za predlagalni postopek, temveč za postopek po uradni dolžnosti, ki ga je sodišče opravilo na podlagi obvestila upravitelja, zaradi česar sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnik, v tej zadevi ni uporabljiva.

7.ZFPPIPP izrecno ureja vprašanje plačila stroškov udeležbe v postopku zaradi insolventnosti v 129. členu ZFPPIPP, ki določa pravilo, da vsak upnik krije svoje stroške, ne ureja pa vprašanja, kaj je s stroški bivšega poslovodje dolžnika. Ker ZFPPIPP stroškovnega položaja bivšega poslovodje dolžnika izrecno ne ureja, se zanj smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP). Pritožnik v tem postopku nima položaja stečajnega dolžnika (niti stečajnega upnika), zato za odločanje o njegovih stroških postopka ne velja določilo 154. člena ZPP (kriterij uspeha), pač pa smiselno 156. člena ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. Dejstvo, da je upravitelj predlagal izdajo sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje pritožniku naložilo plačilo začetnih stroškov stečajnega postopka in (pravno zmotno) ravnanje sodišča, ki je izdalo sklep, da se postopek v zvezi z ugovorom bivšega poslovodje odloži do pravnomočne odločitve v izvršilni zadevi VL 35203/2025, je naključje, ki se je primerilo pritožniku samemu, zato teh stroškov ni mogoče naložiti stečajnemu dolžniku oziroma v breme stečajne mase, pač pa jih mora nositi sam, kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

8.Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

9.Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. členom ZFPPIPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške.