Jedro

Kolikor je parcela v delu vhod v garaže (kot izhaja iz izreka), bi lahko šlo za funkcionalno zemljišče k garaži, kar je treba urediti v ustreznem postopku, da bi se na ta status kot oviro za vrnitev v naravi lahko organ uprl. V kolikor pa gre za parkirišče, pa se tudi to, ne glede na to, ali je divje, zgrajeno brez gradbenega dovoljenja, neurejeno, asfaltirano ali makadamsko, šteje za zazidano stavbno zemljišče, ki se ne vrača v naravi, če gre za površine, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem (2. člen in drugi odstavek 3. člena ZSZ).

Če je organ menil, da gre pri obravnavanih nepremičninah za kompleks oz. del kompleksa, kar bi pomenilo oviro iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, bi moral natančno pojasniti, kaj v obravnavanem primeru predstavlja kompleks, navesti lastnosti (razloge), zakaj pomeni sklop parcel kompleks (njihovo funkcionalno povezanost), (razlog lahko izhaja tudi iz prostorskega akta) in zakaj meni, da je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj bistvene okrnjenosti prostorske kompleksnosti oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin, ki je po določbi 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen pogoj za uporabo te določbe.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi, odločba Upravne enote Žalec št. 362-70/92-1082 z dne 13. 2. 2020 se v 1-5 točki izreka odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v nov postopek.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 11,00 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z delno odločbo v 1. točki v korist pokojnega upravičenca A. A. določil odškodnino v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga (v nadaljevanju SDH), v višini 46.409,70 DEM (23.728,90 EUR); v 2. točki izreka, da odškodnina pripada upravičencu za del podržavljenih nepremičnin, ki jih zaradi zakonsko določenih ovir ni mogoče vračati v naravi, v skupni površini 30.437 m² in to za del podržavljenih nepremičnin, ki so bile v času podržavljenja označene kot: a) parcela št. 261/2, v delu površine 4780 m²; b) parcela št. 318/1 v delu površine 13.713 m²; c) parcela št. 277/2 v delu površini 11.876 m² in d) parcela št. 275/2 v površini 68 m². V točki 3, da je zavezanec za plačilo odškodnine SDH. V 4. točki, da je zavezanec dolžan izročiti obveznice skrbnikoma za posebni primer. V točki 5, da sta skrbnika za posebni primer B. B. in C. C., vsak do ½. V 6. točki, da ima upravičenec pokojni A. A. izkazano jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo SRS od 28. 8. 1945 pa do smrti. V 7. točki, da se zahteva za vrnitev dela podržavljene parcele 277/2 (3.755 m²) in del parcele 318/1 (25.460 m²), danes zemljiška parcela 318/34 k.o. E., v površini 9.215 m², ki je last D., d.o.o., zavrne kot neutemeljena. V 8. točki, da bo o preostalem delu vloženega zahtevka, o katerem še ni bilo odločeno, upravni organ odločil v nadaljevanju postopka. V obrazložitvi je razloge, ki utemeljujejo zavrnitev zahtevka za vrnitev nepremičnin v naravi razdelil in obrazložil, pod A. poti in ceste, ki so v lasti občine Prebold in so v zemljiški knjigi označene kot javno dobro lokalnega pomena ali so zemljišča opredeljena kot javno dobro, je podana ovira za vračilo v naravi, v skladu s 3. točko prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in po drugem odstavku 32. člena ZDen. Pod B podaja obrazložitev za parcele, ki so po današnjih zemljiškokatastrskih podatkih in tudi dejansko pozidano zemljišče z objekti ali so z upravnimi odločbami za urejanje prostora pristojnega organa Upravne enote Žalec določene kot funkcionalna zemljišča k večstanovanjskim stavbam (bloki), vse etažna lastnina, ovira po drugem odstavku 32. člena ZDen. Pod C so parcele, pri katerih so izkazane ovire po drugem odstavku 32. člena ZDen, ker so po zemljiškokatastrskih podatkih pozidano zemljišče in predstavljajo funkcionalno zemljišče k večstanovanjskim stavbam – blokih, v lasti občine Prebold. Pod D so parcele, ki so danes v lasti občine Prebold in so dejansko pozidana zemljišča z objekti za katere obstaja ovira po drugem odstavku 32. člena ZDen. Pod E so nepremičnine, ki so v lasti fizičnih in pravnih oseb, s tem pa so izkazane ovire po tretjem odstavku 16. člena ZDen in po drugem odstavku 32. člena ZDen, po katastrskih podatkih in v naravi pa so pozidano zemljišče. Pod F so uvrščene parcele, ki so v lasti občine Prebold, in so po zemljiškokatastrskih podatkih pozidano zemljišče, v naravi pa niso pozidane z objekti v celoti (zelenice in druge zelene površine med stavbami in funkcionalnimi zemljišči v kompleksnem večstanovanjskem blokovnem komunalno urejenem urbanem naselju), za večino katerih obstaja ovira za vračilo v naravi po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Nepremičnine so bile ob času podržavljenja travnik 4. katastrskega razreda in v skladu s tem je na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije izračunal višino odškodnine. V zvezi z odločitvijo v 7. točki izreka pa organ navaja, da je bila za parceli, ki sta predmet odločitve v tej točki sklenjena poravnava, na podlagi katere so pravni predniki denacionalizacijskega upravičenca dobili plačano odškodnino ter se zavezali, da bodo umaknili svojo zahtevo za denacionalizacijo za ti dve parceli, pa je do dneva odločitve niso.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnice C. C. zavrnil. 3. Tožnica C. C. v tožbi navaja, da praviloma občina cesto kategorizira, če je izkazana javna korist, vendar pa občina Prebold to počne, da bi izigrala denacionalizacijo. Zato je treba od občine Prebold zahtevati celotno dokumentacijo, pripravljeno za izdajo odloka o kategorizaciji javne poti ali ceste na posamezni parceli po letu 1991 in v tem postopku preveriti, če res obstaja javni interes in od kdaj ta obstaja. Z ogledom pa bo nato moč ugotoviti, kakšno je dejansko stanje v naravi, in če res utemeljuje kategorizacijo. Za asfaltirano, divje ali urejeno parkirišče ni ovire za vračilo, pri čemer je jasno, da je asfalt v vseh primerih položen po letu 1991. Treba je vrniti vsa makadamska ali asfaltirana parkirišča. Vodotok je prav tako lahko v zasebni lastnini. Povedano velja za vsa pozidana zemljišča pod zidanimi garažami, ki so v zatrjevani lasti občine Prebold ali lasti fizičnih oseb, na podlagi sprememb odločbe GURS z dne 3. 2. 2009. Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki velja od 1. 1. 2003 uveljavlja načelo superficies solo cedit, zato imajo denacionalizacijski upravičenci pričakovano lastninsko pravico. Montažne ali lesene garaže in podobni provizoriji niso stavbe in je ta zemljišča treba vrniti v naravi. Vse spremembe nastale po letu 1991 niso upoštevne. Pri sklicevanju, da gre za funkcionalna zemljišča pri stanovanjskih blokih je treba v sodnem postopku določiti funkcionalno zemljišče po ZVEtL-1. Nobena fotografija ali stališče občine Prebold tega ne more spremeniti. Če občina Prebold ali kdo od etažnih lastnikov zatrjuje, da gre za pripadajoče zemljišče, ga je treba napotiti, da takšne zatrjevane pravice uveljavlja v sodnem postopku. Ni ovire za vrnitev v naravi za zemljišča, ki so v naravi parkirišča, športna igrišča ali zelenice ter na črno uporabljane poti. Za parcele, ki so v lasti fizičnih oseb je treba preveriti datum, kdaj so prešle v last fizičnih oseb. Tekstilna tovarna E. je imela zgolj pravico uporabe in bi to zemljišče morala vrniti v denacionalizaciji. Za parcele št. *261/1, *261/3, *261/4 in *261/5 je treba ugotoviti čas izgradnje ter imetnika pravice uporabe v času pred postavitvijo garaž. Če gre za čas po uveljavitvi SPZ je treba te nepremičnine vrniti v naravi. Smiselno enako velja za ostale parcele, navedene od 277/23 do 583/1. Za vse je treba ugotoviti, kdo je bil imetnik pravice uporabe ob uveljavitvi ZDen in kdaj je prišla sprememba v lastništvu ali stanju v naravi. Po ZVEtL-1 je treba ugotoviti pripadajoče zemljišče. Pravočasno so predlagali začasno odredbo o prepovedi lastninjenja po ZLPP in če je upravni organ ni izdal, upravičenci ne morejo trpeti škodljivih posledic. Kakršnakoli gradnja po 1. 1. 2003 ne prinaša lastništva za gradnjo na tujem svetu. Za parcelo 277/16 že iz izpodbijane odločbe izhaja, da ni ovire za vrnitev v naravi. Položene betonske plošče 40 x 40 cm, kot je razvidno iz fotografij, ne pomenijo tlakovane poti. Pojem "kompleks stanovanjske soseske" ni pravni pojem, gre zgolj za vprašanje pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1. Pojem "javna povezovalna pot" ni pravni pojem in gre zgolj za vprašanje pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1. Intervencijska pot je lahko v lasti fizične osebe. Na vrnjenem zemljišču bodo sami organizirali športne dejavnosti in tako ne more biti nobene okrnitve prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe športnega objekta. Parcela 277/2 je bila predmet opozoril že večkrat v preteklosti v vlogah. Občina ne zatrjuje resnice, ni ovire za vračilo parkirišč, urejenih ali provizoričnih. Območje, kjer so morda vkopane cisterne, je treba odmeriti in v postopku po ZVEtL-1 in ugotoviti pripadajoče zemljišče. Občina Prebold je slaboverna in izkorišča dolgotrajnost in neučinkovitost tega postopka. Predlaga ugoditev tožbi ter da se naloži prvi stopnji, da svoje ugotovitve dopolni z gradivom celotnega spisa, ugotovi časovne okoliščine za posamezna zemljišča, tako glede odtujitve, obremenitve, kategorizacije, pa tudi glede sprememb v naravi ter odločb o denacionalizaciji z vrnitvijo nepremičnin v naravi, razen glede funkcionalnega zemljišča, ugotovljenega po merilih, ki so veljala v letu 1991 in jih zahteva ZVEtL-1. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in poslala upravni spis.

5. Stranka z interesom v tem postopku Občina Prebold je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev tožbe.

6. Ostale stranke z interesom na tožbo niso odgovorile.

K točki I izreka:

7. Tožba je deloma utemeljena.

8. Predmet upravnega spora je odločba o denacionalizaciji, s katero je upravni organ določil odškodnino za podržavljeno premoženje, za katero obstojijo ovire za vrnitev v naravi. Obstoj ugotovljenih ovir je med strankama sporen.

9. Obrazložitev obstoja ovir na posameznih nepremičninah izhaja iz točk A do F obrazložitve, tožnica C. C. pa tožbenih ugovorov ni konkretizirala z navedbo parcel (razen v zvezi z nekaterimi), za katere posamezne navedbe uveljavlja, zato je mestoma razloge tožbe, na katere nepremičnine, oziroma katere ovire za vrnitev v naravi uveljavlja pri posameznih nepremičninah, težko razbrati.

10. Za parcele 318/11, 318/15, 318/20, 328/3, 324/4, 261/4, 277/5, 642/1, 642/2 in 642/3 organ navaja, da so poti in ceste, v lasti Občine Prebold, za katere je v zemljiški knjigi označba, da so javno dobro lokalnega pomena ali so zemljišča opredeljena kot javno dobro in je zanje podana ovira v naravi, v skladu s 3. točko prvega odstavka 19. člena ZDen in drugim odstavkom 32. člena ZDen. Tožnica C. C. v zvezi z obrazložitvijo ovir za vrnitev v naravi pod točko A navaja, da praviloma občina res cesto kategorizira, če je izkazana javna korist, vendar pa, da to Občina Prebold počne, da bi izigrala denacionalizacijo. V zvezi s tem uveljavlja ugovor nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in meni, da bi bilo treba pred odločitvijo od Občine Prebold zahtevati celotno dokumentacijo, pripravljeno za izdajo odloka o kategorizaciji javne poti ali ceste na posamezni parceli v času po letu 1991 in v tem postopku preveriti, če res obstaja javni interes ter od kdaj ta obstaja. Z ogledom posamezne parcele pa bo nato moč ugotoviti, kakšno je dejansko stanje v naravi ter če res utemeljujej kategorizacijo. Sodišče ugovoru ne sledi in meni, da je organ svojo odločitev o ugotovljeni oviri, ker so nepremičnine dovozne poti in ceste v smislu Zakona o cestah (ZCes-1), lahko uprl na zemljiškoknjižne podatke, ki izkazujejo, da so nepremičnine (poti in ceste iz točke A obrazložitve) javno dobro lokalnega pomena in javno dobro, pri čemer ni prerekano, da so v naravi cesta. Po drugem odstavku 39. člena ZCes-1 so občinske ceste v lasti občin, v obravnavanem primeru so v lasti Občine Prebold. Občinske ceste so lokalne ceste, javne poti ter občinske kolesarske poti (tretji odstavek 39. člena ZCes-1). Po 25. točki 2. člena ZCes-1 je javna pot občinska javna cesta, ki ne izpolnjuje meril za kategorizacijo kot lokalna cesta in je namenjena navezovanju prometa na javne ceste enake ali višje kategorije, po 32. točki 2. člena ZCes-1 pa je lokalna cesta občinska javna cesta, ki povezuje naselja v občini z naselji v sosednjih občinah ali naselja in dele naselij v občini med seboj in je pomembna za navezovanja prometa na javne ceste enake ali višje kategorije. Uredba o razvrščanju objektov (ki je veljala v času izpodbijane odločbe) pa med zahtevne objekte uvršča lokalne ceste in javne poti (priloga 1), kar pa pomeni, da gre za zazidana stavbna zemljišča, po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen in vračilo v naravi ni možno. Vprašanje sporne kategorizacije ni del relevantnega dejanskega stanja v denacionalizacijski zadevi (po ugotovitvi, da so parcele ceste in poti, torej objekti), zato organ ugovorov v zvezi s tem, ki jih je podala tožnica, ni bil dolžan upoštevati in ugotavljati javni interes za kategorizacijo oziroma z ogledom ugotavljati, če je kategorizacija utemeljena.

11. Pod točko B obrazložitve je organ navedel, da spadajo v ta sklop parcele, ki so po današnjih zemljiškokatastrskih podatkih in tudi dejansko pozidano zemljišče z objekti, ali so z upravnimi odločbami za urejanje prostora, določene kot funkcionalno zemljišče ob večstanovanjskih stavbah, vse etažna lastnina, za katere obstojijo ovire po drugem odstavku 32. člena ZDen. Posebnih ugovorov, ki bi se nanašali na parcele iz tega sklopa, tožnica C. C. ne navaja.

12. V sklop obrazložitve pod C je organ uvrstil parcele, ki so po zemljiškokatastrskih podatkih pozidano zemljišče in predstavljajo funkcionalno zemljišče ob večstanovanjskih stavbah (blokih), v lasti Občine Prebold. Tožnica C. C. navaja, da je pri sklicevanju, da gre za funkcionalna zemljišča pri stanovanjskih blokih ali blokovnem naselju, treba v upravnem ali sodnem postopku določiti funkcionalno zemljišče in samo to je moč šteti kot zazidano stavbno zemljišče, kot del etažne lastnine. V obravnavan sklop sodita parceli 277/10 in 318/28. Parcela 277/10 je bila z odločbo Upravne enote Žalec z dne 17. 8. 2000 določena in odmerjena kot funkcionalno zemljišče ob večstanovanjski stavbi, parcela 318/28 pa z odločbo z dne 22. 8. 2000 določena in odmerjena kot funkcionalno zemljišče. Ponovno odločanje v sodnem postopku po ZVEtL-1 ni potrebno, ne glede na lastniško neenovitost med parcelami, ki so funkcionalno zemljišče v lasti Občine E. in stavbami, katerim funkcionalno zemljišče pripada, ki pa so etažna lastnina. Namreč, na podlagi odločb z dne 17. 8. 2000 in 22. 8. 2000 sta parceli pridobili status zazidanega stavbnega zemljišča, zato je podana zanju ovira za vrnitev v naravi že po drugem odstavku 32. člena ZDen.

13. V sklop D so uvrščene parcele v lastni Občine Prebold, ki so dejansko pozidane z objekti, za katere obstaja ovira pa drugem odstavku 32. člena ZDen. Na parcelah *322, *323, *324, *325, *326, *327, *328 in *329 (vsaka 16 m2) so zazidane garaže, torej objekti. Tožnica se v tej zvezi sklicuje na SPZ (veljaven od 1. 1. 2003) in meni, da od njegove uveljavitve nobena gradnja na zemljiščih, ki jih je treba vrniti, ne more spremeniti lastništva nepremičnine ter je lastnik zemljišča tudi lastnik stavbe na tem zemljišču. Kot denacionalizacijska upravičenka ima pričakovano lastninsko pravico, Občina Prebold pa bi s takimi manevri izigrala denacionalizacijo (na podlagi odločbe GURS z dne 3. 2. 2009). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, na podlagi katere katastrske odločbe je prišlo do spremembe dejanske rabe v katastru, vendar naveden podatek ni relevanten, saj je na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDen bistveno stanje ob vračanju, ki pa izkazuje postavljene objekte.

14. Parcela 277/14 (D) je po katastrskih podatkih pozidano zemljišče, na podlagi ortofoto posnetka in vpogleda v Google Street View pa organ ugotavlja, da je parkirišče med zidanimi garažami, na delu pa so garaže. Iz izreka pri tej parceli pa, da gre za vhod v garaže, delno garaža št. stavbe 222, 223. Tožnica C. C. v zvezi s parkirišči navaja, da za asfaltirano, divje ali urejeno parkirišče, ni ovire za vračilo. Dejansko stanje zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo v zvezi s to parcelo ni popolno ugotovljeno in se odločbe v tem okviru ne da preizkusiti, kar je tudi bistvena kršitev določb postopka, 7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Kolikor je parcela v delu vhod v garaže (kot izhaja iz izreka), bi lahko šlo za funkcionalno zemljišče k garaži, kar je treba urediti v ustreznem postopku, da bi se na ta status kot oviro za vrnitev v naravi lahko organ uprl. V kolikor pa gre za parkirišče, pa se tudi to, ne glede na to ali je divje, zgrajeno brez gradbenega dovoljenja, neurejeno, asfaltirano ali makadamsko, šteje za zazidano stavbno zemljišče, ki se ne vrača v naravi, če gre za površine, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem (2. člen in drugi odstavek 3. člena Zakona o stavbnih zemljiščih-ZSZ).

15. Enako velja za parcelo 277/12(D), za katero se ugotavlja v obrazložitvi, da je v naravi parkirni prostor - asfaltirano parkirišče, dostop do večstanovanjskih objektov in zidana garaža. Parcela 277/15 je glede na izrek pozidana s pločniki, parkiriščem, zelenico, v obrazložitvi pa, da je asfaltirano parkirišče in pločniki. Za oviro po drugem odstavku 32. člena ZDen, se kot že rečeno lahko šteje tudi parkirišče in zelenica (ZSZ), v kolikor je ugotovljena na njih splošna raba. Kolikor pa so ta bila zgrajena na podlagi gradbenega dovoljenja iz leta 1983, je treba konkretno ugotoviti, da je gradbeno dovoljenje dovoljevalo njuno izgradnjo.

16. Na parceli 318/22 so zidane stavbe 267, 266, 995 in 264, kar utemeljuje uporabo drugega odstavka 32. člena ZDen. V izreku je nadalje navedeno, da je na tej parceli še dvorišče in parkirišče, v obrazložitvi pa asfaltirano parkirišče, ceste in poti. Tudi zanjo velja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Za parkirišče je sodišče že pojasnilo. V zvezi z dvoriščem pa velja enako kot pri parceli 277/12, postavlja se vprašanje funkcionalnega zemljišča. Pri cestah in poteh, ki se navajajo v obrazložitvi pa, ali gre za javne ceste oziroma poti, ali pa za funkcionalno zemljišče k stavbam.

17. Pod sklop E so uvrščene parcele, ki so ob odločanju v lasti fizičnih in pravnih oseb in so zanje izkazane ovire po tretjem odstavku 16. člena ZDen in drugem odstavku 32. člena ZDen. Tožnica C. C. v zvezi s parcelami, ki so v lasti fizičnih oseb navaja, da je za vse parcele, zdaj v lasti fizičnih oseb, treba preveriti datum, kdaj so prešle v last fizičnih oseb. Tekstilna tovarna E. je imela zgolj pravico uporabe in bi to zemljišče morala vrniti v denacionalizaciji. Sodišče ugovoru v smeri, da so navedbe iz tožbe relevantne za odločitev o denacionalizaciji v smislu ovir, ne more slediti, saj iz obrazložitve izhaja, da je poleg razloga iz tretjega odstavka 16. člena ZDen, za vse parcele iz tega sklopa podan tudi razlog po drugem odstavku 32. člena ZDen - pozidane so z objekti. Izjema od načela, da z denacionalizacijo ni mogoče posegati v premoženje, ki je v zasebni lasti fizičnih oseb, je določba 89. člena ZDen, po kateri se, če je premoženje, na katero se nanaša vrnitev ali odškodnina, prišlo iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih oz. fiktivnih pravnih aktov ali poslov. Zavezanec za vrnitev oziroma odškodnino je v takem primeru pravna oziroma fizična oseba, ki je v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo, lastnik tega premoženja. Za posamezne prehode lastninske pravice, ki so se zgodili po uveljavitvi ZDen, pri nepremičninah, ki so v sklopu E, tožnica okoliščin o špekulativnosti in fiktivnosti v upravnem postopku ni navajala, in jih ne navaja tudi v tožbi, zato sodišče tožničinih ugovorov ne upošteva kot relevantnih. V zvezi z začasno odredbo o prepovedi lastninjenja po ZLPP pa iz obrazložitve prvostopenjske odločbe (stran 29) izhaja, da je B. B. navedel, da so pravni nasledniki pravočasno vložili vlogo za denacionalizacijo in smatrali, da bo upravni organ vložil potrebne začasne odredbe, posebej pa pravni nasledniki niso podali zahteve z začasno odredbo. Upravni organ pa je navedel, da za nepremičnine, ki so bile v vmesnem obdobju, ali so po podatkih zemljiške knjige še vedno v lasti Tekstilne tovarne E. „v stečaju“, ni bila izdana pravnomočna začasna odredba o prepovedi lastninjenja po ZLPP, zato se tožnica na začasno odredbo ne more sklicevati. Škodljivih posledic pa denacionalizacijski upravičenci ne bodo trpeli, saj so upravičeni do odškodnine.

18. V sklop F je organ uvrstil parcele, ki so v lasti Občine Prebold in so po zemljiškokatastrskih podatkih pozidano zemljišče, v naravi pa niso pozidane z objekti v celoti (zelenice in druge zelene površine med stavbami in funkcionalnimi zemljišči v kompleksnem večstanovanjskem blokovnem komunalno urejenem urbanem sistemu), za večino katerih obstaja ovira za vračilo v naravi po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, ker bi se z vračilom posegalo v prostorsko celovitost in namen izrabe prostora, ali pa gre za oviro po prvem ali drugem odstavku 32. člena ZDen. Oviro po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen je Občina Prebold obrazložila z navedbo, da je nedvomno, da spadajo obravnavane nepremičnine v kompleks stanovanjske soseske, imenovane ..., ki je bila kot taka opredeljena s prostorskimi plani in akti, z vračilom posameznih delov tega prostorskega kompleksa v naravi, pa bi se bistveno posegalo v naprej določeno urbano in zaokroženo urejeno stanovanjsko naselje z večstanovanjskimi stavbami, zelenicami in povezovalnimi potmi, v njegovo prostorsko celovitost in namen izrabe prostora. Upravni organ je zatrjevanju Občine Prebold sledil in razlogov, zakaj so nepremičnine uvrščene v sklop F stanovanjski kompleks, oziroma del tega kompleksa, ni navedel. Če je organ menil, da gre pri obravnavanih nepremičninah za kompleks oz. del kompleksa, kar bi pomenilo oviro iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, bi moral natančno pojasniti, kaj v obravnavanem primeru predstavlja kompleks, navesti lastnosti (razloge), zakaj pomeni sklop parcel kompleks (njihovo funkcionalno povezanost), (razlog lahko izhaja tudi iz prostorskega akta) in zakaj meni, da je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj bistvene okrnjenosti prostorske kompleksnosti oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin, ki je po določbi 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen pogoj za uporabo te določbe. Navedeni razlogi iz sklopa F ne izhajajo in zato je odločitev v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se odločitve organa ne da preizkusiti.

19. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral organ dopolniti svojo obrazložitev. V primeru, da zemljišč pod F ne bo mogel uvrstiti v stanovanjski kompleks, bo moral upoštevati stališče tožnice, da v kolikor ni izkazana pozidanost zemljišča, da gre pri takih zemljiščih za vprašanje pripadajočega zemljišča k objektom.

20. Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo in ker je to organ napačno uporabil pravila postopka, je odločba toženke v točkah 1 - 5 izreka nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker so se stranke glavni obravnavi odpovedale na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

K točki II izreka:

21. Tožba se v preostalem zavrne.

22. Upravni organ je v točki 6 ugotovil, da ima upravičenec pokojni A. A. izkazano jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo SRS od 28. 8. 1945 pa do smrti; v 7. točki je zahtevo za vrnitev dela podržavljene parcele 277/2 in dela parcele 318/1 zavrnil; v 8. točki odločil, da bo v preostalem delu vloženega zahtevka odločil v nadaljevanju postopka; ter v 9. točki, da stroški postopka niso bili zaznamovani. Tožnica posebnih ugovorov zoper navedene odločitve ne navaja, sodišče pa ugotavlja, da so ustrezno obrazloženi.

23. Glede na navedeno je sodišče tožbo zoper odločitev v 6. do 9. točki izreka zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe v tem delu pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki III izreka:

24. Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 11,00 EUR, kot je v tožbi zahtevala (Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu predvideva povrnitev stroškov 15,00 EUR). Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.