22. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A., Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 1021/2003 z dne 4. 1. 2005 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 236/98 z dne 22. 9. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica (v pravdi prva tožnica) je s tožbo zahtevala, naj sodišče ugotovi, da je skupaj s še tremi tožniki solastnica 2/3 nepremičnin in naj toženkama (Občini Piran in Republiki Sloveniji) naloži izročitev listine za vknjižbo te pravice. Okrajno sodišče je njen tožbeni zahtevek zavrnilo, Višje sodišče pa je nato zavrnilo njeno pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo. Sodišči sta obrazložili, da sta na teh nepremičninah, ki so bile sprva v lasti pritožničinega pravnega prednika, toženki leta 1972 originarno pridobili lastninsko pravico z nacionalizacijo na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in nasl. – v nadaljevanju ZNZGP). Pojasnili sta, da zato morebitna posest sorodnikov nekdanjega lastnika na teh nepremičninah ni pomembna in da sodišče ni pristojno presojati, ali je bila nacionalizacija (glede na državljanstvo nekdanjega lastnika) pravilno izvedena.

2.Pritožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in trdi, da sta ji bili z njo kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Razlaga, da je imel pritožničin pravni prednik, ki je živel v Italiji, poleg italijanskega tudi jugoslovansko državljanstvo. Zato je po njeni oceni odločba, s katero so bile njegove nepremičnine nacionalizirane, napačna in država ni postala njihova lastnica. Sodišču očita, da ni izvedlo dokazov, s katerimi je želela dokazovati, da je bil njen pravni prednik jugoslovanski državljan in da njegove nepremičnine ves čas uživajo njegovi ožji sorodniki. Ker naj bi sodišči ne odgovorili na vsa po njeni oceni pomembna vprašanja, naj bi odločitev ne bila razumno obrazložena, sojenje pa naj bi zato ne bilo pošteno. Stališče sodišč v zvezi z vprašanjem državljanstva in posesti nepremičnin se ji zdi zavajajoče in arbitrarno. Sodišče pa naj bi ji odreklo tudi sodno varstvo, ker naj bi presodilo, da za ugotavljanje državljanstva ni pristojno.

B.

3.Iz 22. člena Ustave med drugim izhaja pravica stranke, da v postopku predlaga izvedbo dokazov. Vendar ta pravica ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da dejstva, ki jih stranka želi dokazati, za odločitev v sporu niso pravno pomembna, predlaganih dokazov ni dolžno izvesti. Sodišče je ocenilo, da pravilnosti nacionalizacijske odločbe (glede ugotovitve državljanstva nekdanjega lastnika) ni pristojno presojati in da zatrjevano uživanje nepremičnin ni pravno pomembno. S tem, ko ni izvedlo dokazov za ugotavljanje teh, po presoji sodišča za odločitev nepomembnih dejstev, 22. člena Ustave očitno ni kršilo.

4.Pritožnica trdi, da je izpodbijana odločitev brez razumne pravne obrazložitve in da je arbitrarna, s čimer prav tako poskuša utemeljiti kršitev 22. člena Ustave. Arbitrarnost ravnanja bi Ustavno sodišče lahko ugotovilo le v primeru, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati. Sodišči sta namreč razumno obrazložili, zakaj njen tožbeni zahtevek ni utemeljen in zakaj štejeta, da sta toženki lastnici nepremičnin. Odločitev sta oprli na 7.a člen ZNZGP in v obrazložitvi zapisali, da glede na to podlago morebitna posest ožjih sorodnikov nekdanjega lastnika ni pravno pomembna. Pojasnili sta, da bi za (ne)pravilnost nacionalizacijske odločbe pomembno okoliščino (o jugoslovanskem državljanstvu) pritožnica oziroma njen pravni prednik morala uveljavljati v upravnem postopku. Zgolj dejstvo, da se pritožnica s takšno presojo ne strinja, ker pravo (o pristojnosti za presojo upravnih odločb in o pogojih za nacionalizacijo po 7.a členu ZNZGP) razume drugače kot sodišči, za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča.

5.Pritožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice je sodišče vsebinsko obravnavalo. Zato ji z izpodbijano odločitvijo pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ni mogla biti kršena.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču ( v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić